O SMRTI, ŽIVLJENJU IN PARTIJI POKRA

»Kar naprej …Vedno pozdravi, ko se vrata odprejo sama od sebe,« me je učila.

»Nikoli ne veš kdo je prišel.«

In zdaj vedno pozdravim. Nikoli ne veš. Mogoče je pa ravno vstopila ona. Babi.

Ne razmišljam o tem, če verjamem. Ampak pozdravim pa vedno.

Umetnost negativnega mišljenja*

Vroča debata na FB, kje pa drugje, me je spodbudila, da ponovno odprem svojo omiljeno temo. Temo na katero sem v letih svojega dela v nevladnem sektorju v takšni ali drugačni obliki naletela neštetokrat in me še nikoli ni pustila hladne: Ali je človek za svojo usodo odgovoren sam ali je pri tem potrebno upoštevati širše družbene okoliščine? Ker se večino časa gibljem v svojem varnem mehurčku podobno mislečih, sem vedno znova šokirana, ko naletim na ljudi, ki vročekrvno zagovarjajo, da je človek za razmere v katerih živi odgovoren popolnoma sam. Navadno zagovorniki te »resnice« prihajajo iz podjetniških vod ali pa so predstavniki, predstavnice državnih institucij.

Divjina

Luna J. Šribar

Pronicljiva ugotovitev je zadnjič prišla iz ust moje mame, ko je opazovala nov vedenjski vzorec psa Poppyja, ko je bil pri njej v varstvu. Med sprehodom se je večkrat skril in bil vsakič popolnoma navdušen, ko ga je našla. »A vidiš,« je rekla mati. »Tako rešuje svoje frustracije iz otroštva, ker je bil zapuščen.« In res se zdi kot da je kuža odkril fenomenalen način vsakodnevnega zdravljenja svojih travm. Vedno znova najden!

Večina ljudi s katerimi se srečujem pri Društvu Kralji ulice pa nima te sreče. Naj si še tako želijo, naj se še tako borijo, so vedno znova izgubljeni. Izgubljeni v napačnih zvezah, v ponavljanju vedno istih vzorcev, v omamah, ki vsaj malo ublažijo tragičnost vsakdana. Zdi se, da je pretrgati ali pa spremeniti »usodo«, ki ti je bila položena v zibel nekaj najtežjega in za mnoge predstavlja vsakodnevni boj. In med njimi je nemalo takih, ki jih okolica označuje za »predobre«. Nikoli ne znajo poskrbeti zase, srce pa se jim lomi, ko gledajo trpljenje drugih in bi zanje naredili vse, četudi so sami na cesti. Na cesti, kjer večkrat obvelja zakon močnejšega, kar konec koncev velja tudi za sistem v katerem živimo, za take ljudi ni prostora. Ničkolikokrat sem že opazovala ponavljanje variacij enega in istega odnosa pri enem izmed dolgoletnih članov društva. V bližnjih razmerjih, ki jih sklepa, naj gre za ženske ali moške, je vedno znova do konca finančno, fizično kot tudi čustveno izžet, in potem zavržen. Takoj nato ponovi različico z naslednjim človekom. Podobno velja še za drugega člana društva, moškega srednjih let, ki je svoje »hlepenje« po reševanju drugih prignal že do teh mej, da nekateri, ki pač nimajo v sebi »izkoriščevalske« žilice, že skoraj bežijo pred njegovo pretirano skrbjo in pomočjo.

Mačka in sova

Luna J. Šribar

Mačka in sova sta odšli na morje

v krasnem grahovo zelenem čolnu,

vzeli sta s sabo nekaj medu in veliko denarja,

ki sta ga zavili v bankovec za pet funtov.
…

Edward Lear, Mačka in sova

Hiša številka 203

Dušan Čeferin

Včasih se porodi vprašanje, zakaj na planetu Zemlja ni mogoče najti večjih in bolj očitnih sledi padcev različnih trdih objektov iz vesolja. Na Zemlji je sicer mogoče najti nekaj kraterjev. Nekateri so kar precej veliki. Rešitev te zadrege bi lahko bila ideja, da ta planet večjih lukenj nima zato, ker bi ga takem primeru verjetno ne bi bilo več, skoraj zagotovo pa ne bi bilo nikogar, ki bi si lahko taka vprašanja zastavljal. Tako premlevanje očitnosti za nazaj imenujejo nekateri učinek preživelega opazovalca ali učinek izbire opazovalca.

Za vse, ne le za nekatere

Dr. Dušan Rutar

Vzpon britanske laburistične stranke, ki jo vodi Jeremy Corbyn, je pomemben za vsako resno razmišljanje o oblikovanju egalitarnejše družbe; če nas taka družba ne zanima, smo seveda brezbrižni tudi do dogajanj v Veliki Britaniji. Zakaj je vzpon tamkajšnje laburistične stranke tako pomemben in v kakšni povezavi je z idejami družbene pravičnosti, odprte družbe in inkluzije ljudi s posebnimi potrebami?

Resnična zgodba

Dr. Dušan Rutar

Zgodilo se je prejšnjo sredo, 11. aprila 2018. Sredi Ljubljane. Bolj v središču glavnega mesta republike se že skoraj ne bi moglo zgoditi. Natančno: zgodilo se je na gradu. Ki je lep, urejen, čudovit kraj, prava turistična vaba. Omogoča tudi lepe razglede na lepo Ljubljano. Pa še z vzpenjačo se lahko povzpneš nanj. In navzdol tudi; dol se kajpak spustiš, povzpneš se samo gor.

Od Sokrata do Jezusa, zagotovo pa onkraj

Dr. Dušan Rutar

Vse življenje se posvečam psihoanalizi in filozofiji; že kot najstnika so me zaznamovali Sokratov zagovor, Nietzschejev Zaratustra in Freudovo razmišljanje o načelu onkraj načela ugodja. In po desetletjih razmišljanja sem končno globoko dojel, kaj pomeni reči, da sem nič v neskončnem vesolju, drobno končno bitje v prostoru, ki bo obstajal še milijarde in milijarde let potem, ko me ne bo več in ne bo absolutno nikogar, ki bi se sploh spominjal, da sem kdaj živel. Globokemu miru in pokoju, ki spremlja to spoznanje, se pridružuje še eno spoznanje. Spoznanje, da sem končno bitje in da je v meni nekaj nenavadnega; v tem je vsekakor odmev Kantovega vzklika, da ga fascinira, kar odkriva globoko v sebi. Prepričan sem, da je najbolj nenavadno, kar je lahko v meni, natanko možnost življenja v resnici. Ne v iluzijah, fikcijah, zmotnih predstavah, temveč v čisti resnici. Tako življenje je možno in sam sem zmožen zanj; glede tega sem se prepričal. Vsa leta premišljevanja, branja, meditiranja in razvijanja čuječnosti, dela na sebi in svojem telesu se zgoščajo v teh spoznanjih, ki so onkraj vsakega relativiziranja v smislu vsak človek ima svojo resnico ali nihilističnega žargona, da resnica sploh ne obstaja.

Izzivi odraščanja, izzivi starševanja

Špela Razpotnik 

Pred desetletjem sem se v svojem raziskovanju položaja žensk priseljenk retorično spraševala, kaj vse bi lahko premaknile ženske, združene v kolektive s somišljenicami in somišljeniki, če bi jih vsakodnevna rutina sodobnega pobezljanega sveta preveč ne izčrpavala.

Če ste tako zelo svobodni, zakaj sledite – 2. del

Dr. Dušan Rutar

V vse svobodnejšem globalnem svetu nastajajo tudi novi, tehnološko dodelani visoki zidovi, ki ločujejo ljudi. Eden je na zgornji sliki. Pomenljivo je, da zagovorniki in graditelji takih zidov že ob sami gradnji izjavljajo, da so demokratični ljudje odprtih rok, ki spoštujejo različnost. Prav tako je zanimiv podatek, da na primer v ZDA danes živi 50 milijonov ljudi, ki niso bili rojeni tam. A morda je še zanimivejše tole spoznanje, ki po zadnjih aferah počasi prodira v zavest ljudi. Prenika v obliki spraševanja, za katerega bi še pred kratkim prisegali, da sploh ni mogoče, danes pa vse bolj dokazuje, kakšne marionete smo, čeprav morda celo nočemo biti.

Več istega

Dr. Dušan Rutar

Pred pol stoletja, 4. aprila 1968, so ubili Martina Luthra Kinga. Niso ubili človeka, ki je storil kak zločin, posilil deset žensk in jih nato zakuril v peči, niso ubili osebe, ki je bila nasilna ali nepravična do drugih ljudi, niso ubili množičnega morilca. Ne, ubili so človeka, ki se je boril za druge ljudi, za njihovo dobro, za družbeno pravičnost, ubili so človeka, ki se je upiral nepravičnostim, ki ni tiščal glave v pesek in se pretvarjal, da je v družbi vse v redu. Ubili so človeka, ki je razmišljal o družbeni realnosti in se spopadal z rasističnimi idejami, z idejami, ki mečejo slabo luč na temnopolte prebivalce, ubili so človeka, ki je danes enako potreben, kot je bil potreben takrat, saj družbene nepravičnosti še vedno obstajajo, rasistične in druge ideje, ki izključujejo in preprečujejo razvijanje družbene pravičnosti, pa tudi.

