Dušan Rutar
Navadno rečemo, da živimo življenje. Rečemo, da smo živi. Nenavadno se sliši, če rečemo, da nekdo je življenje.
To pomeni, da je živ in da uteleša življenje, da mu življenje daje obliko, da ga spreminja, preoblikuje. Ne daje človek oblike življenju, temveč življenje daje obliko človeku. Ni življenje na razpolago človeku, temveč je ta na voljo življenju. Na voljo mu je, ker je odprt do izkušenj, do tega, kar omogoča življenje, ki je kakor spust po kaotičnem toboganu. Želi izkusiti tako življenje, da bi ga razumel. O življenju se ne uči iz knjig, temveč iz izkušenj.
Komaj rojeni otrok se bo šele naučil, kaj pomeni biti človek in kaj pomeni biti življenje. Tega ne more vedeti ob rojstvu. In učil se bo najprej in predvsem ob drugih ljudeh. Ki so se že prej učili, kaj pomeni biti človek. Na kaj torej mislim?
Ne mislim reči, da Putin ni človek. To bi bilo neumno reči. Seveda je človek. In Netanjahu je tudi človek. Naj bi se otrok ob njiju učil, kaj pomeni biti človek? Česa bi se naučil?
Bi se naučil biti avtoritaren, zadrt, nesmiselno vztrajen, avtoritaren človek? Morda, a ni nujno. Mogoče je celo, da bi zelo zgodaj pobegnil.
Kaj v tej perspektivi pomeni učiti se od življenja, ne od ljudi? Se lahko ljudje učimo od življenja?
Življenje je množica stvari: frustracij, nesreč, izgub, veselja, radosti, sreče, žalosti, ločevanja … In ljudje se lahko vedejo na zelo različne in včasih povsem nepredvidljive načine. V teh prazničnih dneh se je na več koncih sveta kdo zaletel z avtomobilom v množico nič hudega slutečih ljudi in jih nekaj ubil. Nekdo je z nožem ubil otroka. V istem času je več dojenčkov umrlo zaradi bombnih napadov v Gazi.
Sočasno s takimi ljudmi živijo ljudje, ki ne delajo škode in ne goljufajo. To so ljudje, ki so globoko dojeli, kaj pomeni biti človek. Dojeli so tako, da so se učili in se soočali s strahovi v sebi, s tesnobo, s frustracijami, ki so jim izpostavljeni. Učili so se in še vedno se učijo ločevati zrnje od plev. Učijo se odločati tako, da sledijo ideji dobrega.
Slediti ideji dobrega pomeni slediti svojim napakam, frustracijam, svoji jezi in žalosti, veselju in radosti ter se učiti, kaj pomeni biti človek, ki je vselej obdan z drugimi ljudmi. Morda se sliši nenavadno, toda privilegij biti živ je tudi v tem, da se človek zaveda napak, ki jih dela. Privilegij je učiti se iz njih, da jih ne bi ponavljal.
Privilegij je narediti refleksijo svojega življenja, svojega vedenja in delovanja, razmišljanja in čustvovanja. Privilegij je spreminjati se tako, da svoje refleksije tudi udejanjamo, živimo v praksi, kot se reče, da imajo od tega koristi tudi ljudje okoli nas. Privilegij je, da lahko čutimo življenje v njegovi globini, ki se je včasih bojimo, ker je ne razumemo dobro. Ko jo čutimo, vemo, da je za nas dobra in da je dobra tudi za druge ljudi. Vemo, da se zaradi nje spreminjamo na bolje, da bolje čutimo, kaj pomeni biti človek.
Potem postanemo pozornejši na nepričakovane trenutke lepote in radosti, naključja, ki jih sicer vedno ne razumemo, a nas lahko zelo spremenijo, če se odločamo zanje in nismo brezbrižni. Zlasti pa odkrijemo, da je naša dolžnost, da naredimo življenje smiselno, da damo pomen temu, kar počnemo, ko se mu predajamo, ko smo življenje, namesto da ga skušamo nadzorovati.
Kakšno naj bo videti življenje, ki se mu predajamo? Nam in drugim.
