Sodelovanje s starši: komuniciranje v družini – 14.

Dušan Rutar

Ljudje velikokrat uporabijo besedo komunikacija. Mislijo sicer na komuniciranje, ki pa ga prevečkrat razumejo ozko in tehnično kot sporočanje ali izmenjavanje informacij. V tem prispevku zato na kratko opišem, kaj (še) pomeni komuniciranje med ljudmi.

Sodelovanje s starši: pogovarjanje namesto priganjanja k učenju – 13.

Dušan Rutar

Dalajlama je nekoč rekel: Moja vera je prijaznost.

Starši, učitelji, vzgojitelji včasih rečejo, da je ponavljanje mati modrosti. Reči hočejo, da terja učenje ponavljanje. Do določene mere imajo prav, le da je dobro povedati zgodbo o spominu, ponavljanju in učenju v celoti.

Sodelovanje s starši: moram uspeti in moram biti srečen – 12.

Dušan Rutar

Danes je povsod okoli nas slogan, da je dobro, če vsak človek dela, kar ga osrečuje. A če bi vprašali mojega starega očeta, ali je delal, kar ga osrečuje, bi nas čudno gledal in odgovoril, da je bilo takrat pomembno delati na polju, biti kreposten, pošten in prijazen do drugih ljudi, držati se besede. Nihče ni mislil, da bi moral biti še srečen. Ali to pomeni, da ni bil srečen? Nikakor ne, le razmišljal ni o tem, da bi moral biti.

Sodelovanje s starši: kako vzgojiti normalnega otroka – 11.

Dušan Rutar

Ljudje velikokrat uporabljajo besedo normalno. Uporabljajo jo, ko govorijo o vremenu, o cenah na tržnici, ko ocenjujejo svoje šefe, ko se pogovarjajo drug o drugem. Rečejo, da je nekdo normalen, včasih pa tudi, da ni normalen. Zdi se, da je to, kar je normalno, v redu, in da je to, kar ni normalno, slabo. Ko rečemo, da je nekdo normalen, smo obenem prepričani, da vemo, da je res normalen, in verjamemo, da je to dobro. Kot starši si kakopak želimo, da bi bili naši otroci normalni? Ali kaj?

Sodelovanje s starši: za dobra dejanja in sočutje – 10.

Dušan Rutar

Dalajlama Tenzin Gyatso: Ideal je, da se posameznik razvije do točke, ko ga učenost ne popelje predaleč v intelektualizem, dobrota pa ga ne popelje predaleč v to, da se samo počuti dobro brez osnove ali vsebine. Pravimo, da je znanje nevtralno, pravimo pa tudi, da ljudje potrebujejo nekaj, kar uravnovesi komponento znanja. Kaj je to? Ideja dobrega.

Sodelovanje s starši: želeno in neželeno vedenje – 9.

Dušan Rutar

Starši, vzgojitelji in učitelji želijo, da bi se otroci, učenci in dijaki obnašali čim bolj racionalno in čim bolj tako, kot je želeno; enako seveda velja tudi zanje: otroci si želijo, da bi se odrasli obnašali racionalno in primerno. Zadeva pa ni preprosta. Najprej moramo namreč vedeti, kaj sploh je racionalno oziroma razumno in kaj ni, saj sicer ne moremo ločiti enega vedenja od drugega. Potem moramo še jasno povedati, katero vedenje je želeno in katero ni. Različni ljudje pa imajo o vsem tem različna mnenja. Poleg tega obstaja tradicija prepričanj, da mora imeti človek sebe pod nadzorom ter da je za tak nadzor odgovoren njegov jaz, ki mora vedeti, katero vedenje je primerno in katero ni. Kaj sedaj? Začnimo na začetku.

Sodelovanje s starši: altruizem – 8.

Dušan Rutar


Kaj je bolje, biti sebičen ali altruističen? Vprašanje bi moralo biti nekoliko drugačno. Kaj se bolj splača, biti altruističen ali sebičen? Na hitro lahko rečemo takole. Sebičnemu človeku se bolj splača živeti z altruističnim, medtem ko slednji želi živeti z drugimi altruističnimi bitji, saj ne želi, da ga sebični ljudje izkoriščajo – sebični ljudje namreč ne znajo drugače, zato jih tudi imenujemo sebični. Poglejmo podrobnosti.

Sodelovanje s starši: za dobre medsebojne odnose – 7.

Dušan Rutar

Kateri medsebojni odnosi so dobri in kateri niso? Kateri nam koristijo, nas hranijo, in kateri so strupeni, toksični in za nas niso dobri? Kako naj vemo? Dobro je vedeti, ker so odnosi ključni za naša življenja – brez njih smo mizerni.