Razvajeni in brez avtoritete

Dr. Dušan Rutar

Ljudje mi takole mimogrede večkrat rečejo, da so mladi, rojeni po letu 1990, narcistični, razvajeni, leni, nezreli, ujeti v nenaravne, digitalne svetove, da se ne znajo več igrati zunaj, v naravi, da so odvisni od pametnih naprav, da se premalo pogovarjajo, da so nedoletni, večni otroci, ki jim je treba postavljati meje in jih naučiti spoštovati avtoritete, ker da življenje ni pravljica. Nekateri zagotovo so taki, jim odgovarjam, kot da so njihovi starši kaj boljši (!), toda za večino tega nikakor ne moremo reči, saj se je svet v času ene same generacije bistveno spremenil; spremenil se je tako močno, da večina odraslih sploh ne razume niti spremembe niti strukturnih značilnosti današnjega sveta. Preden zato govorimo o lenobi in razvajenosti mladih, ki da ne spoštujejo avtoritet, je zato dobro premisliti, v kakšnem svetu so bili sploh rojeni in v kakšnem svetu jih vzgajajo, saj se ne vzgajajo sami. Včeraj sem prebral knjigo z naslovom Kids These Days: Human Capital & the Making of Millennials; njen avtor je Malcolm Harris, rojen leta 1988. Zares izvrstno branje!

Če ste tako zelo svobodni, zakaj sledite – 1. del

Dr. Dušan Rutar

Naslov tega prispevka ni cinično vprašanje, temveč je resen nastavek za razmišljanje o vključevanju ali inkluziji ljudi s posebnimi potrebami, ki sega vsaj pet stoletij nazaj, ko je Étienne de La Boétie skoval nenavadni izraz prostovoljna podrejenost, samo razmišljanje pa je obenem prav tako resno povezano z vprašanjem, kako prispevati k odprtosti družbe, ne le k blagostanju vsakega posameznika. Tokrat bi rad na kratko komentiral predavanje z naslovom The Sociological Science Behind Social Networks and Social Influence, ki ga je imel že pred leti Nicholas Christakis, harvardski profesor medicinske sociologije, medicine in sociologije.

Iskanje ključa pod lučjo

Dr. Dušan Rutar

Pri založbi Verso je pravkar (februar 2018) izšla knjiga s preprostim naslovom Work: The Last 1000 Years. Njena avtorica je avstrijska zgodovinarka Andrea Komlosy. Dobre zgodovinske knjige vselej rad berem, ker razsvetljujejo preteklost in nam pomagajo premagovati napačne domneve, predpostavke, stereotipe, klišeje, mite, neumnosti in vse drugo. In ko govorimo o delu, o tem, kako so delali ljudje v zadnjem tisočletju, piše avtorica, se je dobro zavedati prepada med tem, kako so ljudje zares delali, in romantičnimi zgodbami o delu, ustvarjalnosti delavcev, skupni kreativnosti in podobnem. Vse to je zlasti pomembno za razumevanje delovanja tistih ljudi, ki so že skoraj po navadi izključeni, in njihovega resničnega družbenega položaja.

Čas je

Dr. Dušan Rutar

Obstaja čas odhoda. Vsi vemo, da je res tako. Obstaja trenutek, ko je nečesa nepreklicno konec. Obstaja smrt, obstaja umiranje in obstaja konec, ko plamen ugasne, kot bi rekel slavni švedski režiser Ingmar Bergman. In sprva se bojimo. Nočemo, da bi bilo konec, hočemo nadaljevanje, hočemo, da je plamen še vedno tam in da meče svetlobo. A to so zgolj želje, ki se ne morejo uresničiti. Pride čas, ko je treba dozoreti, in pride čas, ko je treba oditi.

Človek kot kiborg in extended mind

Dr. Dušan Rutar

Naslednji mesec odpotujem v Amsterdam, nato pa v Nijmegen, kjer deluje eden najboljših inštitutov za raziskovanje možganov, kognicije in vedenja – imenuje se Donders. Pred časom sem bil tudi v Edinburgu, kjer živi in predava na tamkajšnji univerzi Andy Clark, eden najbolj znanih in cenjenih strokovnjakov za filozofijo kognitivne znanosti na svetu. Skupni imenovalec mojih obiskov: filozofija, kognitivna znanost in nevroznanost. In kakšno zvezo ima vse to z inkluzijo otrok s posebnimi potrebami? Vsakršno.

Sodelavka je seksala s predsednikom

Dr. Dušan Rutar

Povejte ljudem resnico nekega dogodka, pa vas ne bo nihče niti opazil – še naprej bo gledal v zaslon pametne naprave. Recite jim, kar je v naslovu tega zapisa, in nenadoma bodo vsi hoteli izvedeti pikantne podrobnosti.

Red, ki mora biti

Dr. Dušan Rutar

Družinsko življenje je v medijih najpogosteje prikazano kot življenje v varnem, sprejemajočem, spodbudnem, toplem in prijetnem okolju, v katerem člani družine sprejemajo drug drugega, se spodbujajo, so si v oporo, se veliko pogovarjajo in so celo srečni. Vsekakor bi lahko rekli, da je družinsko življenje srce v sicer bolj brezsrčnem, hladnem družbenem okolju, v katerem se mora vsakdo truditi, da tekmuje z drugimi, uspe preživeti in po možnosti nakopičiti čim več kapitala, če ima do njega dostop, kajpada. Celo starši zato večkrat rečejo svojim otrokom, da je življenje tam zunaj trdo, brezbrižno in celo brezsrčno ter da mora biti zato tudi vzgoja trda. Včasih mi preprosto rečejo, naj njihovega otroka primem bolj na kratko, da red mora biti, da življenje ni pravljica in da je treba trdo delati, če hočeš uspeti.

Zagovor egoističnega altruizma

Dr. Dušan Rutar

Pravijo, da je človek bodisi egoist bodisi altruist. Dodajo, da je lahko tudi malo enega in malo drugega; včasih rečejo, da ni preveč dobro biti altruist, ker te potem samo izkoriščajo. Natančnejši razmislek pa pokaže nekaj tretjega. Argument za tretjo možnost razvijemo, kot je prikazano v nadaljevanju.

Gnila jabolka

Dr. Dušan Rutar

Ljudje izkoriščajo druge ljudi; ne izkoriščajo vsi vseh, kajpada, saj bi potemtakem izkoriščali tudi sebe, toda to je truizem. Zapisano obenem ne pomeni, da so nekateri ljudje zlobni izkoriščevalci, drugi pa nemočne žrtve. Lahko je tudi tako, toda daleč zahtevnejše je analiziranje utrjenih, organiziranih, institucionaliziranih oblik izkoriščanja, ki so skoraj neotipljive, celo nevidne, na videz neproblematične in v očeh javnosti skoraj nedotakljive.

Družinske vrednote danes

Dr. Dušan Rutar

Melinda Cooper je profesorica na Fakulteti za družbene in politične vede na University of Sydney. Pred kratkim, marca 2017, je izšla njena knjiga z naslovom Družinske vrednote: med neoliberalizmom in novim družbenim konservativizmom (Family Values: Between Neoliberalism and the New Social Conservatism, Zone Books – MIT). Njena osnovna ideja je zelo preprosta in dobro utemeljena: kapitalizem postavlja družinske vrednote v samo jedro svojega delovanja, zato ne smemo misliti, da so danes ogrožene. Če smo zelo pozorni, je res prav nasprotno. Iz določenega zornega kota je namreč jasno videti, da sodobno kapitalistično življenje ne podpira atomiziranega individualizma, kot pogosto mislimo, temveč se dogaja nekaj drugega.

Nekaj besed

Dr. Dušan Rutar

Kar zares šteje, ko razmišljamo o vključevanju ljudi s posebnimi potrebami, ni toliko približevanje trgu dela, kot radi rečejo zastopniki in zagovorniki kapitalizma, temveč je nekaj drugega. V nadaljevanju zato predstavim nekaj osnovnih izrazov, s katerimi si danes pomagamo pri analizah družbenega oziroma občestvenega življenja vseh ljudi, ne le ljudi s posebnimi potrebami, da bi razumeli, katere razsežnosti vključevanja ali inkluzije za odprto družbo so zares dobre in katere so zgolj retorični okraski, ki ne prispevajo k zmanjševanju prepadov med elitami in vsemi drugimi ljudi, čeprav so prijetni za uho.

Dom, kjer nisem doma

Dr. Dušan Rutar

Jackie Wang je študentka, raziskovalka, pesnica, performerka, bralka knjig in to, kar imenuje sama trauma monster. Je kandidatka za doktorski naziv na Harvard University ter avtorica zbirke esejev Carceral Capitalism (Semiotext(e), 2018), ki jo priporočam v branje vsakomur. Ključna ideja, zaradi katere je pomembna za tukajšnja razmišljanja o inkluziji in odprti družbi, je tale: obstajajo različni načini, kako ljudje niso doma, kjer je njihov dom (There are many ways of not being at home at home).

Kako vem, kdo sem

Dr. Dušan Rutar

Klasične pripovedi o preobrazbah ljudi, zlasti o tistih, ki zapustijo varni znani svet in se odpravijo v neznanega, divjega, nevarnega, prepovedanega, pa naj gre za divji prostor zunaj civiliziranega ali pa za notranji svet, ki ga pogosto označujejo z izrazom podzavest, so pomemben mejnik v življenju vsakega človeka, saj se prej ali slej znajde v položaju, v katerem lahko zbere dovolj poguma in se odloči za preobrazbo ali pa vsaj za potovanje v drugi svet, v katerem bi se lahko preobrazil, kajti ljudje smo na tem svetu živi le trenutek v primerjavi z večnostjo, ta trenutek pa nam je dovoljeno raziskovati na način, za katerega bi lahko rekel, da je samo jedro človekove narave in ključni cilj, vezan na dolžnosti, ki jih filozofi in drugi misleci že od nekdaj povezujejo z etičnostjo in zmožnostjo človeških bitij zanjo, kar zopet pomeni, da so preobrazbe tako rekoč nujne, saj se noben človek ne rodi kot zrela osebnost, zmožna za take oblike vedenja, ki jih terjajo etični principi ali maksime, kot jih je imenoval Immanuel Kant.

Kognitivna svoboda in umno delovanje?

