Hendikep kot razlika

Dušan Rutar   

              
                                           
 
Hendikep ni motnja. Ni pomanjkljivost. Ni nalepka in ni diagnoza. Ni kategorija. Ni predalček, kamor spraviš druge ljudi in jih tam konzerviraš za dolgo časa, včasih pa tudi za vse čase. Ni druga beseda za invalidnost. Ni sinonim in ni evfemizem. Ni nič od tega. Kaj potem je? Preberem knjigo: Soo Bong Peer. The Essential Diversity Mindset: How to Cultivate a More Inclusive Culture and Environment (Career Press, 2021). Potem vnovič razmišljam o hendikepu. O tem, kaj je. Ne razmišljam o ljudeh in o tem, kaj niso, česa nimajo, v čem so prikrajšani, v čem so drugačni in manj sposobni, manj zmožni in manj vredni, defektni in pomanjkljivi. Je že skoraj očitno, da je hendikep razlika, diferenca. Sam po sebi torej sploh ni nič.

Hendikep in alternativa

Dušan Rutar

                                   

Alternativa je druga, drugačna možnost. Ljudje po navadi spontano sprejemamo prvo, o drugi ne razmišljamo dosti. Morda sploh ne razmišljamo, ker nam je prva pri roki in se nam zdi dovolj dobra za nas. Če bi razmislili še enkrat, bo verjetno prišli do drugačnega sklepa. Možno pa je tudi, da se nam ne ljubi razmisliti še enkrat. Potem tudi alternativa ni mogoča.

Hendikep in tradicija

Dušan Rutar

 
                                    


Pred mnogo leti so me mahoma postavili pred sodnika, češ da uporabljam neustrezne besede, ko razmišljam, govorim in pišem o otrocih, s katerimi delam. Da se prav reče invalid, so mi žugali. Da so otroci invalidi in da so invalidni. A se nisem dal. Sodnica mi je dala prav. Če bi tisto tožbo izgubil, bi obubožal. Tako močno so se spravili nadme. Tudi kasneje sem pogosto srečeval ljudi, ki so trmasto in vzvišeno prepričani, da vedo, kako se čemu prav reče. Ko jih vprašam, kako vedo, kaj je prav in kaj ni, ne znajo povedati – sklicujejo se na tradicijo. Rečejo, da je pač že od nekdaj tako. Ali pa dodajo, da tudi vsi drugi uporabljajo enko besede za označevanje tega ali onega. Da torej ne more biti drugače. Seveda jim ne verjamem niti besede, ker ne vedo, da njihovi argumenti sploh niso argumenti, da se sklicujejo na nekakšno avtoriteto, ki so ji podrejeni, kar samodejno pomeni, da ne razmišljajo s svojo glavo in da ne razmišljajo kritično, čeprav bi morali. Z njimi se ne strinjam, ker razmišljam in razmišljam o tem, o čemer razmišljam, razmišljam pa tudi o samem razmišljanju, o načinu torej, kako razmišljam. Torej sem v prednosti, ker sproti popravljam samega sebe. Torej ni potrebe, da me popravljajo še oni, in sicer z argumenti, ki niso dovolj premišljeni. In če sem v prednosti, se ne uklonim. Le zakaj bi se?

Novo razumevanje posebnih potreb

Dušan Rutar

 

Zaključuje se obdobje 2017–2022, v katerem sem vodil ESS-jev projekt o vključevanju mladih hendikepiranih oseb v lokalna okolja. Čas je za kratko refleksijo narejenega in doseženega.