Starš, učitelj, vzgojitelj – kakor vajenec

Dušan Rutar

Dolga leta raziskovanja sveta obrodijo nekaj sadov. Človek postane počasi prepričan, da nekatere zadeve razume, toda obenem raste še eno prepričanje: da verjetno razume samo delček vsega, da obstaja mnogo več tega, česar ne razume in ne bo nikoli razumel. Morda pride ob tem do polnega izraza absurdnost ne tako redkega prepričanja sodobnih učencev in dijakov, da je zares vredna le ocena odlično in da vse druge ocene preprosto ne štejejo nič. Učenec, ki dobi odlično oceno, morda živi v zmotnem prepričanju, da je njegovo znanje odlično, ne ve pa, da je velik del znanja, za katerega je pravkar dobil tako oceno, zastarel že v trenutku, ko jo je dobil. In zlasti ne ve, da obstajajo celo v našem svetu stvari, ki jih nihče ne razume, in da je vesolje polno skrivnosti, ki jih morda ne bomo razumeli nikoli. Česa smo se potemtakem sploh naučili?

O grehu

Jan Adlešič

Dolgo časa nisem vedel, kaj naj bi z idejo izvirnega greha. Greh nasploh se mi je zdel kot samo še ena samovoljna iznajdba tistih, ki jim je v največji užitek ponoči z verigami priklepati najstniške roke na posteljo, človeku odrekati laično spoznavanje lastnega telesa in enako početi tudi z razumom, ki naj ga v strahu in trepetu drži drdranje formul o strahu in trepetu. Tako sem verjel in če sem kdaj naredil kaj iz načela namesto iz nagona (v kar sicer nisem prepričan), je bilo to iz žolčnega sovraštva do krščanstva. Nekakšne parodije levičarskih nazorov brez kakršnekoli intelektualnega ali moralnega izhodišča nisem privzel iz empatije do delavstva ali čaščenja človeškega napora in njegovih sadov ali celo sumničenja dobrohotnosti kapitalizma, ne, v skrajni levici sem videl edino silo, ki lahko dokončno izbriše to nepotrebno, zatiralsko krščansko moralnost, ki sem jo tako zelo črtil.

O krivdi

Jan Adlešič

Kolikor najsiže sem se poskušal izogniti delanju neumestne primere, nisem mogel kaj, da ne bi z njo začel. Takole gre: moje življenje se je odvilo kot v povesti H. P. Lovecrafta. Kajti ko komuniciraš preko interneta s takšno sorto ljudi, ki se je ne da najti drugje, se glede primer ne moreš sklicevati na sv. pismo ali pa na akademike ali karsižebodi drugega, temveč samo in zgolj na omenjenega pisca. Slednji je umetniški učinek dosegel s premestitvijo junaka tekom zgodbe v poprej skrito resničnost nezanikljivih kozmičnih pravil, ki pa so že s svojim samim grozljivim bistvom uničile junakovo sposobnost za delovanje znotraj njih. Pa pustimo ob strani, da imajo te pogrošne zgodbe iz tridesetih let poredne politične konotacije, ki so sicer tudi razlog, da so se na angleško govorečem internetu tako uveljavile.

Ves čas sem že kriv

Jan Adlešič

Pojasnil naj bi, zakaj nisem prišel. Poglejte, sem pač okoren, sem se enkrat preveč ponovil v e-mailu. Neroden, sem še dodal. In kdo, ki me je kdaj uzrl, bi temu oporekal? Z mano je zelo očitno nekaj narobe: zaboden pogled, trilčkasta intonacija, krevsajoča hoja. In kot tak sem pri določeni starosti samoumevno prišel v domeno državnega zavoda, kateremu sem zdaj dolgoval obveznost predstaviti obseg svojega gospodarskega delovanja v zadnjih nekaj mesecih.