Dušan Rutar
Fokusne skupine s starši otrok s posebnimi potrebami, ki sem jih izvedel za potrebe mednarodnega projekta, v katerem sodelujem, potekale so na različnih lokacijah v zadnjih mesecih, so postregle z zelo pomenljivimi odgovori na preprosto vprašanje, česa si starši najbolj želijo od strokovnjakov, s katerimi se srečujejo. Sledi kratek povzetek.
Hej!
Govorili bomo o smrti. Vem, malce čudna tema za moja leta, ampak še vedno upam, da vam bo všeč!
Vsako življenje si predstavljam kot lučko. Nekatere so močnejše, druge šibkejše. Žal nekatere prehitro ugasnejo. Na žalost je prezgodnja smrt značilna tudi za mojo bolezen. Če pogledamo statistike, 30 % otrok z redko boleznijo umre, preden dopolnijo 5 let. Za kar 95 % redkih bolezni ni nobenega zdravljenja. Tako začne tema ugašati lučko, dokler ta ne neha goreti.
Spomnim se nekega dekleta z imenom Maja (izmišljeno) s podobnim stanjem, kot je moje. Bila je odlična glasbenica in risala je čudovito. Veliko ljudi bi težko ostalo pozitivnih ob tako zahtevnem stanju, kot je bilo njeno. Bila je v devetem razredu osnovne šole, ko je za vedno zaprla svoje oči.
Nekaj let pozneje je v Slovenijo prišla genska terapija za zdravljenje te bolezni. Kot ena izmed prvih pacientov sem prejela zdravilo. Zadela me je misel, da imam srečo, da sem doživela čas, ko je zdravilo postalo dostopno. Veliko talentiranih otrok je umrlo v čakanju na zdravilo. Še vedno ljudje umirajo zaradi moje bolezni, a dočakajo višjo starost kot prej. Dobili smo upanje, da bo bolje. Nekoč se bo morda rodil otrok, ki mu bo zdravilo toliko pomagalo, da bo lahko živel brez vozička in ventilatorja.
A veste kaj? Mogoče bom dočakala odraslost. A ne bojim se smrti. Ne more me uničiti. Če bi celo življenje razmišljala o smrti, bi umrla od skrbi, ne od diagnoze. Umrem lahko kot vsak človek po naključju, le da imam več možnosti za smrtne zaplete. Življenje je čudovita stvar, zato ne želim zamuditi njegovih radosti.
Za konec še tale citat:
''To the well-organized mind, death is but the next great adventure.''
Albus Dumbledore (Harry Potter)
Vaša dijakinja
Dušan Rutar
Program pozitivnega starševstva, v svetu je poznan kot Trojni P (angl. Triple P), je na znanstvenih dokazih temelječ psihološki sistem vzgajanja otrok, starševstva in podpore družini. To je večstopenjski program, namenjen preprečevanju vedenjskih in čustvenih težav pri otrocih, pa tudi zmanjševanju in odpravljanju takih težav, če se razvijejo. Terja dobro poznavanje evolucijskih, psiholoških, kognitivnih in bioloških mehanizmov, zaradi katerih nastajajo vedenjske in čustvene težave pri otrocih, pa tudi poznavanje družinskih procesov oziroma narave medsebojnih odnosov, ki take težave bodisi povzročajo in krepijo bodisi preprečujejo.
Dušan Rutar
V knjigi z naslovom Vzgajanje otrok v kulturi zmagovalcev: etika staršev in »uspešni« otroci ponudim številne argumente v zagovor vzgajanja otrok za samozavest, samospoštovanje in duhovno rast, obenem pa pokažem, kako lahko neustrezna vzgoja poškoduje tudi take otroke, ki veljajo za »uspešne«.
Dušan Rutar
Starši, učitelji in vzgojitelji prevečkrat napačno mislijo, da so njihovi otroci odvisni od zaslonov, digitalnih vsebin, pametnih naprav in vsega drugega. Mislijo na zasvojenost, kar pa ni isto. Danes smo namreč vsi odvisni od pametnih naprav, medmrežja in digitalnih tehnologij, kot smo sicer odvisni od kisika, ki ga dihamo, in hrane, ki jo uživamo, jutri, ko bo umetna inteligenca dobesedno povsod okoli nas, pa bomo še bolj. Samo pomislite, kaj bi se zgodilo, če bi crknil televizor, kot je že pred časom pel poet, če bi crknil internet in ne bi imeli v rokah malih ploščatih prenosnih računalnikov, ki nam omogočajo povezovanje s komerkoli na tem svetu in dostop do orjaških količin informacij, podatkov, vsebin in vsega drugega. Civilizacija bi se dobesedno ustavila in ljudje bi se nemudoma zgrnili na ulice. Terjali bi, da dobijo vse skupaj – nazaj. Čim hitreje. Kako pa je z zasvojenostjo?