Dijana Kožar Tratnik

Odzvala sem se na literarni natečaj, ki ga ob 75-letnici znanstvenega odkritja neke molekule pripravlja Psihedelično društvo Slovenije. Razmišljala sem, kakšen je moj pogled na svet, kako zaznavam sama sebe, druga živa bitja in svet, v katerem živim. Ta spoznanja bi rada delila tudi z vami.

O grehu

Jan Adlešič

Dolgo časa nisem vedel, kaj naj bi z idejo izvirnega greha. Greh nasploh se mi je zdel kot samo še ena samovoljna iznajdba tistih, ki jim je v največji užitek ponoči z verigami priklepati najstniške roke na posteljo, človeku odrekati laično spoznavanje lastnega telesa in enako početi tudi z razumom, ki naj ga v strahu in trepetu drži drdranje formul o strahu in trepetu. Tako sem verjel in če sem kdaj naredil kaj iz načela namesto iz nagona (v kar sicer nisem prepričan), je bilo to iz žolčnega sovraštva do krščanstva. Nekakšne parodije levičarskih nazorov brez kakršnekoli intelektualnega ali moralnega izhodišča nisem privzel iz empatije do delavstva ali čaščenja človeškega napora in njegovih sadov ali celo sumničenja dobrohotnosti kapitalizma, ne, v skrajni levici sem videl edino silo, ki lahko dokončno izbriše to nepotrebno, zatiralsko krščansko moralnost, ki sem jo tako zelo črtil.

Psihologija izključevanja

Dr. Dušan Rutar

Izključevanje ljudi skušajo pogosto razlagati s psihologijo posameznikov, zato rečejo, da je oseba izključena zaradi svojih osebnostnih značilnosti, potez, sposobnosti, telesnih posebnosti, idej, ki jih zastopa, genov, ki jih je podedovala; torej je krivda ali odgovornost za izključevanje povsem na njeni strani. Redkokdaj se zgodi, da poskušajo razumeti strukturne procese in mehanizme, občestvene značilnosti, kulturne ali celo civilizacijske mehanizme, zaradi katerih se dogaja izključevanje. Poseben primer zapisanega so dogodki, značilni predvsem za ZDA, ko ta ali oni posameznik postreli nekaj sotrpinov, potem pa ga razglasijo za duševno motenega.

Vse, kar sledi

Dr. Dušan Rutar

Propaganda pravi, da je za človeka dobro, če je sproščeno pripravljen na vse, kar sledi v življenju. Je res treba biti pripravljen na vse?

Ko drugačnost ni mogoča

Dr. Dušan Rutar

Vraževerje je vsepovsod. Zastopniki organiziranega vraževerja so izjemno premožni, bogati in močni, zato so tudi vplivni. Dekalog, o katerem je naredil tako izjemno serijo desetih filmov poljski režiser Krzysztof Kieslowski, je mogoče razlagati tudi tako, da razlage podpirajo izključevanje drugačnosti. Empirično preprosto ni res, da je drugačnost vselej podprta, spoštovana in sprejeta. Taka so dejstva. Ne obstaja zgolj ljubezen do drugačnosti, obstaja tudi odpor do nje.

Whatever it works

Luna J. Šribar

Besede, ki mi zadnje čase ob vse več priložnostih odzvanjajo v glavi, so besede Adriana P. Kezeleja iz enega njegovih intervjujev.*

Ljudje smo rojeni oblikovalci stvarnosti. Naša čutila in drugi organi naše zavesti niso samo orodja opažanja, temveč učinkovito orodje izražanja in ustvarjanja. Adrian P. Kezele v svoji knjigi Razdvajanje svetov govori o tem, da se začenja svet deliti na dve resničnosti. V eni vztrajajo zagovorniki stare paradigme, ki temelji na manipulaciji in strahu, v kateri sodelujejo tudi ekonomija, politika in religija, drugo pa že ustvarjajo ljudje, ki si želijo in verjamejo v boljši svet. Razkorak med obojimi naj bi postajal tako velik, da enostavno ne bomo več mogli živeti v istem svetu.

Spoštovano človeštvo,

Dr. Dušan Rutar

odšel je Stephen Hawking. Ko sem izvedel za njegov odhod, se mi je orosilo oko in tega nisem skrival; ne skrivam niti sedaj. Nikoli ga nisem srečal v živo, a saj takega srečanja nisem potreboval. Bolj kot drugi ljudje je iz dneva v dan dokazoval, da se srečujemo predvsem v duhu, v brezmejnem umu, v katerem smo popotniki skozi čas, ki ga ne razumemo čisto dobro in ga še dolgo časa ne bomo. Naše skromno razumevanje vesolja in vsega, kar je morda zunaj njega, je zares majhno, toda prav Stephen je pokazal, kako veliko lahko vemo in kako neverjetne zmogljivosti uma imamo na voljo, kar zlasti pomeni, da za razumevanje sveta ne potrebujemo vraževerja. Lahko jih izkoristimo, lahko pa jih tudi zanemarjamo.

Na sporedu je teorija

Dr. Dušan Rutar

O odprti družbi lahko razmišljamo na najrazličnejše načine. Pravzaprav celo moramo, ker to terja sam izraz odprta družba; lahko pa tudi rečemo, da nam je zaprta družba čisto všeč in da ne želimo nobene spremembe v luči odprtosti. Ljubezen do različnosti je zato onkraj spontane in popularne všečnosti, kajti odprtost ni nekaj, kar navadno sprejemamo z obema rokama, ker smo preveč ujeti v družbene, strukturne in institucionalne hierarhije, ideološke prakse, organizirano vraževerje in lastno egocentričnost. Odprtost je onkraj vsega tega. Izvrstni prikaz zapisanega bo skorajšnje dogajanje v Londonu, ki se bo začelo aprila letos in bo trajalo dva meseca; zares bo vznemirljivo. Kaj se bo torej dogajalo?

Tudi jaz

Dr. Dušan Rutar

Ne mislim zgolj na #Metoo; tudi na to, seveda, pa še na nekaj drugega, kot bo razvidno v nadaljevanju. Vsakdo danes ve, da živimo v kapitalizmu, kjer ima vse ceno. In prav tako je jasno, da je treba v življenju številne zadeve preprosto sprejeti, ker jih ni mogoče spreminjati. Toda enako razmišljanje nam pove, da je v vseh obdobjih človeštva vsak kralj, faraon, car ali kaj podobnega razmišljal, da se ljudje ne bi smeli upirati obstoječemu redu, zlasti pa ne božanski volji, ki naj bi jo vladar utelešal. Patetičnost takega razmišljanja je, vsaj upam, očitna. Upor je bil vselej potreben in vselej bo potreben, če želimo odprto družbo.

Zadovoljstvo vseh za obče dobro

Dr. Dušan Rutar

Sodobna znanost in filozofija nam ponujata izjemno zanimive odgovore na vprašanja, kateri dejavniki prispevajo k blagostanju ljudi, h kakovosti njihovih vsakdanjih življenj, k uspehom. To niso abstraktni, nekoristni, prazni ali celo izmišljeni odgovori neuravnovešenega uma, temveč so, prav nasprotno, odgovori zelo uravnovešenega raziskovalnega in razmišljajočega uma. Sledi zelo konkretno nadaljevanje, kot bi nekoga peljal za roko.

Dan žena

Dr. Dušan Rutar

Danes, 8. marca, je praznik. Mednarodni praznik. Posvečen je vsem ženskam, namenjen pa je tudi praznovanju enakopravnosti. Decembra 2017 je pri založbi Verso izšla knjiga, ki sodi k temu prazniku. Njen naslov je The Right to Have Rights, njeni avtorji pa so Stephanie DeGooyer, Alastair Hubt, Lida Maxwell in Samuel Moyn. Prebral sem jo in ob mednarodnem prazniku, posvečenem vsem ženskam, lahko rečem tole.

Rob fikcije ali zgolj pripovedke

Dr. Dušan Rutar

Včeraj sem imel predavanje v Korobaču, kjer se je začel ciklus predavanj z naslovom Egalitarne simbolizacije življenja s posebnimi potrebami. Spregovoril sem o nekaterih idejah iz sodobnih teorij pravičnosti (Rawls, Nozick, Nussbaum, Rancière). Večer je bil poseben. Morda je bil tak tudi zaradi prostora, v katerem se je vse skupaj zgodilo, saj se ne dogaja vsak dan, da se v gostilni lotevamo filozofije, in zaradi ozračja, ki je nastalo med nami, ki smo bili tam. Kaj se je zgodilo? Naj na vprašanje odgovorim s kratkim komentarjem nekega drugega predavanja; naj torej potegnem vzporednico in ustvarim analogijo.

Samo boljši

Dr. Dušan Rutar

Ameriški filozof in zgodovinar Arthur Oncken Lovejoy je nekoč zapisal, da pomeni resno raziskovanje zgodovine iskanje poti, kako presegati meje sedanjosti. Njegova izjava se mi zdi koristna in produktivna, zato bi jo rad še komentiral. Zlasti zato, ker terja določeno mero samopreseganja. Človek, ki želi segati onkraj meja sedanjosti, mora namreč zagotovo presegati tudi samega sebe, saj je vselej omejen s sedanjostjo, v kateri živi. Ni mogoče presegati sedanjosti, če človek ne presega samega sebe in vice versa. In če je ne presega, je zgolj njen pasivni sestavni delček.

Filozofija samoupravljanja

Dr. Dušan Rutar

Družboslovje je za na odpad. Psihologija, sociologija, filozofija – same neuporabne vede, čvekanje na kvadrat, prazne in nekoristne abstrakcije. Poglejmo, če tako razmišljanje res zdrži. Zadošča en sam primer, da dokažemo, da ni nujno tako.

