O SMRTI, ŽIVLJENJU IN PARTIJI POKRA

»Kar naprej …Vedno pozdravi, ko se vrata odprejo sama od sebe,« me je učila.

»Nikoli ne veš kdo je prišel.«

In zdaj vedno pozdravim. Nikoli ne veš. Mogoče je pa ravno vstopila ona. Babi.

Ne razmišljam o tem, če verjamem. Ampak pozdravim pa vedno.

Umetnost negativnega mišljenja*

Vroča debata na FB, kje pa drugje, me je spodbudila, da ponovno odprem svojo omiljeno temo. Temo na katero sem v letih svojega dela v nevladnem sektorju v takšni ali drugačni obliki naletela neštetokrat in me še nikoli ni pustila hladne: Ali je človek za svojo usodo odgovoren sam ali je pri tem potrebno upoštevati širše družbene okoliščine? Ker se večino časa gibljem v svojem varnem mehurčku podobno mislečih, sem vedno znova šokirana, ko naletim na ljudi, ki vročekrvno zagovarjajo, da je človek za razmere v katerih živi odgovoren popolnoma sam. Navadno zagovorniki te »resnice« prihajajo iz podjetniških vod ali pa so predstavniki, predstavnice državnih institucij.

Divjina

Luna J. Šribar

Pronicljiva ugotovitev je zadnjič prišla iz ust moje mame, ko je opazovala nov vedenjski vzorec psa Poppyja, ko je bil pri njej v varstvu. Med sprehodom se je večkrat skril in bil vsakič popolnoma navdušen, ko ga je našla. »A vidiš,« je rekla mati. »Tako rešuje svoje frustracije iz otroštva, ker je bil zapuščen.« In res se zdi kot da je kuža odkril fenomenalen način vsakodnevnega zdravljenja svojih travm. Vedno znova najden!

Večina ljudi s katerimi se srečujem pri Društvu Kralji ulice pa nima te sreče. Naj si še tako želijo, naj se še tako borijo, so vedno znova izgubljeni. Izgubljeni v napačnih zvezah, v ponavljanju vedno istih vzorcev, v omamah, ki vsaj malo ublažijo tragičnost vsakdana. Zdi se, da je pretrgati ali pa spremeniti »usodo«, ki ti je bila položena v zibel nekaj najtežjega in za mnoge predstavlja vsakodnevni boj. In med njimi je nemalo takih, ki jih okolica označuje za »predobre«. Nikoli ne znajo poskrbeti zase, srce pa se jim lomi, ko gledajo trpljenje drugih in bi zanje naredili vse, četudi so sami na cesti. Na cesti, kjer večkrat obvelja zakon močnejšega, kar konec koncev velja tudi za sistem v katerem živimo, za take ljudi ni prostora. Ničkolikokrat sem že opazovala ponavljanje variacij enega in istega odnosa pri enem izmed dolgoletnih članov društva. V bližnjih razmerjih, ki jih sklepa, naj gre za ženske ali moške, je vedno znova do konca finančno, fizično kot tudi čustveno izžet, in potem zavržen. Takoj nato ponovi različico z naslednjim človekom. Podobno velja še za drugega člana društva, moškega srednjih let, ki je svoje »hlepenje« po reševanju drugih prignal že do teh mej, da nekateri, ki pač nimajo v sebi »izkoriščevalske« žilice, že skoraj bežijo pred njegovo pretirano skrbjo in pomočjo.

Mačka in sova

Luna J. Šribar

Mačka in sova sta odšli na morje

v krasnem grahovo zelenem čolnu,

vzeli sta s sabo nekaj medu in veliko denarja,

ki sta ga zavili v bankovec za pet funtov.
…

Edward Lear, Mačka in sova

Whatever it works

Luna J. Šribar

Besede, ki mi zadnje čase ob vse več priložnostih odzvanjajo v glavi, so besede Adriana P. Kezeleja iz enega njegovih intervjujev.*

Ljudje smo rojeni oblikovalci stvarnosti. Naša čutila in drugi organi naše zavesti niso samo orodja opažanja, temveč učinkovito orodje izražanja in ustvarjanja. Adrian P. Kezele v svoji knjigi Razdvajanje svetov govori o tem, da se začenja svet deliti na dve resničnosti. V eni vztrajajo zagovorniki stare paradigme, ki temelji na manipulaciji in strahu, v kateri sodelujejo tudi ekonomija, politika in religija, drugo pa že ustvarjajo ljudje, ki si želijo in verjamejo v boljši svet. Razkorak med obojimi naj bi postajal tako velik, da enostavno ne bomo več mogli živeti v istem svetu.

