Dušan Rutar
Znanstvene študije pojasnjujejo, kako starševske, vzgojiteljske in učiteljske prakse vplivajo na razvoj otrokovih in mladostnikovih splošnih samoregulacijskih veščin, zato jih je koristno poznati. Samoregulacijske veščine so namreč zelo pomembne, saj vključujejo tudi to, kar imenujejo psihologi vedenjska inhibicija. V medsebojnih odnosih je pogosto odločilna, kajti človeka s takimi veščinami zelo težko izzovete, da bo agresiven, napadalen, impulziven ali neracionalno jezljiv. Skupaj z razvitimi in okrepljenimi izvršilnimi funkcijami omogočajo dobro regulacijo čustev že v zgodnjem otroštvu; podobno lahko rečemo za zgodnje prehranjevanje otrok. Po domače to pomeni tole: samoregulacija staršev, vzgojiteljev in učiteljev pomaga otrokom pri ponotranjenju ustreznega samoregulativnega vedenja. Natančneje, rezultati metaanaliz, ki preučujejo splošne samoregulacijske sposobnosti ljudi, poudarjajo, kako so pozitivne vzgojne prakse, zlasti toplina, sočutje, odzivnost na otroka in razumno usmerjanje, močno povezane z višjimi ravnmi otrokove samoregulacije, medtem ko so negativne prakse, kot so grobost, impulzivnost, hitra jeza, kaznovanje in prisila, povezane z nižjimi ravnmi regulacije in izvršilnih funkcij. Žalostno pa je, da se v teh krajih tako močno širijo mnenja o potrebi po preprečevanju in omejevanju vrstniškega nasilja, na spletu, v šolah, ki popolnoma spregledajo omenjena znanstvena spoznanja. Zdi se, da se nenadoma čisto vsi spoznajo na to problematiko in da vsako mnenje šteje, kot da je vsem jasno, kaj narediti, da takega nasilja ne bo. Ker magično ne bo izginilo, neustrezne prakse, zlasti kaznovalne, pa ga tudi ne bodo preprečile, je dobro natančneje in bolj rigorozno pristopiti k zadevi.