Sodelovanje s starši: mame, ki preveč nadzorujejo, in hčerke, ki ne želijo biti kakor mame – 6.

Dušan Rutar

Najnovejši Pixarjev risani film z naslovom Jaz, rdeča panda (Turning red, Domee Shi, 2022) bi morali gledati v vsaki sodobni družini. Skupaj, starši in otroci. A ne le gledati, o njem bi se morali tudi pogovarjati. In ne samo enkrat. Je premalo. Zakaj? Ker nam pove zelo veliko dobrega in koristnega. O nas samih, o starših, zlasti o mamah, in o otrocih, zlasti o hčerkah in zlasti o naših medsebojnih odnosih. Kaj nam torej pove?

Sodelovanje s starši: čustvena bolečina – 5.

Dušan Rutar

Knjiga je izšla že dve desetletji nazaj, vendar ni zastarela, zato jo še vedno velja vzeti v roke. Njen naslov je Strupena čustva pri delu: kako sočutni menedžerji obravnavajo bolečino in konflikte (Toxic Emotions at Work: How Compassionate Managers Handle Pain and Conflict, Peter J. Frost, Boston: Harvard Business School Press, 2003).

Sodelovanje s starši: kako postaviti meje – 4.

Dušan Rutar

Ko se pogovarjam s starši, ki sprašujejo, kako postaviti meje svojim otrokom, izpostavljam dve temi. Prvič. Dobro je postavljati zdrave meje, kajti obstajajo tudi nezdrave. Premislite torej, kakšne meje hočete postaviti, jim rečem. Drugič. Če sami nimate zdravih meja, jih tudi otroku ne boste znali postaviti. Kako torej postaviti zdrave meje in kaj so zdrave meje?

Sodelovanje s starši za vrline – 3.

Dušan Rutar

Različni avtorji se ukvarjajo s človekovimi vrlinami oziroma krepostmi in razmišljajo, katere so najprimernejše za življenje v 21. stoletju, katere naj bi krepili in razvijali. Sodelovanje je področje, na katerem pride do polnega izraza ravno tako razmišljanje, zato si velja v nadaljevanju na kratko ogledati, katere so tiste kreposti, ki jih avtorji in avtorice najpogosteje omenjajo.

Sodelovanje s starši – 2.

Dušan Rutar

Ko tole pišem, se približujem koncu vsakotedenskega enodnevnega posta – občutim notranji mir, spokojnost in globoko hvaležnost, da obstajam in živim. Zaključujem tudi z branjem knjige, ki jo predstavljam v nadaljevanju. Predstavljam jo, ker je temelj moje ideje o sodelovanju s starši otrok, s katerimi prav tako sodelujem, saj jih ne obravnavam in ne delam z njimi.

Sodelovanje s starši, ne delo s starši – 1

Dušan Rutar


Za začetek: ne delamo s starši, delamo z orodjem. Ali na primer s predmeti. Nekaj naredimo z rokami. Sodelovanje pomeni nekaj drugega.

Univerzalna ranljivost ljudi

Dušan Rutar


Povabili so me na nacionalno konferenco z naslovom Vključevanje, inkluzivnost in pravičnost v vzgoji in izobraževanju. Povabilu sem se hvaležno odzval. Na konferenci bom sodeloval z razmislekom o oblikah ranljivosti človeških bitij ter o simbolnih in družbenih učinkih delovanja mehanizmov, ki vzdržujejo v družbi razmerja moči in položaje ranljivih družbenih skupin. Ozadje mojega prispevka niso samo dolgoletne izkušnje pri delu s hendikepiranimi otroki in mladostniki, temveč tudi znanstvene študije. Nekatere najnovejše so priobčene v knjigi z naslovom Handbook of Children’s Risk, Vulnerability and Quality of Life: Global Perspectives (Habib Tiliouine, Denise Benatuil, Maggie K. W. Lau (ured.), Springer, 2022). Naj tako za začetek povem, da se v celoti strinjam z idejo o univerzalni ranljivosti človeških bitij, ki jo na strani 35 zapišejo Tobia Fattore, Susann Fegter in Christine Hunner-Kreisel: Koncept univerzalne ranljivosti – nasprotno – opredeljuje subjekt kot relacijski in kot vgrajen v družbene in kulturne kontekste. Te poststrukturalistične teorije subjekta, etika drugačnosti in feministična etika skrbi so zelo pomembne za študije otroštva.

Hendikep in travma

Dušan Rutar

Posamezniki so vselej simbolna, socialna in družbena bitja. Torej je koristno razumeti jih kot take. Ne kot gole posameznike, opremljene z geni in voljo, s katero je domnevno mogoče doseči vse, kar človek želi.