Kar oče prenese na sina

Dr. Dušan Rutar

Bil sem na predavanju Terryja Eagletona. Govoril je o različnih temah, zlasti o upanju in realizmu, o človekovi potrebi po iskanju in razumevanju resnice življenja, ki ga živi, o etičnosti človekovega odnosa do resnice in o potrebi po njej. Njegovo sicer sorazmerno kratko predavanje je imelo zelo jasno sporočilo, ki ga lahko razumem v luči razprav o naravi družbene pravičnosti v poznem kapitalizmu. Sam bom imel naslednji torek v Korobaču predavanje o sodobnih teorijah pravičnosti. Med drugim bom govoril tudi o upanju in realizmu v času, v katerem živimo. Zanimivo naključje. Ali pa tudi ne. Za potrebe predavanja sem prebral še tole knjigo: Adonis Frangeskou. Levinas, Kant and the Problematic of Temporality (Palgrave Macmillan, 2017). Mimogrede: ogledal sem si film z naslovom Novitiate (Margaret Betts, 2017).

Velika planina

Aleksandar Zarić

Nedolgo nazaj so bile novoletne počitnice, ko se ponavadi srečamo in družimo z ljudmi, ki jih imamo radi in jih seveda tudi obiščemo. Moja današnja tema je pot na Veliko planino; nisem velik ljubitelj snega ter mraza, vendar sem šel čez sebe in se odločil, da se vseeno odpravim na dogodivščino.

Kjer je pot, je zagotovo tudi volja

Dr. Dušan Rutar

Medtem ko ljudje v občestvu drug od drugega tako rekoč spontano pričakujejo, da bodo povprečni in normalni, da ne bodo preveč izstopali, da bodo končno uspeli in bodo pri tem še vedno normalni, se dogajajo nad njihovimi glavami in za njihovimi hrbti še druge reči, o katerih vedo malo ali pa o njih celo ne vedo ničesar in jih, prav zato, ne morejo misliti, čeprav bi bilo dobro, da bi jih, saj so tudi družbena bitja, ne zgolj psihološka, kot so navadno in prav tako spontano prepričani. Dogaja se namreč tole. V občestvu prevladujejo vedno iste in enake pripovedi o naravi realnosti, mainstream mediji dnevno oskrbujejo potrošnike z žargonom in novorekom, vlade pa obvladuje mednarodni kapital gigantskih razsežnosti, ki si jih navadni smrtniki ne morejo predstavljati niti v sanjah. Zaradi vsega tega nenehno poteka tudi izključevanje, ki je obenem nepravični učinek dveh družbenih procesov, o katerih razmišljam danes.

Zvečer več kot zjutraj

Dr. Dušan Rutar

Jutri grem na predavanje, ki ga bo imel v Ljubljani ugledni britanski profesor angleške književnosti Terry Eagleton. Pred časom sem poslušal njegovo predavanje o ateizmu, o čemer nameravam spregovoriti v tem zapisu, saj se mi zdi tema zelo pomembna za življenje v času, v katerem smo se znašli.

Nevidnost zaradi molka

Dr. Dušan Rutar

Snežilo je ves dan, zato sem imel veliko časa. Zvečer je bil na vrsti film, na katerega sem se pripravljal že nekaj dni: Mudbound (Dee Rees, 2017). Vedel sem, da dobro razmišlja o življenju in smrti, o vojni in ljubezni, o družbenem življenju po drugi svetovni vojni na jugu ZDA, v Misisipiju, kjer je vsako resno razpravljanje o tem, kar imajo med seboj belci in temnopolti tako rekoč nujno ujeto v rasistične klišeje, logiko izkoriščanja delavcev, represije teh, ki imajo napačno barvo kože, in nemožnost, da bi prišli do kakršnega koli konsenza. Že vnaprej smo zato lahko prepričani, da temnopolta družina na jugu ZDA v času druge svetovne vojne in takoj po njej nima prav dosti možnosti, da je ne bi nadlegovali in skušali izključiti. Vse to se tudi zares zgodi, zato na koncu odide, vendar nič ni tako, kot je videti, kar je zares dobro; to je izvrsten film.

Tiranija normalnosti in povprečij – 4.

Dr. Dušan Rutar

Če natančno pomislimo, zlahka ugotovimo, da v realnosti ne obstaja niti en sam mehanizem ali princip, zaradi katerega bi se morali ljudje truditi biti povprečni ali normalni. Zato pa najdemo dovolj argumentov za zagovor posameznikove izvirnosti in drugačnosti, neponovljivosti in ustvarjalnosti. Niti dva človeka v celotni zgodovini človeštva ne moreta živeti na enak način in ne moreta biti povprečna, pa če si obojega še tako želita. Vsak človek je kot kompleksni multidimenzionalni odprti sistem lahko samo drugačen od vsakega drugega človeka. Tega dejstva bi se moral veseliti, k temu bi morali starši spodbujati svoje otroke že v zibelki, a jih pogosto ne.

Tiranija normalnosti in povprečij – 3.

Dr. Dušan Rutar

Načelo poti nam pove, da ne obstaja ena sama univerzalna pot skozi življenje, da ne obstajajo univerzalne faze, skozi katere naj bi šlo človeško bitje od rojstva do smrti, da ne obstaja normalno življenje. Obstajajo različne poti, po katerih se človek uči, raste in dosega cilje, ki si jih zastavlja; pomembno je, da so zares njegovi, ne od koga drugega.

Tiranija normalnosti in povprečij – 2.

Dr. Dušan Rutar

Končno smo dojeli, da je vsak človek originalen in neponovljiv, kar obenem pomeni, da ne obstaja en sam način, kako postati dober, učinkovit ali ustvarjalen. V najnaprednejših podjetjih zato že nekaj časa sprejemajo kandidate za delovna mesta na nov, izviren način: ne zanima nas, kaj ste počeli doslej, česa ste se naučili, želimo le, da ste dobri in da svoje zmožnosti uveljavite v dobro vseh nas. Ne zanima nas torej, ali ste povprečni ali ne, ali ste normalni ali niste, ali ste dosegli toliko in toliko točk na teh in teh standardiziranih testih. Zanima nas, kako dobro znate izkoristiti svoje potenciale, svoje talente, to, v čemer ste zares dobri. In zlasti nas ne zanima, ali se znate prilagoditi imaginarnim kriterijem povprečnosti ali normalnosti. Želimo, da ravno ne želite postati povprečni ali normalni. Pričakujemo, da boste ustvarjalni, neponovljivi in originalni, ker to tako ali tako ste. Upajte si torej biti, kar ste.

O krivdi

Jan Adlešič

Kolikor najsiže sem se poskušal izogniti delanju neumestne primere, nisem mogel kaj, da ne bi z njo začel. Takole gre: moje življenje se je odvilo kot v povesti H. P. Lovecrafta. Kajti ko komuniciraš preko interneta s takšno sorto ljudi, ki se je ne da najti drugje, se glede primer ne moreš sklicevati na sv. pismo ali pa na akademike ali karsižebodi drugega, temveč samo in zgolj na omenjenega pisca. Slednji je umetniški učinek dosegel s premestitvijo junaka tekom zgodbe v poprej skrito resničnost nezanikljivih kozmičnih pravil, ki pa so že s svojim samim grozljivim bistvom uničile junakovo sposobnost za delovanje znotraj njih. Pa pustimo ob strani, da imajo te pogrošne zgodbe iz tridesetih let poredne politične konotacije, ki so sicer tudi razlog, da so se na angleško govorečem internetu tako uveljavile.

Tiranija normalnosti in povprečij – 1.

Dr. Dušan Rutar

Ljudje tako močno verjamejo v normalnosti in povprečja, da imajo številni od njih nenehno težave, ker bodisi želijo biti normalni bodisi verjamejo, da so taki. Ne vedo, da so normalnosti in povprečja zgolj fikcije, zaradi katerih Todd Rose, avtor izvrstne knjige z naslovom The End of Average (HarperOne, 2016) upravičeno govori o tiraniji povprečij. In poudarja: danes večina šol, podjetij, ustanov in institucij verjame v realnost Norme. Zares je osupljivo, kako vztraja tiranija povprečij, namesto da bi ljudje presojali po tem, kar dejansko so: neponovljivi posamezniki. A tudi ti podlegajo tiraniji in se nenehno primerjajo med seboj ali pa vsak sebe primerja z neobstoječimi ideali, Normami, normalnostjo, povprečji in drugimi fikcijami. Zaradi tiranije povprečij imajo kajpak probleme, imajo veliko problemov, ki jih ne bi bilo treba imeti.

Mreže namesto piramid

Dr. Dušan Rutar

Na začetku življenja vsakega človeka je univerzalna in brezčasna ideja enakosti. Dokler živimo v hierarhično urejenih občestvih, je to res zgolj ideja, ki jo ljudje poznajo ali pa je tudi ne – v vsakem primeru je nepomembna. Seveda pa se zadeve lahko tudi spremenijo. V vsakdanjem končnem življenju jo lahko uresničuje le to, kar imenujejo Stari demos. Demos tvorijo ljudje, ki so spodaj in nimajo moči. Lahko so živo zainteresirani za idejo enakosti, izhajajoč iz lastnih izkušenj družbene podrejenosti in nepravičnosti. Potem se začnejo vesti drugače. Skupaj, ne vsak zase, kot kolektivni politični subjekt, na temelju ideje o enakosti čisto vsakega človeka kot simbolnega bitja. Ali kot pravi prav tako stara misel: potrebujemo mreže, ne piramid. Foucault pa bi dodal: vselej obstajajo dobri razlogi, da se človek upira hierarhijam, nemoči, izkoriščanju in prevladam. Drugo ime za to je: etična dejanja. Temeljijo na medsebojnem zaupanju in delitvi.

Intenzivno resnično življenje

Dr. Dušan Rutar

Prvi film, ki sem si ga ogledal te dni z velikim zanimanjem, ima naslov Socrate (Roberto Rossellini, 1971), drugi, za katerega sem vedel že vnaprej, da bom v njem neizmerno užival, pa Loving Vincent (Dorota Kobiela, Hugh Welchman, 2017); resnično: v dveh zaporednih dneh sem si ga ogledal dvakrat. Imata nekaj skupnega. O tem želim razmišljati v nadaljevanju, ker je dobro; dobro je razmišljati in dobro je to, kar je filmoma skupnega.