Gibalno ovirani v prejšnjem stoletju
Hej!
Danes bomo govorili o razmerah za gibalno ovirane v prejšnjem stoletju.
Gibalno ovirani so bili v 20. stoletju v slabem položaju. Družbeno so bili še manj sprejeti kot danes. Niso imeli možnosti zaposlitve. Takrat tudi ni bilo osebne asistence. Šolali so se izključno v prilagojenih šolah ali pa se sploh niso imeli možnost šolati. Sama poznam gospo, ki je hodila v isto šolo, kot hodim jaz. Po končani srednji šoli se je želela vpisati na fakulteto, vendar so ji to vsi odsvetovali. V njenih časih, ko še ni bilo osebne asistence, so gibalno ovirani po končani šoli običajno šli v oskrbo v dom starejših občanov. Ona je po končanem šolanju šla tja. Bila je na posebnem oddelku za mlajše invalide. A si predstavljate, da bi bili stari recimo 19 do 20 let in bi morali namesto na fakulteto iti v dom starejših občanov? In da bi tam ostali, do konca življenja? Meni to definitivno ne bi bilo všeč. Hvaležna sem, da so ti časi mimo. Invalidi lahko danes živimo svobodno in običajno življenje. Imamo možnost zaposlitve in enakovrednega šolanja. Tudi gospe, ki sem jo omenila, ni treba več živeti v domu starejših občanov, ampak s svojo družino in asistenti živi v svojem domu.
Vaša dijakinja
Dušan Rutar
Naj najprej povem, za kaj zagotovo ni.
V knjigi, ki bo izšla čez nekaj mesecev, njen naslov je Vzgajanje otrok v kulturi zmagovalcev, podrobneje spregovorim o aporijah in paradoksih vzgajanja otrok v kulturi, ki tako močno poudarja pomen samouresničevanja, včasih za vsako ceno, samoizpopolnjevanja, optimiziranja sebe, delo na sebi, močno voljo, disciplino ter večno iskanje »resničnega sebe«. Na tem kraju najprej spregovorim, kaj vzgajanje otrok ne bi smelo biti, nato pa se lotim vprašanja, za kaj naj bi vzgajanje bilo.
Dušan Rutar
Te dni smo izvedeli, da bodo otroci končno vsaj v šolah deležni nekoliko bolj zdravega prehranjevanja; razvoj politik šolske prehrane vsekakor pomeni korak naprej pri obravnavi prehrane otrok, vendar pot do optimalnega zdravja s prehrano ostaja zapletena in večplastna. Trčimo namreč na dve ključni težavi.
Dušan Rutar
Navidezno je sodobno vzgajanje otrok subverzivno, nekaterim ljudem pa se zdi tudi tako permisivno, da je problematično. Otroci imajo namreč domnevno na voljo zelo veliko dobrin in priložnosti, možnosti, da sanjajo in sledijo svojim sanjam, da se samouresničujejo, vsakdo na svoj način, kajpada, kajti vsak otrok je drugačen od vsakega drugega otroka, da so torej izvirni, drugačni, svobodni. Starši jih ves čas prijazno spodbujajo k samouresničevanju, h kreativnosti in k izpopolnjevanju, preseganju sebe. Otroci so svobodni, pravijo, da sledijo svojim željam, ne željam svojih staršev, tako kot včasih, željam vzgojiteljev ali učiteljev, da torej delajo, kar zares, neodvisno, avtentično želijo. Živijo v permisivni družbi, v kateri sicer ni dovoljeno čisto vse, je pa dovoljeno dovolj, da si lahko vsakdo izkrči svojo enkratno pot skozi življenje. Pa je to vse, kar lahko povemo o vzgajanju otrok v teh časih?
Dušan Rutar
Predstavljajte si čudovit vrt, v katerem je veliko rož – vsaka je edinstvena in posebna. Tako vidimo naše otroke v sodobnem vzgajanju in izobraževanju – kot dragocene cvetove, vsak ima svoje barve in oblike, vsi si zaslužijo sončno svetlobo in nego, skrb in spodbujanje k rasti.
