Sočutje nasproti napihnjenemu egu

 Dušan Rutar

Ljudje dobro poznajo izraz velik ego. In vedo, kaj to pomeni: nekateri ljudje se s svojim vedenjem in delovanjem napihujejo in širijo in povečujejo, da bi naredili čim močnejši vtis na druge ljudi, da bi bili videti veliki in pomembni in imenitni in elitni. Psihologi pa opozarjajo, da je tako širjenje (self-expansion) problematično, da ne rečem patološko. Ljudem gre že tako ali tako na živce, zato si je dobro ogledati še temno plat motivacije nekaterih ljudi, ki si ne morejo pomagati, da se ne bi širili oziroma napihovali.

Življenje v očeh invalida - 6. del

 Digitalni pripomočki za invalide

 

Hej!

Danes bomo govorili o pripomočkih za invalide na računalniku.

Uporabljamo različne pripomočke, predstavila jih bom nekaj.

1.     Za pisanje teh zapisov uporabljam enega, ki ga ima vsak računalnik. To je zaslonska tipkovnica. Sama z rokami težko dosežem vse tipke. Ta pripomoček je zame nepogrešljiv.

2.     Ljudje, ki slabo vidijo, lahko uporabljajo Pripovedovalca. Deluje v tudi slovenskem jeziku. Slabost je, da govori malo popačeno.

3.     Program Communicator uporabljajo ljudje, ki ne morejo govoriti. Včasih so morali uporabljati mape s simboli. Se spomnim iz prvega razreda, ko sem imela dva sošolca s takimi mapami. Nista mogla samostojno komunicirati. Potrebovala sta pomoč pri iskanju pravega simbola. Vrnimo se nazaj k bistvu. S pomočjo programa logopedi sprogramirajo posebno virtualno "mapo". Uporaba je enostavna. Uporabnik na komunikatorju (to je majhen računalnik, narejen za nadomestno komunikacijo) pritisne želeni simbol in program z robotskim glasom reče na primer: "Hvala". Moti me samo, da so ti glasovi odrasli. V Angliji recimo imajo tudi otroške glasove. Vsak otrok si zasluži imeti otroški glas. Smo pa Slovenci dobili svoj računalniški glas. Prej so bili angleški glasovi. Izgovorjava je bila zato čudna.

Če vas zanima, lahko preizkusite, kako to deluje. https://ebralec.si/branje/

Vaša dijakinja

 

 

Občutki krivde in potreba po ljubezni

Dušan Rutar

Izkušnje potrjujejo staro psihoanalitično spoznanje, da je za človeka in njegovo psihično življenje zelo slabo, če je obremenjen z notranjimi zahtevami. Te največkrat prihajajo iz psihične instance, ki jo je Freud imenoval nadjaz (über-ich). Ime je zelo posrečeno, ker je ta instanca zares nad jazom, nad tem, kar običajno spontano razumemo kot osrednji del svojega psihičnega ali duševnega sveta, in pritiska nanj, kot pritiskajo gospodarji na svoje podložnike. Prepričani smo, da jaz suvereno, svobodno in neodvisno odloča, kako in o čem razmišljati, kako se vesti, kako ravnati, kako živeti. V resnici pa je precej drugače.

Novi trendi na TikToku

 Dušan Rutar

Na kratko: to so trendi za premagovanje osamljenosti. Dogaja se nekaj novega. A pojdimo po vrsti.

Nikakor ni povsem nerazumno razmišljati, da je v današnjem svetu poslušnost otrok varnejša pot skozi življenje, kakor pa pot neodvisnega duha, ki dvomi, kritično razmišlja in uporablja domišljijo. Vsakdanje izkušnje potrjujejo razmišljanje staršev, ki zagovarjajo poslušnost in ubogljivost svojih otrok, da jih imajo varno na očeh in jih varujejo pred pogoltnostjo sebičnega in tekmovalnega sveta.

Starš, učitelj, vzgojitelj – kakor vajenec

Dušan Rutar

Dolga leta raziskovanja sveta obrodijo nekaj sadov. Človek postane počasi prepričan, da nekatere zadeve razume, toda obenem raste še eno prepričanje: da verjetno razume samo delček vsega, da obstaja mnogo več tega, česar ne razume in ne bo nikoli razumel. Morda pride ob tem do polnega izraza absurdnost ne tako redkega prepričanja sodobnih učencev in dijakov, da je zares vredna le ocena odlično in da vse druge ocene preprosto ne štejejo nič. Učenec, ki dobi odlično oceno, morda živi v zmotnem prepričanju, da je njegovo znanje odlično, ne ve pa, da je velik del znanja, za katerega je pravkar dobil tako oceno, zastarel že v trenutku, ko jo je dobil. In zlasti ne ve, da obstajajo celo v našem svetu stvari, ki jih nihče ne razume, in da je vesolje polno skrivnosti, ki jih morda ne bomo razumeli nikoli. Česa smo se potemtakem sploh naučili?

Življenje v očeh invalida - 5. del

 Preživljanje prostega časa

Hej!

Danes bomo govorili o preživljanju prostega časa.

Kaj najraje počnete za zabavo?

Gibalno ovirani imamo enake možnosti preživljanja prostega časa kot vi.

A velikokrat naletimo na težave.

Gotovo ste že kdaj šli sami ven. Večina vaših načrtov nastane hitro. No, invalidi, sploh težje gibalno ovirani, smo odvisni od drugih ljudi. Ne moremo iti sami ven. Težje poskrbimo sami zase. Druženja je treba načrtovati vnaprej.

Sama uporabljam ventilator. Z dodatnim pozitivnim tlakom pomaga mojim pljučem (upam, da sem prav sklanjala) pri vdihu, izdih naredim sama. Ne znam si predstavljati, kaj bi bilo, če mi bi sredi sprehoda padla cev dol in ob sebi ne bi imela nikogar. V ležečem položaju zdržim cca. 20 minut brez ventilatorja. Na vozičku je to številka od 5 do 10 minut. Zaradi tega imam vedno s sabo nekoga, ki mi lahko pomaga.

Morala sem prilagoditi svoje aktivnosti. Zelo me zanima kuhanje in zelo rada sodelujem pri kuhanju doma. Preverim recepte, sestavine, rada gledam kuharske oddaje in predlagam nove recepte, ker sama fizično ne sodelujem pri pripravi hrane. Sem pa zelo oster kritik!

Uživam v plesu po hiši ob glasbi na mojih slušalkah, da domačih ne bolijo ušesa ob vedno istih komadih, na katere se rada zavrtim. Sem navdušena bralka domišljijske literature. Na računalniku igram videoigre. Učim se nemščino. To so moji hobiji.

Vaša dijakinja