Dušan Rutar
Sodobno delovno mesto in kultura zmagovalcev, podprta z družbenimi mediji, pogosto krepita mit o neranljivosti in ustvarjata to, kar imenujejo sociologi »kultura anksioznosti glede uspešnosti« (angl. performance anxiety culture). Paradoksno pa raziskave kažejo, da voditelji in posamezniki, ki sprejemajo svojo ranljivost, spodbujajo bolj inovativna, odpornejša in psihološko varna okolja. Vključevanje zavedanja o lastni ranljivosti tako razkriva globoko resnico: prav lastnost, ki se je najbolj bojimo izpostaviti – naša ranljivost – omogoča prehod v pristno moč in smiselno povezavo, ko jo končno upamo sprejeti.
Odpor do ranljivosti se pogosto kaže v tem, kar imenujemo »čustveni oklep« – obrambni vzorci, ki se zdijo zaščitni in varovalni, v resnici pa zavirajo osebno rast in povezanost z drugimi ljudmi. Ta oklep, čeprav zagotavlja iluzijo varnosti, ustvarja to, kar opisujejo nekateri teoretiki navezanosti kot »lažni jaz«. Zanj je značilno, da preprečuje pristno intimnost in samosprejemanje. Resnična osebna preobrazba pa zahteva pogum, da občutite tisto, čemur ste se dolgo izogibali.
Ljudje tako pogosto takoj zavrnejo misli, ki jih prejmejo od človeka, od katerega sicer pričakujejo, da jim jih bo namenil. Ko pride k meni oseba in me prosi za nasvet ali psihološko pojasnilo, kaj se dogaja z njo, ker je tesnobna, zaskrbljena, ima občutke manjvrednosti, občutke krivde ali kaj podobnega, praviloma spontano zavrača misli, ki jih prejme. Ni pomembno, da so resnične, znanstveno dokazane in preverjene, premišljene in smiselne – oseba preprosto noče vedeti. Noče, čeprav obenem trdi, da jo vednost zanima, da torej želi vedeti in potrebuje nasvet. V resnici želi zgolj potrjevanje tega, kar že ve, ker je tesnobna. Noče nove vednosti, ker bi se bilo potem treba spreminjati. Oseba torej noče spremembe, želi le potrditev, da ima prav. In zlasti ne želi novih občutkov. Ni torej res, da se ljudje spontano želijo učiti. Spontano se ravno ne želijo in hočejo več istega.
Dolgo traja, da oseba sprejme nova spoznanja in nove občutke. Potrebno je veliko časa za vpogled, katero dinamiko nosi s seboj že od svojih zgodnjih let, ko se je učila biti ubogljiva in pridna in potrpežljiva in je sprejemala ideje, da mora vedno paziti, kaj bodo rekli drugi, da ne bo sramote, da se mora odrekati svojim željam ter skrbeti za želje in potrebe drugih.
Kasneje v življenju se ljudje trudijo pridobiti občutek nadzora nad situacijami, ki so zanje prezahtevne in zastrašujoče. Pogosto se izčrpavajo, ker si ne dovolijo poskrbeti zase in za svoje blagostanje. Prizadevajo se biti to, kar verjamejo, da bi morali biti, njihovo prizadevanje pa ima pogosto obliko zaskrbljenosti in skrbi za druge, ne pa tudi zase. Veliko ljudi tako pretirano skrbi za druge ljudi in so zaskrbljeni, medtem ko pozabljajo nase in se zanemarjajo, zlasti čustveno.
Številni ljudje verjamejo, da ne potrebujejo skrbi zase, da so dovolj močni in samozavestni, odporni in – neranljivi. V resnici niso neranljivi, le bojijo se priti v stik z lastno ranljivostjo. Zdi se jim, da je udobno hoditi po svetu in biti samozavesten, vendar ni – vsaj ne dolgoročno. Taki ljudje namreč zanemarjajo tiste dele sebe, ki so ranljivi in potrebujejo skrb drugega. To so tisti deli vsakega človeka, ki hrepenijo po pozornosti in potrjevanju, sprejemanju in prepoznavanju. A ljudje jih skrivajo, obnašajo se, kot da ne obstajajo, ker so tesnobni in prestrašeni že od majhnih nog. In ker so ti deli pozabljeni, so tudi zanemarjeni.
Ljudje zmotno mislijo, da potrebujejo v življenju predvsem znanje in informacije, da se morajo učiti učinkovite komunikacije. Saj do določene mere imajo celo prav, vendar je to dosti premalo za osebno rast, dobro počutje in blagostanje. Živijo v družbah znanja, kot jim nenehno dopovedujejo, toda imeti znanje še ne pomeni postajati boljši človek in ne zagotavlja dobrega počutja. Prave spremembe so moralne in etične, dogajati pa se začnejo šele, ko človek začne čutiti drugače ter začne čutiti to, kar je prej potiskal od sebe in zanemarjal.
Ko začne čutiti drugače, odkriva, da se lahko duševno in duhovno spreminja, da je sprememba zares mogoča, ne namišljena, da lahko raste kot oseba, kot prijatelj, mož ali žena, sin ali hčerka, kot učitelj ali vzgojitelj, kot otrok, zlasti pa spoznava, da ni treba več ponavljati starih vzorcev čustvovanja, čutenja, vedenja in delovanja, da je sedaj drugače, da poti nazaj ni več, da nad njim ni več tistega morečega »treba je«.
Potem človek ni več obremenjen in preobremenjen, ni več zaskrbljen in tesnoben, ni več anksiozen. Lahko sprejme podporo drugih ljudi in prosi za pomoč, ko jo potrebuje. Odprta je nova pot k razumevanju sebe in drugih ljudi. A človek, ki ne pride v stik z lastno ranljivostjo, se na tako pot ne poda nikoli.