Prelomno presenečenje

Dr. Dušan Rutar

Morda je najpomembnejša ideja v življenju ljudi tale: prepoznavanje posameznikov kot enakih in dejanja, ki sledijo takemu prepoznavanju. Kakšna dejanja sledijo? Dostopanje do vsega, kar omogoča oblikovanje življenja, da je vse bolj smiselno in polno pomena (meaningful). Nasprotno od tega je življenje v pasivnem pričakovanju, da se bo zgodilo nekaj dobrega, da bo nekdo nekomu izpolnil kako željo ali zadovoljil potrebo.

Kot bi ugasnil luč

Dr. Dušan Rutar

Obstaja posebna izkušnja, o kateri včasih poročajo ljudje. Izraža jo besedna zveza kot bi ugasnil luč. Takrat se zavest zelo zoži ali celo izgine, človek pa se znajde v breznu. A navsezadnje se taka izkušnja ponovi vsak večer. Vprašanje zavesti, ki se nato naslednje jutro kar pojavi, je eno najtežavnejših vprašanj sodobne znanosti in filozofije, zelo pomembno pa je tudi za razumevanje tega, kar imamo ljudje med seboj, saj bi včasih radi razširili zavest, jo razsvetlili ali preoblikovali, zlasti pa je pomembno, ker obstajajo tudi izrazi ozka zavest, zožena zavest, omejena zavest. Zakaj so te misli pomembne?

Kratka potovanja k ljudem

Dr. Dušan Rutar

Napisal bom novo knjigo. K tej odločitvi me je privedla misel, s katero se ukvarjam že vse življenje. Po eni strani je preprosta, po drugi pa precej zahtevna za razmišljanje. Naj jo zapišem. Ko se odločimo, da napišemo knjigo ali izvedemo predavanje, se pogovarjamo in skušamo nekaj povedati, se lahko zgodi dvoje: inkarniranje nove misli, navzočnost novih konceptov. Ne le idej, besed in pojmov, temveč konceptov kot multiplicitet. V nadaljevanju bom skušal pojasniti, kaj to pomeni. Še prej pa bom razložil, zakaj še sem se odločil napisati knjigo.

Kdor ne je, naj ne dela

Dr. Dušan Rutar

Star pregovor pravi, in kak politik ga ob priložnosti potegne iz rokava kot priročno sredstvo za nagovarjanje volivcev, saj želi biti še naprej politik, da je čisto prav, če ljudje, ki ne delajo, tudi ne jedo. Pregovor je verjetno sprejel že v otroštvu, ker je na prvi pogled zanimiv in poučen, poleg tega pa gre tudi zlahka v uho, vendar ni nujno, da ga je kasneje tudi dobro premislil.

Glede krivde, jeze in obče dobrega

Dr. Dušan Rutar

Film, nominiran za sedem oskarjev, ima naslov Three Billboards Outside Ebbing, Missouri (Martin McDonagh, 2017). Navdušil me je na več načinov. Najprej me je navdušila Frances McDormand kot Mildred, neverjetno odločna in samozavestna žalujoča mati, katere hčer so brutalno posilili in ubili pred letom dni. V nekem trenutku se odloči naročiti velikanske plakate, na katerih so trije preprosti napisi na rdeči površini. Plakati so sicer podobe, na njih pa so besede; vse skupaj so perceptivne podobe, kot jih že sicer ustvarjajo naši možgani. Potem me je navdušil šerif Willoughby (Woody Harrelson), za rakom umirajoči pošteni mož postave, ki z raziskovanjem zločina ne napreduje nikamor. Navdušilo me je tudi dejstvo, da je v filmu množica kadrov in sekvenc, ki so tako dobri, da bom razmišljal o njih še in še. Na primer o tisti sekvenci, ko Mildred mirno sporoči duhovniku, ko ji skuša pridigati o krivdi (culpability), da si lahko pridigo kar prihrani, ker zastopa organizacijo, ki stoletja dolgo zatiska oči pred lastnimi zlorabami otrok. Ali pa o tisti, ko se pred enim izmed treh plakatov nenadoma sooči s srno in se začne pogovarjati z njo: morda Bog ne obstaja, morda je svet povsem prazen in morda je čisto vseeno, kaj ljudje storijo drug drugemu.

Oblike nepravičnosti

Dr. Dušan Rutar

Še enkrat bi se rad navezal na film The Square (Ruben Östlund, 2017). V njem spremljamo precej dolgo sekvenco, ko zbrane goste pri večerji preseneti napadalnega šimpanza oponašajoči Oleg (Terry Notary), zbrani gospodje in zbrane gospe pa skoraj v neskončnost molče prenašajo njegovo napadalnost, ne da bi se kdo premaknil ali ga skušal ustaviti, sekvenco torej, ki nam da misliti, saj je izjemno mučna in na koncu imamo občutek, da so gostje pripravljeni prenašati povsem neracionalno napadalnost do klavrnega konca. Ta sekvenca je ena od več sekvenc, ki dajejo močan pečat temu izvrstnemu filmu, ki je obenem tudi študija družbenega življenja ljudi v postmodernem času, v katerem imajo ljudje vedno znova tesnoben občutek, da lahko vsakdo dela, kar hoče.

Razvijanje nevihte

Dr. Dušan Rutar

Spopadanje s silami, ki vzdržujejo družbeno nepravičnost, brez solidarnosti in močne medsebojne povezanosti najrazličnejših ljudi bi lahko primerjali z bojem z rakastimi celicami brez T celic.

Prebujenje

DR. Dušan Rutar

Obstajajo ideje, ki jih je vredno širiti, in obstajajo ideje, ki tega ne zaslužijo. Širijo se kajpak ene in druge, toda kljub temu je dobro znati filtrirati jih, da ne slišimo preveč drugih in da širimo več prvih. Rad bi širil idejo, kot je predstavljena spodaj. Zakaj je to pomembno?

Projekt Florida

Dr. Dušan Rutar

Naslov filma je The Florida Project (Sean Baker, 2017). Narejen je na zelo poseben način, ki ga številni ljudje niso vajeni; to velja zlasti za gledalce stereotipno dinamičnih hollywoodskih uspešnic, za katere se že vnaprej ve, da bodo uspešne. V resnici gledamo netipično filmsko mojstrovino, narejeno onkraj klišejev in stereotipov, ki je spretno stkana iz povsem vsakdanjih prizorov iz življenja navadnih ljudi, otrok in odraslih, ki skušajo preživeti v okolju, za katerega lahko rečemo, da je čisto normalno, pa vendar nam film zelo natančno vedno znova pokaže, kako zelo naporno je živeti v njem, saj so protagonisti dobesedno ves čas v stresu, ker nimajo denarja za preživetje in so prisiljeni jemati, kjer je le mogoče, ali pa so pripeti na poceni izdelke za zabavo, da bi užili vsaj nekoliko zadovoljstva in morda celo ujeli trenutek sicer izmuzljive, a v kapitalizmu nenehno obljubljane sreče.

Draga moja

Petra Greiner

sedem let je doba, ki na človeški koži pusti sledove viharjev, ki so pustošili po vsakdanu. Obdobje, ko si iz mojega zakrknjenega srca zamesila pravo pravcato gmoto in vanj z žarečim soncem, ki gori v tebi, prižgala plamen tudi tam. To je čas, ko sem sprva želela od tebe zbežati daleč proč, danes tvoj očka pravi, da te cartam in negujem, kot bi bila edinka. Obe veva, da mi je prisotnost tvoje sestre v prvih mesecih pomagala, da sem se vsak dan posebej dvignila s postelje in stopila plaho v dan. Medtem pa je tvoj brat, na vse moje rane posipal puhast prah večnega miru in me spet obudil v materinstvo. Priznajva si, da brez najinega visokega, črnega moškega, ne bi živeli tako polno in brbončic razvajajoče.

Najtemnejša ura in moč besed

Dr. Dušan Rutar

Gary Oldman je v filmu Darkest Hour (Joe Wright, 2017) tako dober Winston Churchill, da bi bil nad njim navdušen sam britanski premier, če bi seveda še živel; če ne dobi oskarja za to vlogo, so merila za njegovo pridobitev povsem popačena, in jih bo treba napisati na novo. Pa vendar bi rad v tem zapisu poudaril nekaj drugega. Film je namreč izsek iz življenja, dolg nekaj dni; vse skupaj se dogaja maja 1940. V tem kratkem času, ko nekateri politiki po že skoraj povsem okupirani Evropi resno razmišljajo o pogajanjih s Hitlerjem, ki je kot diktator že pognal v tek svoj morilski vojaški stroj, se Winston Churchill prelevi v ljudskega voditelja, kakršnih je bilo v zgodovini malo. Suvereno zavrne vse, ki se želijo pogajati s Hitlerjem, obljubi ljudstvu trpljenje, bolečino, kri in solze, se prikloni vojakom, ki bodo bojevali bitke s sovragom, ter se zapiše v zgodovino.

Pesem pesmi

Dr. Dušan Rutar

Obstaja Pesem pesmi, ki se v slovenskem jeziku imenuje Visoka pesem. To je pesem o ljubezni in o tem, kaj vse zmore, kaj prenese. Je pesem za vsakogar, o vsakomur in za vse čase. Potem naredi režiser Terrence Malick izjemen film z naslovom Song to Song (2017). Ne vem, zakaj ne bi brali Visoke pesmi in obenem gledali tega filma. Pravzaprav je že sam film narejen, kot da bere pesem in jo komentira na filmski način. Gledalčeva korist je ob tem dvojna: spoznava, kakšen je dober film, kako je narejen, in prav zato uživa v njem; doživlja poezijo tega, kar imajo ljudje med seboj, in čuti, kako močno si želi prav tega. Ker je tudi sam človek, je že kmalu po začetku filma izpostavljen preprosti preizkušnji, ki terja od njega odpoved klišejem in stereotipom, ki jim morda tovori s seboj. Preizkušnja je na pogled preprosta, v resnici pa je zahtevna.