Dušan Rutar
Tradicionalno vzgajanje otrok, denimo v 18. in 19. stoletju, je premoglo vsakdanji in vsakomur razumljivi besednjak, ki ga na kratko povzemam takole.
Dušan Rutar
Še vedno vztrajam pri psihoanalizi, ki je za pripovedovanje. Je za pripovedi, zgodbe. Je talking cure. Obstaja način pogovarjanja in pripovedovanja, ki zdravi. Obstaja zdravljenje, ki ustvarja pripovedi.
Dušan Rutar
Nenavadno privlačna ideja, ki je bila močno v obtoku v obdobju renesanse, Pico della Mirandola je o njej spisal razpravo, ki nam daje misliti tudi danes, njej naslov je Govor o človekovem dostojanstvu (lat. De hominis dignitate oratio, 1486), je izraz človekove zmožnosti, da se ne zanaša slepo na naravo ali Boga, ko razmišlja o sebi, lastni identiteti, smislu življenja in dostojanstvu. Ideja je morda sprva koga osupnila, saj ni bil navajen, da lahko razmišlja o statusu svoje zavesti o svetu in sebi v njem. Navajen je bil namreč, da so mu drugi povedali, kdo je in kje je njegovo mesto v svetu, kako se mora vesti in kaj početi, v čem je smisel vsega tega.
Dušan Rutar
Filme pogosto gledamo zaradi zabave. Od filma pričakujemo zabavo, potem ko ves dan delamo, nekateri pa se celo nagarajo na delovnih mestih. Torej pričakujemo, da nas zabava, razvedri, da nam pokaže kaj prijaznega, optimističnega ali vsaj razburljivega, pustolovskega, da se sprostimo, preden gremo nazaj delat. Vse to je zelo v redu in je pomemben del obstoječega reda sveta, ki ga močno zaznamuje kultura dela.
Dušan Rutar
Na prvi pogled bi kdo lahko rekel, da je bil tudi Hitler dober voditelj (ni isto kot dober človek), saj mu je sledilo veliko ljudi, delal je zanje in v njihovem interesu, bil je priljubljen, nekateri ljudje so ga imeli za genija. A tako bi bilo le na prvi pogled, pa še z njim se ne bi strinjali vsi ljudje.
Dušan Rutar
Avtorji knjige z naslovom Nova psihologija vodenja (The New Psychology of Leadership: Identity, Influence and Power, S. Alexander Haslam, Stephen D. Reicher, Michael J. Platow (Routledge, 2020)) natančno premislijo za nas pomemben argument, da morajo voditelji/vodje (angl. leaders), ki želijo narediti stvari, izkoristiti moč kolektiva. In da pridobijo to moč (v smislu moči skozi, namesto moči nad; Turner, 2005), morajo biti podjetniki identitete (str. 144). Kaj to pomeni, kako to razumeti?
Dušan Rutar
Sočutno vodenje ljudi je morda nekoliko paradoksen izraz, vendar nas to ne sme ustaviti v razmišljanju, zakaj je dober in zakaj je sploh nastal. Zelo na kratko namreč lahko rečemo, da že dolgo vemo, tako iz izkušenj kot iz znanstvenih raziskav, da največjega vpliva na druge ljudi sploh nimajo avtoritarni, tiranski ali despotski voditelji, ki hočejo imeti vedno prav ter znajo spretno manipulirati z ljudmi, pri čemer se zanašajo na podrepnike, hierarhične strukture moči in represivne državne aparate, temveč – v tem je šele pravi paradoks – ljudje, ki delujejo sočutno in nesebično. Več o tem argumentu najdeta benevolentni bralec in benevolentna bralka v knjigi z naslovom Paradoks moči: Kako pridobivamo in izgubljamo vpliv (Dacher Keltner, The Power Paradox: How We Gain and Lose Influence, Penguin, 2016). Nas pa tokrat zanima vprašanje, zakaj ljudje sploh sledijo drugim ljudem.
Dušan Rutar
Ljudje se včasih znajdejo na položajih, od koder lahko vodijo druge ljudi; imenujemo jih vodje. Ker noben človek ni po naravi usposobljen za vodenje, je dobro vedeti, kako naj bi se vodja obnašal, da bo kos svoji nalogi, kajti ta je zelo zahtevna. V ta namen je koristno prebrati kakšno knjigo. Na primer: Victoria Carr. Leading with Love: How Compassionate Leadership Enables Schools to Thrive (Routledge/David Fulton, 2022).
Potovanja
Hej!