Hendikep, ranljivost in medsebojna odvisnost

Dušan Rutar

Čez nekaj dni imam predavanje o ranljivih družbenih skupinah; prosili so me, naj spregovorim o njihovih značilnostih. Spregovoril bom o povezavah med hendikepom, etiko in ranljivostjo človeških bitij kot simbolnih in družbenih bitij. Pri tem se bom opiral na dobro knjigo.

Dis-identificiranje in osvobajajoče prakse

Dušan Rutar

                                            

Ljudje, ki zase zmotno verjamejo, da so svobodni in da imajo svobodno voljo, spontano težijo k poistovetenju ali identifikaciji. Bankir tako želi biti bankir, prodajalec prodajalec, predsednik države predsednik države. Vsakdo ima predstavo o lastni identiteti in verjame, da je, ker je. Mene pa veliko bolj zanima koncept dis-identifikacije, proces, v katerem se ravno ne identificiram, ne poistovetim z identiteto, ki naj bi jo sprejel. Teorija hendikepa je natanko teorija takega procesa. O čem govorim? 

Hendikep kot razlika

Dušan Rutar   

              
                                           
 
Hendikep ni motnja. Ni pomanjkljivost. Ni nalepka in ni diagnoza. Ni kategorija. Ni predalček, kamor spraviš druge ljudi in jih tam konzerviraš za dolgo časa, včasih pa tudi za vse čase. Ni druga beseda za invalidnost. Ni sinonim in ni evfemizem. Ni nič od tega. Kaj potem je? Preberem knjigo: Soo Bong Peer. The Essential Diversity Mindset: How to Cultivate a More Inclusive Culture and Environment (Career Press, 2021). Potem vnovič razmišljam o hendikepu. O tem, kaj je. Ne razmišljam o ljudeh in o tem, kaj niso, česa nimajo, v čem so prikrajšani, v čem so drugačni in manj sposobni, manj zmožni in manj vredni, defektni in pomanjkljivi. Je že skoraj očitno, da je hendikep razlika, diferenca. Sam po sebi torej sploh ni nič.

Hendikep in alternativa

Dušan Rutar

                                   

Alternativa je druga, drugačna možnost. Ljudje po navadi spontano sprejemamo prvo, o drugi ne razmišljamo dosti. Morda sploh ne razmišljamo, ker nam je prva pri roki in se nam zdi dovolj dobra za nas. Če bi razmislili še enkrat, bo verjetno prišli do drugačnega sklepa. Možno pa je tudi, da se nam ne ljubi razmisliti še enkrat. Potem tudi alternativa ni mogoča.

Hendikep in tradicija

Dušan Rutar

 
                                    


Pred mnogo leti so me mahoma postavili pred sodnika, češ da uporabljam neustrezne besede, ko razmišljam, govorim in pišem o otrocih, s katerimi delam. Da se prav reče invalid, so mi žugali. Da so otroci invalidi in da so invalidni. A se nisem dal. Sodnica mi je dala prav. Če bi tisto tožbo izgubil, bi obubožal. Tako močno so se spravili nadme. Tudi kasneje sem pogosto srečeval ljudi, ki so trmasto in vzvišeno prepričani, da vedo, kako se čemu prav reče. Ko jih vprašam, kako vedo, kaj je prav in kaj ni, ne znajo povedati – sklicujejo se na tradicijo. Rečejo, da je pač že od nekdaj tako. Ali pa dodajo, da tudi vsi drugi uporabljajo enko besede za označevanje tega ali onega. Da torej ne more biti drugače. Seveda jim ne verjamem niti besede, ker ne vedo, da njihovi argumenti sploh niso argumenti, da se sklicujejo na nekakšno avtoriteto, ki so ji podrejeni, kar samodejno pomeni, da ne razmišljajo s svojo glavo in da ne razmišljajo kritično, čeprav bi morali. Z njimi se ne strinjam, ker razmišljam in razmišljam o tem, o čemer razmišljam, razmišljam pa tudi o samem razmišljanju, o načinu torej, kako razmišljam. Torej sem v prednosti, ker sproti popravljam samega sebe. Torej ni potrebe, da me popravljajo še oni, in sicer z argumenti, ki niso dovolj premišljeni. In če sem v prednosti, se ne uklonim. Le zakaj bi se?

Novo razumevanje posebnih potreb

Dušan Rutar

 

Zaključuje se obdobje 2017–2022, v katerem sem vodil ESS-jev projekt o vključevanju mladih hendikepiranih oseb v lokalna okolja. Čas je za kratko refleksijo narejenega in doseženega.