Ves čas sem že kriv

Jan Adlešič

Pojasnil naj bi, zakaj nisem prišel. Poglejte, sem pač okoren, sem se enkrat preveč ponovil v e-mailu. Neroden, sem še dodal. In kdo, ki me je kdaj uzrl, bi temu oporekal? Z mano je zelo očitno nekaj narobe: zaboden pogled, trilčkasta intonacija, krevsajoča hoja. In kot tak sem pri določeni starosti samoumevno prišel v domeno državnega zavoda, kateremu sem zdaj dolgoval obveznost predstaviti obseg svojega gospodarskega delovanja v zadnjih nekaj mesecih.

Mir v hiši

Dr. Dušan Rutar

Vsi smo za vključevanje invalidov v družbeno življenje. Da bi polno živeli. In bili aktivni državljani. Samozavestni in polni samospoštovanja. Da bi bili zadovoljni in morda celo srečni. Želimo jim vse dobro. Smo na njihovi strani, ker vemo, da je njihovo življenje težko. Smo solidarni. In empatični. In dobri po srcu. Nikomur ne želimo ničesar hudega. Nismo zlobni. Daleč od tega.

Zgodba duha

Dr. Dušan Rutar

Je tudi zgodba samega duha; je njegova pripoved, čeprav ne izreče ene same besede, in je pripoved o njem oziroma o njegovem odnosu do nje. Film ima namreč naslov A Ghost Story (David Lowery, 2017). V njem nastopata C (Casey Affleck) in M (Rooney Mara). On umre, vendar se vrne kot duh. Ona žaluje, zato je to zgodba o žalovanju, izgubi, odhodu, pa tudi zgodba o ljubezni, hrepenenju, želji po bližnjem človeku, želji po bližini. Ta je tako velika, da čutimo bolečino nevidnega in nemočnega duha, kot bi bila naša. Redko se nam zgodi kaj takega, saj se ne zavedamo dovolj, kako močno drugi hrepenijo po nas, ker čutimo predvsem, kako sami hrepenimo po njih in njihovi bližini.

Neučinkovito reševanje problemov

Dr. Dušan Rutar

Obstoj skupnega jezika pomeni, da si ljudje delijo ideje, ki so njegov sestavni del. Ker si jih delijo, jih sama delitev povezuje. Torej ni vseeno, katere ideje si delijo. Nekatere ideje so namreč vitalne in polne življenjske moči, spet druge so turobne in depresivne, take, da človeka potlačijo in obremenjujejo. Najbrž ni potreben poseben kognitivni napor za ugotovitev, katere ideje si najbolj želijo deliti. Mirno lahko zapišem, da si ljudje želijo deliti ideje, ki povečujejo njihovo blagostanje. V njihovem najboljšem interesu ne more biti zmanjševanje blagostanja.

Kaj je mogoče in kaj ni

Dr. Dušan Rutar

Kapitalizem ni univerzalen, čeprav številni ljudje verjamejo in zatrjujejo, da je. Zatrjujejo zlasti pripadniki elit in srednjega družbenega razreda, ki jim gre dobro in uživajo v kapitalističnem življenju, zato globalnost kapitalizma zamenjujejo z univerzalnostjo. Normalno je, da se jim to prikazuje kot normalno, večno in po možnosti nespremenljivo, saj bi radi več istega, njihova želja pa je tudi zelo logična oziroma razumljiva. Kako pa je z ljudmi, ki ne uživajo v kapitalističnem življenju?

Zgodbe z neznanimi strukturami

Dr. Dušan Rutar

Psihološko raziskovanje tega, kar imajo ljudje med seboj, ni vselej lahko in preprosto. Raziskovanje je tâko tedaj, ko raziskujemo delovanje enostavnih, linearnih sistemov, strojev ali naprav na primer, človek pa je daleč preveč zapleten, da bi ga lahko primerjali z njimi. Kaj šele nastane, ko imamo pred seboj dva človeka, in kaj tedaj, ko jih je deset ali tisoč! Poudariti pa želim nekaj drugega. Raziskovanje človeškega je namreč lahko tudi trn v peti ljudi, ki takega raziskovanja preprosto ne želijo in ne prenesejo. Ni namreč res, da si vsi ljudje želijo slišati resnico tega, kar imajo med seboj. Daleč od tega. Komaj čakam na začetek serije z naslovom The Alienist, ki se prične 22. januarja letos, kar je natanko danes. Zakaj jo nestrpno pričakujem?

TRGi

Luna J. Šribar

Adam, Adam, Adam Smith,
prisluhni moji zdaj obtožbi!
Mar nisi ti bil tisti,
ki nekoč dejal je,
da sebičnost se prej ko slej povrne?
Od naukov vseh največji mit
mar ni prav ta tvoj, Adam Smith?

                                Stephen Leacock


Trg ni eden, trgov je več.

In tega se je dobro, spoštovani bralci in ravno tako spoštovane bralke, v dandanašnjih časih vse močneje zavedati. Samo znotraj našega ekonomskega sistema ne obstaja le kapitalistični trg, ampak mnogoteri trgi, katerih delovanje vodijo drugačna pravila in drugačna morala. Kapitalistični trg ni objektivna danost, še manj pa je rezultat neke naravne evolucije družbe. Na kako vegastih temeljih stoji, se razkrije tako ob krizah kot tudi ob raziskovanju glavnih idej, ki ga ustoličujejo.

Približevanje trga dela mladim s posebnimi potrebami

Dr. Dušan Rutar

Navadno je v javnosti v rabi skovanka približevanje mladih s posebnimi potrebami trgu dela. To pomeni, da tam nekje obstaja trg dela, mladi pa se mu približujejo, tako kot se lahko človek približuje gozdu ali morju ali reki. Zdi se logično, da se mladi približujejo temu trgu in da je slednji pač tam, kot so tam že dolgo tudi gore in skale in morja. Poleg tega iz rabe skovanke sledi, da se morajo mladi, ali pa manj mladi, nekako usposobiti za to, kar trg pričakuje. Ne moreš se mu namreč približevati kar tako, kot bi se tebi zdelo, saj s tem tvegaš, da se mu nikoli ne približaš. Približati se mu moraš na natanko določen način, sicer ga zgrešiš in zaideš. Rečeno v novoreku: imeti moraš ustrezne spretnosti in veščine in sposobnosti in zmožnosti. Kaj pa, če jih preprosto nimaš, jih ne moreš imeti ali jih celo ne želiš imeti?

Brez skrbi ali sto skrbi

Dušan Čeferin

Darwinova nagrada je šaljivo, cinično, hkrati pa tudi dobesedno smrtno resno priznanje posameznikom za njihove izjemne dosežke in prispevke na področju evolucije človeške vrste. To dosežejo nagrajenci z lastno odločitvijo in izločitvijo svojega genskega zapisa iz genskega sklada človeške vrste. Gre za ultimativno žrtvovanje. Nagrajenci zaradi lastnih nespametnih dejanj namreč bodisi umrejo, bodisi postanejo sterilni. Eden od opisov te nagrade nam razloži, da Darwinovi nagrajenci eliminirajo same sebe na skrajno nespameten način in tako povečujejo verjetnost dolgoročnega preživetja naše vrste.

Razvoj nevihte

Dr. Dušan Rutar

Vremenoslovci za danes, 18. januar, napovedujejo dnevne temperature, ki bodo ponekod dosegle 11 stopinj Celzija. Nad ničlo. Pred nekaj tedni je izšla knjiga z naslovom The Progress of This Storm (Verso, 2017), pod katero je podpisan švedski raziskovalec in profesor na univerzi Lund, Andreas Malm. Podnaslov knjige je Nature and Society in a Warming World. Napoved vremenoslovcev in ta knjiga sta povezani na prav poseben način: naslov knjige govori o razvijajoči se nevihti, vremenoslovci govorijo o sončnem in toplem vremenu, ki ni značilno za sredino januarja na tej geografski širini. Še pomembnejša pa je tale ideja: fosilni kapitalizem ni od Boga poslan in danes je bolj kot kadarkoli jasno, da moramo na podnebne spremembe odgovoriti s sistemskimi družbenimi spremembami, ne pa z zmanjševanjem izpustov toplogrednih plinov. Če ne bomo odgovorili, ker ne znamo ali nočemo, se bo nevihta razvijala naprej – morda tudi brez nas.

Prilika o volkovih in reki

Dušan Čeferin

Leta 1995 so v narodnem parku Yellowstone v ZDA naselili sivega volka. Sivi volk je bil na tem področju iztrebljen okoli leta 1920. S ponovno naselitvijo volkov so nameravali zmanjšati število jelenjadi, ki se je v sedmih desetletjih odsotnosti volkov zaradi pomanjkanja njenih plenilcev tako razmnožila, da je prekomerno popasla velik del parka. Prizadevanja, da bi z odstrelom obvladovali objedanje vegetacije, so bila neuspešna.

To smo mi

Dr. Dušan Rutar

Danes bom mladim pripovedoval o čuječnosti, sočutju, etiki in kulturni inteligenci; nisem rekel, da bom predaval, saj bolj kot v predavanja verjamem v pripovedovanje zgodb. Skušal jim bom razložiti, kaj zajema beseda sočutje in kako pomembno je negovati, kultivirati sočutje – na primer v šoli ali doma, na ulici ali kjerkoli. Naslonil se bom na dela, ki jih je spisala ameriška filozofinja Martha Nussbaum in pokazala, da je sočutje povezano s tremi oblikami prepričanja ljudi:

1. prepričanje, da je trpljenje drugega resnično, ne pa trivialno;
2. prepričanje, da si trpljenja ni povzročil sam;
3. prepričanje, da je drugi človek zelo podoben meni.