Danes bom govorila o potovanjih gibalno oviranih oseb.
Tako kot vsi ljudje tudi mi radi potujemo, vendar moramo tako kot številne druge stvari prilagoditi tudi potovanja. Če bi želela recimo potovati v London, bi se odpeljala z letalom. Za mene, ki težko sedim oz. potrebujem izključno po meri prilagojen sedež z veliko oporami, to pomeni, da ne morem sedeti v letalu, ležati pa tudi ni mogoče. Moj električni voziček bi spravili med prtljago. Pri transportu vozičkov pa je veliko primerov, da se voziček med vožnjo z letalom poškoduje, kar pomeni, da je lahko potem v kraju, kamor potuješ, neuporaben.
Najbolj varno in udobno potujem v avtomobilu. Ker se hitro utrudim, grem težko kam daleč. Let z letalom je veliko hitrejša možnost premagovanja velike razdalje, zato se mi zdi pomembno, da letala postanejo prilagojena, da bi v njih lahko sedeli na svojem vozičku in s tem postali enakovredni ostalim potnikom.
Vaša dijakinja
Dušan Rutar
Človeka lahko razumemo tudi kot sistem, ki se razvija in korigira samega sebe. Kako je to videti v vsakdanjem življenju?
Dušan Rutar
Človek, ki gleda televizijske serije in nadaljevanke, popularne hollywoodske filme in podobne video izdelke, zelo hitro dobi občutek, da so igralci in igralke, ki nastopajo v njih, praviloma so lepi, mladi in močni in inteligentni in imajo vitko telo, zmožni ustvarjati skoraj neverjetne odnose, se družiti na spektakularne načine, se zanimivo pogovarjati, jokati in smejati, se brez zadržkov predajati pustolovščinam in skoraj čudežnim priložnostim, ki obračajo njihova življenja na nepredstavljive in zavidanja vredne načine. Spoznava, da je njegovo vsakdanje življenje veliko bolj dolgočasno, rutinsko, revnejše, nezanimivo in čisto nič pustolovsko. Običajni vsakdan namreč ne prinese nič kaj posebnega, ničesar zelo novega in drugačnega. Bolj je podoben teku lene reke, ki se počasi vije in se izgublja nekje v daljavi. Zdi se torej, da je svet zabave privlačnejši, pestrejši in zanimivejši od vsakdanjega življenja.
Dušan Rutar
Morda ste že kdaj dobili izkušnjo, da vas hoče nekdo v bližini omalovaževati, uničiti vaš ugled in vas prizadeti, čeprav mu niste storili ničesar. Čudite se nad takim vedenjem, a le zato, ker ne razumete narave ljudi, ki se tako obnašajo.
Dušan Rutar
Občutek za slovenski jezik nam kajpak pravi, da je naslov napisan narobe. Pisati bi moralo (…) ko ne delamo ničesar. Pa vendar ne gre za pomoto ali malomaren odnos do maternega jezika. Nasprotno, naslov je napisan pravilno, saj lahko razumemo, kaj nam sporoča. Obstaja namreč možnost, da delamo nič. Morda je paradoksno, vendar je možno in je resnično. Lahko delamo nekaj, lahko potrjujemo nekaj, lahko smo afirmativni – delamo nič. Torej ga ustvarjamo.
Message banking
Hej!
Danes vam bom razložila, kaj je to message banking.
Ali se spomnite, ko smo govorili o računalniških glasovih? Message banking je nekaj podobnega.
To je postopek, ko se posnamemo med izgovarjanjem določenih pogostih fraz in besed, ki jih vsakodnevno uporabljamo (npr. dobro jutro, živjo, prosim ...), in jih shranimo za čase, ko/če ne bomo mogli več govoriti. Ta način je zelo praktičen, saj lahko tako na komunikatorju pritisnemo 'dobro jutro' in predvajal se bo zvočni posnetek z našim glasom, ko rečemo 'dobro jutro'. Tega postopka se poslužujem tudi jaz. Pomaga mi moja logopedinja, je pa še v fazi priprave. Prednost tega načina je, da tako vsaj nekaj fraz povemo s svojim glasom. Edini problem je spreminjanje besedišča. Naše besedišče se namreč s časom spreminja.
Tukaj je še kratek posnetek, kjer je predstavljena tudi metoda voice banking (na podlagi posnetkov naredijo računalniški glas podoben uporabnikovemu) in message banking v angleščini:
https://www.youtube.com/watch?v=a6e1_mq3DbY
Vaša dijakinja