Hendikep in osebnost

Dušan Rutar

Nekateri humanistični psihologi, prvi je bil morda Gordon Allport, poudarjajo, da je mogoče doseči v življenju zrelost. Opisujejo zrelo osebnost in skušajo dokazati, da jo vodijo skozi življenje vrednote in jasna filozofija življenja. Verjetno bi se številni ljudje strinjali, da imajo vrednote, ki jim sledijo, in jasno filozofijo življenja, čeprav za filozofijo v resnici ne marajo. Morda pa je metafori, vrednote in jasna filozofija življenja, vseeno dobro ohraniti, ker sta lahko koristni pri nadaljnjem razmisleku o človekovi osebnosti in logiki hendikepa.

Logika enakih možnosti

Dušan Rutar

Razmišljanje o enakih možnostih je mit. Ljudje nikoli ne bodo imeli enakih možnosti, če odštejemo igre na srečo. Vsakdo, ki kupi srečko, ima namreč povsem enake možnosti za zadetek, če je igra zares poštena. V družbenem polju je drugače. Različni ljudje imajo različna izhodišča, ki niso odvisna le od tega, kje živijo, temveč so odvisna tudi od genetike. Ali to pomeni, da bodo hendikepirani ljudje večno hendikepirani in ne bodo mogli uspeti? Pomeni, da družbenih krivic in nepravičnosti ne moremo zmanjšati? Ne, ne pomeni. Kaj torej pomeni?

Posebna vrsta hendikepa

Dušan Rutar

Ljudje skozi vzgojo že v ranem otroštvu spontano privzemajo stališče odraslih, da je treba biti prijazen. Na primer do odraslih. In kasneje v šoli – do odraslih. In še kasneje – na delovnem mestu; na primer do vseh sodelavcev in sodelavk. Ali pa na ulici, na trgu, v trgovini in drugje. Pa je res najbolje za človeka, če je kar se da prijazen do vsakega, s katerim se sreča? Psihologi odgovarjajo, da zadeva ni tako zelo preprosta.

Podporne skupine in sočutje do sebe

Dušan Rutar


Logika podpornih skupin, ki so jih pred desetletji razvijali psihologi, psihoterapevti, psihoanalitiki, nekateri psihiatri in drugi strokovnjaki, se je izkazala za nekaj, kar ljudje nujno potrebujejo v vsakdanjih življenjih. Izkazalo se je, da so imeli prav tisti, ki so trdili, da ni treba biti nevrotičen ali kako drugače psihično ali duševno poškodovan, da bi potreboval take podporne skupine. Zakaj so imeli prav?

Hendikep in diskriminacija

Dušan Rutar

Radi bi verjeli, da se v sodobnih razvitih demokratičnih družbah zaradi številnih razsvetljenih dejanj in širjenja znanja, zaradi pomena znanosti za vsakdanje življenja ter zaradi medijev in posodabljanja zakonodaje zlagoma povečuje solidarnost z ljudmi, ki imajo posebne potrebe, pripadajo ranljivim družbenim skupinam ali so kako izključeni iz družbe; radi bi verjeli, da morebitno izključevanje ni sistemsko, temveč je v najboljšem primeru naključno, v najslabšem pa nenevarno, kratkotrajno in začasno.

Hendikep in enake možnosti

Dušan Rutar

Enake možnosti so liberalni ideal. Že dolgo je tako – približno tri stoletja. Danes je zato vsak dan v obtoku razmišljanje o potrebi po enakih možnostih – zlasti za ranljive, deprivilegirane in hendikepirane ljudi. Ljudje so ideal sprejeli, ker je tako dolgo tako pogosto del njihovih življenj. A kako je z njim v resnici? Kakšne so dejanske, empirične, družbene možnosti za njegovo uresničevanje? Kaj pravzaprav sploh pomeni imeti enake možnosti, če pa je očitno, da različni ljudje živijo v zelo različnih okoljih? Kaj torej pomenijo poštena družbena razmerja, v katerih naj bi imel vsak posameznik enake možnosti, da razvija svoje darove in sposobnosti?

Hendikep in kult pameti – 1.

Dušan Rutar


V roki imam knjigo z naslovom The Cult of Smart: How Our Broken Education System Perpetuates Social Injustice. Spisal jo je Fredrik deBoer. To je knjiga o izključevanju ljudi, ki niso dovolj pametni, je knjiga o družbenih krivicah in je knjiga o družbeni nepravičnosti. Poleg tega je tudi razmislek o krčenju pogojev, potrebnih za uspeh v življenju, na en sam dejavnik, ki ga ljudje razumejo kot moč volje.