Vsaka stvar je za nekaj dobra

Dr. Dušan Rutar

Ob gledanju filma Nebeško kraljestvo (Kingdom of Heaven, Ridley Scott, 2005), v katerem spremljamo krvave dogodke, ki sledijo križarskemu pohodu na Jeruzalem v 12. stoletju, mi je mahoma prišla na misel zlizana ideja, da je vsaka stvar za nekaj dobra. Ideja je kajpak kliše in ni vredna počenega groša, saj nima nobene pojasnjevalne moči, toda kljub temu jo bom ponazoril z zgodovinskim primerom, ki dokazuje njeno absurdnost, obenem pa meče novo luč na resnične dogodke, zaradi katerih je umrlo na desetine milijonov ljudi po vsem svetu. In prav te dni smo lahko vnovič poslušali, da v poenotenem globalnem kapitalističnem svetu životari na desetine milijonov migrantov in beguncev, če o suženjski delovni sili niti ne govorim. Videti je, da je vedno znova nekdo izključen.

In tebi dam ključe nebeškega kraljestva

Dušan Čeferin

Vsakdanja izkušnja in zdravi razum nas vedno znova prepričujeta, da sta naša zavest in naš jaz tista, ki sta v središču sončnega sistema našega obstoja, saj se nam po definiciji vsiljujeta kot njegovo bistvo. Izkušnja in zavedanje samega sebe, naše enkratnosti in edinstvenosti nam tudi zapoveduje, da jo čim bolje izkoristimo. Danes se temu tudi reče, da jo čim bolje vnovčimo; ali še bolj moderno, da jo monetiziramo. To večinoma tudi prav zares počnemo in to tako, kot najbolje vemo in znamo. To praviloma pomeni, da se vedemo v skladu s trenutnimi modnimi smernicami in zapovedmi kulture, v kateri nam je podarjeno oziroma generirano izkušnjo jaza dano konzumirati. V današnjem globaliziranem svetu je to prejkone zgolj dirkanje za denarjem, beganje za fiksnimi idejami, ki jih v kolektivni samoprevari imenujemo sanje, in konzumiranje užitkov. Vse to počnemo seveda na trgih. Razumevanje zavesti in izkušnje jaza kot bistva obstoja in kot enkratne, edinstvene ter od vsega ostalega ločene bitnosti zavezuje njenega nosilca k ohranjanju in vzdrževanju te izkušnje, seveda na individualni ravni, to pa ga samodejno in nujno potiska v obrambno-napadalno ter tekmovalno držo, v najboljšem primeru pa omogoča le omejeno ali pogojno sodelovalno držo.

Napad na ljudi

Dr. Dušan Rutar 

V pustolovskem, dinamičnem, zanimivem in na trenutke zelo komičnem filmu Attack the Block (Joe Cornish, 2011) spremljamo skupino najstnikov, ki sprva predstavlja tolpo mladih ljudi, za katere bi kdo gotovo porekel, da so potisnjeni na rob družbe in da predstavljajo slabo družbo, v katero človek noče zaiti. Preganja se po soseski in zlasti ponoči ustrahuje druge ljudi, oborožena z noži in drugimi vrstami priročnega orožja, potem pa se v hipu spremeni v nenavadne branitelje iste soseske in njenih prebivalcev pred čudnimi pošastmi iz globin vesolja, ki dobesedno padajo z neba in jih brezobzirno napadajo. Na delu je kajpak prispodoba, ki je zelo inteligentna in produktivna, zato jo velja vzeti v pretres in ugotoviti, kaj vse nam ponuja, ko se na primer sprašujemo, kdo so mladi huligani ali drugi nebodijihtreba, ki nam gredo včasih na živce, včasih pa si želimo, da jih preprosto ne bi bilo.

Pogovor kot umetnost

Dr. Dušan Rutar

Film Columbus (Kogonada, 2017) je posebni hommage umetnosti, zlasti arhitekturi, je poetika prostorov, zgradb, javnih površin in čudoviti izraz spoštovanja narave, ki se prepleta z mestom, obdaruje zgradbe, te pa se ovijajo okoli nje tako, da je človeku v veselje bivati. Vse skupaj daje vtis nenavadne povezanosti človeškega (umetnost) in naravnega, ta pa nas navdušuje in spravlja v osuplost. Pa vendar govorim o vsakdanjih prostorih, kot so banke, knjižnice, mostovi, cerkve, bolnišnice in druge zgradbe, ki jih tudi v resnici lahko občudujemo v mestu Columbus v ameriški zvezni državi Indiana, ne le v filmu. Mesto je kot arhiv estetike, za katero so poskrbeli številni arhitekti, navezujoč se drug na drugega, svoje pa s filmom dodajata režiser Kogonada in snemalka Elisha Christian. Pogled na mesto skozi oči protagonistov, Casey (Haley Lu Richardson) in Jin (John Cho), je zato bogata paša za radovedne oči, obenem pa je tudi odpiranje prostora za poslušanje tega, kar si imata povedati in kar imata povedati nam.

Družina je za vedno

Dr. Dušan Rutar

Predstavljam filma, v katerih sem užival te dni, če lahko tako rečem; mislim kajpak na filmski užitek. Prvi je neodvisni Good Time (Benny Safdie, Josh Safdie, 2017). Ne dovoli nam, da bi udobno zleknjeni uživali v podobah in na koncu rekli, da nam je všeč – ali pač ne –, temveč nas, kot številni indie filmi, na zelo poseben in brezkompromisen način sooči s protagonisti iz vsakdanjega življenja, o katerih ljubitelji filmov razpravljajo še desetletja. Taki so klasični filmi in Good Time je klasika že sedaj.

O pripovedovanju zgodb in o meji

Dr. Dušan Rutar

Sklicevanje na potrebo po inkluziji in vključevanju vseh ljudi v družbeno življenje je na prvi pogled dobronamerno, vredno hvale in napredno; človek se tako rekoč spontano strinja, da je inkluzija nekaj dobrega in da ni prav, da so nekateri ljudje, na primer ti s posebnimi potrebami, izključeni. Toda to še ne pomeni, da zares razume vse družbene, gospodarske, kulturne in civilizacijske razsežnosti takega projekta, ki so številne. Tukaj bi rad poudaril zgolj pomen nekega razcepa v človeških bitjih, ki je za zapisano odločilen.

Molčeči krik

Dr. Dušan Rutar

Obstaja pomen tišine; ljudje natančno vedo, kaj to pomeni, ker se lahko zavedajo lastnega trpljenja in trpljenja drugih, saj so zmožni za empatijo. Včasih se znajde človeško bitje v položaju, v katerem je priča taki krutosti, da o njej preprosto ne more govoriti, ker je enostavno nevzdržna. Aljoša iz filma Brez ljubezni (Nelyubov) tako kratko malo izgine. Ni ga več. V tem svetu dobesedno ne obstaja več, zapustil ga je, kot bi se pogreznil v zemljo. Ničesar več ne bo rekel, ker ga ni. Nihče se ne bo mogel pogovarjati z njim, ker ne obstaja več. A saj je odšel prav zato, ker se starša z njim ne pogovarjata, zlasti pa ga ne poslušata.

Pomen jaza

Dr. Dušan Rutar

Če pomislite na vse svoje strahove in tesnobe, ki vas morda spremljajo ali celo občasno obvladujejo, na vse, česar se po malem bojite, pa si morda niti ne upate priznati, da se bojite, da se torej obenem bojite, da se bojite, potem ste že na dobri poti k razumevanju osupljive kinematografije filma Dunkirk (Christopher Nolan, 2017), za katero je poskrbel direktor fotografije Hoyte van Hoytema, podprte z izvrstno glasbo, pod katero je podpisan neutrudljivi Hans Zimmer. Ne mislim na poceni kliše, da povedo podobe več kakor tisoč besed, temveč mislim na dobro opravljeno skupinsko delo, da bi dobili gledalci nov vpogled v nočno moro, ki se imenuje vojna. Ljudje v njej umirajo, kajpada, če pa že preživijo, so njihove duše globoko ranjene. Iz tega spoznanja nikakor ne sledi, da ljudje niso ranjeni, ko ni nikjer nobene vojne. Družbena nepravičnost namreč ni vezana le na spopade, konflikte in vojne, temveč se dogaja tudi takrat, ko ljudje verjamejo, da delajo nekaj dobrega, da obvladujejo drug drugega ali naravo na primer, pri čemer se lahko tudi izključujejo; mimogrede: prvega januarja letos so znanstveniki izmerili v bližini Grenlandije rekordnih 2764 molekul metana na milijardo molekul, kar je katastrofalno veliko in ima daljnosežne posledice za celotno človeštvo, ne le na nekatere ranljive nesrečnike, ki so domnevno izključeni.

Neubogljivost

Dr. Dušan Rutar

Ko sem bil mlad, sem bral Adorna, v srednji šoli sem kupil za štipendijo izbrana dela, pod katera je podpisan Sartre, trije zvezki Marxovega Kapitala so bili med prvimi knjigami moje sedanje knjižnice, v kateri je okoli 8000 knjig, bil sem najstnik, ko sem začel poslušati punk, Bob Dylan je bil eden prvih pesnikov, katerih pesmi sem skušal prevajati v svoj materni jezik. Filmski junaki, ki so me navduševali, so bili predvsem moški, izstopal je Clint Eastwood. Zadnji film, ki me je navdušil včeraj, ima naslov Thelma (Joachim Trier, 2017). In ko rečem, da sem navdušen, mislim na nekaj zares vznemirljivega in drugačnega, na nekaj, kar dopolnjuje ne le mojo zbirko filmov, temveč predvsem ideje, s katerimi se ukvarjam, da bi bolje razumel svet, v katerem živim.

