Sodelovanje s starši: pozitivno starševstvo – 18.

Dušan Rutar

Sodelovanje s starši, za katerega smo že uvodoma ugotovili, da ni delo s starši, saj je vzajemno prizadevanje za skupne cilje, razumemo kot ustvarjanje pogojev za medsebojno izmenjavanje v varnem in spodbudnem okolju. To je skupno delo za vrednote, kot so medsebojno spoštovanje, sprejemanje različnosti in resnicoljubnost, ter dobre medsebojne odnose kot podlago za blagostanje (well-being) in dobro življenje, je skupno učenje ne le za pozitivno starševstvo, temveč tudi za sodelovanje s starši v širšem socialnem in družbenem okolju, v katerem živijo. Za pozitivno starševstvo torej in prihodnost njihovih otrok, ki imajo pravico do dobrega življenja.

Sodelovanje s starši: zgodbe za vzgajanje otrok – 17.

Dušan Rutar

Otrokom od malega pripovedujemo zgodbe. Beremo jim pravljice, ko še ne znajo brati, kasneje jih berejo sami. Berejo številne druge zgodbe in kot starši smo prepričani, da je tako prav. Saj tudi je. Zgodbe so dobre za njihov kognitivni, socialni, čustveni, duhovni razvoj.

Sodelovanje s starši: kar je na površju in kar je pod njim – 16.

Dušan Rutar

Na površju je vse v redu. Pod površjem ni tako zelo v redu. Na kaj mislim?

Mislim na duševno zdravje ljudi. Zlasti na duševno zdravje mladih, rojenih po letu 2000. Iz izkušenj in znanstvenih raziskav namreč vemo, da smo na robu resne krize duševnega zdravja, kakršne ni bilo več desetletij, kot zapiše Jean Twenge v knjigi z naslovom iGen (2017, str. 93). Z avtorico se popolnoma strinjam in se sprašujem, kaj je še mogoče narediti za izboljšanje duševnega zdravja mladih, kako lahko pomagamo njihovim staršem.

Sodelovanje s starši: kaj pomeni biti starš – 15.

Dušan Rutar

Obstaja veliko nasvetov staršem, kako biti starš, kako igrati vlogo dobrega starša. Toda biti roditelj ne pomeni prevzeti vloge starša. Zdi se sicer, da je tako, vendar je vloga starša premalo, da bi razumeli, kaj se dogaja vmes, med staršem in otrokom. Vloga starša zato ni pravilna ali napačna, ustrezna ali neustrezna, boljša ali slabša. Pomembno je namreč to, kar nastaja med otrokom in staršem in je bolj ali manj nevidno, to, kar imenujemo odnos. Biti starš zato pomeni razvijati in krepiti, negovati odnose. Starševstvo dobesedno so odnosi. Odločilno je, kakšni odnosi nastajajo med starši in otroki, ne pa to, kako dobro starši igrajo pričakovano in družbeno zaželeno vlogo staršev. Naloga staršev zato ni vzgojiti uspešne otroke, njihova naloga je razvijati dobre odnose z otroki. Razlika med enim in drugim je pomembna.