TRGi

Luna J. Šribar

Adam, Adam, Adam Smith,
prisluhni moji zdaj obtožbi!
Mar nisi ti bil tisti,
ki nekoč dejal je,
da sebičnost se prej ko slej povrne?
Od naukov vseh največji mit
mar ni prav ta tvoj, Adam Smith?

                                Stephen Leacock


Trg ni eden, trgov je več.

In tega se je dobro, spoštovani bralci in ravno tako spoštovane bralke, v dandanašnjih časih vse močneje zavedati. Samo znotraj našega ekonomskega sistema ne obstaja le kapitalistični trg, ampak mnogoteri trgi, katerih delovanje vodijo drugačna pravila in drugačna morala. Kapitalistični trg ni objektivna danost, še manj pa je rezultat neke naravne evolucije družbe. Na kako vegastih temeljih stoji, se razkrije tako ob krizah kot tudi ob raziskovanju glavnih idej, ki ga ustoličujejo.

Ker nismo blago

Luna J. Šribar

Kdorkoli je že bila, zdaj je postala brezimna. Bila je samo ženska, ranjena, nadlegovana, zlomljena, bitje, ki je nemočno opletalo s perutmi v temi. Bila je le blebetajoča rana, ki je dobila glas, ki se je v temi odprla, ustvarila okrog sebe prostor, v katerem je lahko krvavela brez sramu in ponižanja … Spet me je objela in momljala nesmiselne besede zahvale. Iznenada je njeno telo postalo težko. Poskušala je zdrkniti na kolena. Grobo sem jo potegnil navzgor, jo držal za zapestja na dolžini rok in ji rekel: Križ božji, kaj je vendar s teboj – ali do zdaj še nihče ni lepo ravnal s tabo? Stala je tam v temni ulici z rokami na obrazu, sklonjene glave in ihtela, kot bi ji hotelo počiti srce.

Henry Miller: Tihi dnevi v Clichyju

Svoboda naprodaj najboljšemu ponudniku

Luna J. Šribar

Na durih prve jetnišnice, kar sem jih kdaj videl, je bilo zapisano: Odvadite se počenjati zlo; naučite se počenjati dobra dela! Toda, ker je bil napis na zunanji strani, ga jetniki niso mogli prebrati.
George Bernard Shaw

Prijatelja Jaka, ki pravi, da je anarhist, sem ob neki priložnosti vprašala, kaj mu v življenju pomeni največ, poleg standardiziranih ljubezni. kot so žena/mož, otroci, kužek, hiša, ratatataaa … Rekel je svoboda. Seveda, le kaj drugega sem pričakovala od anarhista. Žalostno pa je, je nadaljeval, da si jo v teh časih lahko kupiš le z denarjem. Ker svoboda med drugim pomeni dostojanstvo. Da ne rabiš nikomur lesti v rit in se podrejati samo zato, da preživiš. In tako svobodo si zasluži vsak. Dozdeva pa se, da dandanašnji časi ponujajo vse manj te svobode.

In zgradil si je vegasto hišo

Luna J. Šribar

Revni so leni. Revni so za svojo stisko krivi sami. Vsak, ki je dovolj vztrajen in trdo gara, se lahko izvleče še iz tako hudega dreka.

Hoteli smo imeti nebo, po zemlji smo se spotikali

Luna J. Šribar

Drobna, sključena postava se maje iz ene strani ozke temne ulice na drugo. Včasih se opre na zid, se odrine, postavi po koncu in spet jo zanese v drugo smer. Ko gre mimo lokala, se spotakne in skoraj omahne. Uspe se mu ujeti in negotovo se odpravi naprej. Urejena mlada moška, eden v suknjiču in kravati, drugi v športni opravi kot bi ravno prišel s fitnesa, ga opazujeta, prvi zavije z očmi, drugi bruhne v glasen krohot in pljune na tla pred seboj.