Brez ljubezni

Dr. Dušan Rutar

Naslov filma je Nelyubov (Andrey Zvyagintsev, 2017), nominiran je bil za zlati globus; režiser Andrej Zvyagintsev je poleg Aleksandra Sokurova v tem času verjetno eden najbolj znanih in uveljavljenih ruskih režiserjev. Njegov film Nelyubov ali Brez ljubezni je drama, skozi katero gre sicer marsikateri otrok – v filmu, zlasti pa zunaj njega. To je namreč zgodba o paru, ki se ločuje. Ločuje se tako, da spreminja medsebojne odnose v bojne odnose, okoli sebe pa seje nesmiselno trpljenje. Toda obenem moramo poudariti, da to ni le psihološka drama o nekaterih ljudeh in njihovih vsakodnevnih spopadih, saj ti ne živijo v praznem prostoru. To je zato tudi kritično razmišljanje o družbi, o duhu časa in o nelagodju, ki ga pri ljudeh sproža sodobno življenje, v katerem zlasti ekonomisti nenehno poudarjajo pomen tekmovalnosti in ledenega egoističnega preračunavanja, življenje, v katerem velikanske mednarodne korporacije vedno znova sovražno prevzemajo druga drugo, se izpodrivajo za tržne deleže in tekmujejo za dobičke.

Močnejše perspektive drugačnosti

Dr. Dušan Rutar

Film Stronger (David Gordon Green, 2017) je narejen po resničnih dogodkih, ki so si sledili, ko je leta 2013 terorist, za katerega sicer ne moremo reči, da ni bil človeško bitje, nastavil bombo ob cesti, kjer je potekal bostonski maraton, da bi v mirnem času poškodoval ali po možnosti ubil čimveč njemu povsem neznanih ljudi. Jeff Bauman (Jake Gyllenhaal) je po naključju stal zraven bombe, ker je navijal za Erin (Tatiana Maslany) maratonko, žensko, v katero je bil zaljubljen. Zaradi ljubezni je torej stal zraven in bomba mu je odtrgala nogi; sovraštvo do ljudi in ljubezen do bližnjega sta se zaradi spleta naključij srečala, če smem tako reči, srečanje pa se je zgodilo v času, ko na svetu vsako leto umre nekaj tisoč nedolžnih ljudi, ker neki drugi ljudje verjamejo, da morajo ubijati, za svoje početje pa nimajo nobenega smiselnega razloga. Nadaljevanje sledi. To je namreč zgodba o upanju in navdušenju nad življenjem, ki lahko prekvasi človeka, da postane boljši, ter povsem zasenči sovraštvo do drugačnih ljudi in zlo. In nimam razloga, da si ne bi ogledal še filma Wonder (Stephen Chbosky, 2017), v katerem nastopa deček August Pullman (Jacob Tremblay), čigar obraz je zares drugačen od večine drugih obrazov, zato je povsem na preizkušnji izraz perspektive drugačnosti, ki jih lahko povezujemo z ljubeznijo do sočloveka, ne pa s sovraštvom do njega.

Pokliči me po svojem imenu

Dr. Dušan Rutar

In jaz te bom poklical po svojem. Naslov filma je Call Me by Your Name (Luca Guadagnino, 2017); veliko skupnega ima s filmom Lady Bird (Greta Gerwig, 2017). Ponudil mi je močno in nepozabno filmsko izkušnjo, ki ni fikcija in ni iluzija, čeprav je zgolj film. Je izraz življenja, ki je kakor ogenj ali tok reke, v katero ne moremo stopiti drugače, kot da vsakič na novo izkusimo, da nekaj ohranja lastno identiteto le tako, da se nenehno spreminja na način, ki ni muhavost in ni cinizem, temveč je vselej odmikajoča se navzočnost nečesa skrivnostnega in nikoli do konca razumljenega, določljivega ali nadzorovanega.

Nova pot

Dr. Dušan Rutar

Ogledal sem si izvrstni avstrijski film z naslovom Die Wand (Julian Roman Pölsler, 2012). Glavni junakinji se v njem pripeti nekaj povsem nepričakovanega in na prvi pogled tako rekoč nemogočega: nenadoma je povsod okoli nje nevidna steklena pregrada, onkraj katere preprosto ne more. Ne pomaga nič: ne močna volja, ne jeza, ne poskusi, da bi koga priklicala ali jo obšla. Ne pomagajo kozmične sile, ne pomaga nihče. Prisiljena je živeti v koči s psom, mačkama in kravo, za katere mora skrbeti. In nobenega človeka ni od nikoder – ne danes, ne jutri, nikoli. Močna metafora za eksistencialno ujetost in samotnost človeškega bitja, za srečanje s seboj onkraj vsakega sprenevedanja in konformizma.

Novo življenje

Dr. Dušan Rutar

Današnji mladi ljudje živijo blizu tega, kar imenuje francoski filozof Alain Badiou rob novega sveta. To je svet egalitarne simbolizacije, svet, v katerem se razvijajo novi odnosi med ljudmi, odnosi, za katere so značilni egalitarnost, ne hierarhičnost, prepoznavanje različnosti in njihovo sprejemanje ter skupna lastnina virov dobrin, ne njihova privatna last. Obenem je to svet, v katerem nihče ni izključen, ker nihče ne misli, da bi kdo moral biti, in ker ne obstajajo mehanizmi izključevanja. Egalitarna simbolizacija je pravo nasprotje tega, kar imenuje Marx ledena voda egoističnega preračunavanja, s katerim si osamljeni posamezniki skušajo izboriti svoj prostor pod soncem v tekmi z vsemi drugimi posamezniki. Ključno vlogo pri tem ima čuječnost, ki pomeni pozornost na to, kar se v resnici dogaja v svetu, ne v svetu fikcij, iluzij in prevar.

Čuječe v novo leto

Dr. Dušan Rutar

MINDfulness zajema tudi vpogled v nekatera temeljna izmerljiva in preverljiva empirična oziroma objektivna dejstva tega sveta, ki se jih je dobro zavedati, ko človek sebi in drugim obljublja vse mogoče, ko napoči novo leto, ko izreka želje in zatrjuje, kaj vse bo storil sebi in drugim ljudem, da bo njemu bolje ter da bo svet lepši, srečnejši in bolj zdrav. Dejstva so: 10 % ljudi obvladuje 86 % vsega kapitala; 1 % ljudi ima v lasti 46 % tega kapitala. Polovica prebivalcev tega planeta ima v rokah natanko – 0 %. Resnica zapisanega je, da živi na tem svetu veliko pripadnikov tako imenovanega srednjega družbenega razreda, ki se bojijo spodnje polovice vsega človeštva, da bi hotela kapital, do katerega sicer nima absolutno nobenega dostopa. Kapitalizem namreč potrebuje srednji razred, da je na sredini med elitami in temi, ki so brez kapitala. Kot bi bili v sendviču: upajo, da bodo zlezli gor med elito, bojijo se, da bi horde onih od spodaj vzele zadeve v svoje roke in jih oropale. Potem na veliko govorijo o demokraciji, rekoč, da je to vladavina večine. Nekatere zadeve tega sveta so res do konca nore.

Ekonomija, skrb za družbeno blaginjo

Rok Kralj

O ekonomiji lahko na najenostavnejši način razmišljamo kot o skrbi za materialni vidik bivanja. Vsak človek ima materialne potrebe, lahko jim rečemo tudi človekove osnovne potrebe, ki so povezane z njegovim obstojem oziroma preživetjem in razvojem njegovih potencialov. Kako si priskrbeti dobrine za zadovoljitev svojih osnovnih potreb, je zato temeljno ekonomsko vprašanje oziroma ekonomski problem. Zato smo prav vsi ekonomisti. Pravzaprav to velja za vsa živa bitja in tudi za sleherno družbeno skupnost: družino, lokalno skupnost, državo in celotno človeško skupnost.

Evolucija je izbrala sodelovanje

Dušan Čeferin

Tudi možgane bi nemara lahko razumeli kot kompleksen sistem. Osnovni sestavni elementi, ki bi lahko možgane kot kompleksni sistem tvorili, bi bili morda pri takem načinu razumevanja nevroni. Nevroni, ki so med seboj povezani, delujejo drug na drugega in se vzajemno odzivajo. Pri tem se nevroni vedejo in ravnajo po natančno določenih pravilih. Med nevroni potekajo izmenjave. Možgani nimajo ene same središčne točke nadzora in upravljanja.

Kdo sem jaz tebi

Dr. Dušan Rutar

Deckard reče na koncu Joeju, oziroma ga vpraša: Kdo sem tebi? Nobenega odgovora ne dobimo. Joe nekaj časa verjame, da je njegov sin, potem spozna oziroma verjame, da so spomini iz zgodnjega otroštva zgolj vstavljeni v njegove možgane, zares naj bi jih doživela Deckardova hči, sedaj izdelovalka spominov za replikante, morda pa celo ni čisto tako. Kljub temu ne upokoji Deckarda, čeprav je iztrebljevalec, temveč mu reče, naj obišče svojo hčerko. Ne upokoji ga kajpak zato, ker še nikoli ni upokojil bitja z dušo. Za človeška bitja je torej pomembno, da imajo dušo; za replikante očitno tudi. Vprašanje, ki se ponuja samo od sebe, je zelo pomembno in je na mestu: Ali je imel Hitler dušo? Kaj sploh pomeni imeti dušo?

Življenje brez duše?

Dr. Dušan Rutar

Obstajata filmska citata, ki me že dolgo navdušujeta in se me globoko, intimno dotikata. Prvi je iz filma Mary Poppins (Robert Stevenson, 1964): ko ne veste, da me potrebujete, pridem med vas; ko mislite, da me potrebujete in želite, da ostanem, odidem. Drugi je iz filma Blade Runner 2049 (Denis Villeneuve, 2017): I wanna be real for you. Navdušuje me oboje: kdo to izreče in komu; dejstvo, da sploh izreče.