O SMRTI, ŽIVLJENJU IN PARTIJI POKRA

»Kar naprej …Vedno pozdravi, ko se vrata odprejo sama od sebe,« me je učila.

»Nikoli ne veš kdo je prišel.«

In zdaj vedno pozdravim. Nikoli ne veš. Mogoče je pa ravno vstopila ona. Babi.

Ne razmišljam o tem, če verjamem. Ampak pozdravim pa vedno.

Umetnost negativnega mišljenja*

Vroča debata na FB, kje pa drugje, me je spodbudila, da ponovno odprem svojo omiljeno temo. Temo na katero sem v letih svojega dela v nevladnem sektorju v takšni ali drugačni obliki naletela neštetokrat in me še nikoli ni pustila hladne: Ali je človek za svojo usodo odgovoren sam ali je pri tem potrebno upoštevati širše družbene okoliščine? Ker se večino časa gibljem v svojem varnem mehurčku podobno mislečih, sem vedno znova šokirana, ko naletim na ljudi, ki vročekrvno zagovarjajo, da je človek za razmere v katerih živi odgovoren popolnoma sam. Navadno zagovorniki te »resnice« prihajajo iz podjetniških vod ali pa so predstavniki, predstavnice državnih institucij.

Divjina

Luna J. Šribar

Pronicljiva ugotovitev je zadnjič prišla iz ust moje mame, ko je opazovala nov vedenjski vzorec psa Poppyja, ko je bil pri njej v varstvu. Med sprehodom se je večkrat skril in bil vsakič popolnoma navdušen, ko ga je našla. »A vidiš,« je rekla mati. »Tako rešuje svoje frustracije iz otroštva, ker je bil zapuščen.« In res se zdi kot da je kuža odkril fenomenalen način vsakodnevnega zdravljenja svojih travm. Vedno znova najden!

Večina ljudi s katerimi se srečujem pri Društvu Kralji ulice pa nima te sreče. Naj si še tako želijo, naj se še tako borijo, so vedno znova izgubljeni. Izgubljeni v napačnih zvezah, v ponavljanju vedno istih vzorcev, v omamah, ki vsaj malo ublažijo tragičnost vsakdana. Zdi se, da je pretrgati ali pa spremeniti »usodo«, ki ti je bila položena v zibel nekaj najtežjega in za mnoge predstavlja vsakodnevni boj. In med njimi je nemalo takih, ki jih okolica označuje za »predobre«. Nikoli ne znajo poskrbeti zase, srce pa se jim lomi, ko gledajo trpljenje drugih in bi zanje naredili vse, četudi so sami na cesti. Na cesti, kjer večkrat obvelja zakon močnejšega, kar konec koncev velja tudi za sistem v katerem živimo, za take ljudi ni prostora. Ničkolikokrat sem že opazovala ponavljanje variacij enega in istega odnosa pri enem izmed dolgoletnih članov društva. V bližnjih razmerjih, ki jih sklepa, naj gre za ženske ali moške, je vedno znova do konca finančno, fizično kot tudi čustveno izžet, in potem zavržen. Takoj nato ponovi različico z naslednjim človekom. Podobno velja še za drugega člana društva, moškega srednjih let, ki je svoje »hlepenje« po reševanju drugih prignal že do teh mej, da nekateri, ki pač nimajo v sebi »izkoriščevalske« žilice, že skoraj bežijo pred njegovo pretirano skrbjo in pomočjo.

Mačka in sova

Luna J. Šribar

Mačka in sova sta odšli na morje

v krasnem grahovo zelenem čolnu,

vzeli sta s sabo nekaj medu in veliko denarja,

ki sta ga zavili v bankovec za pet funtov.
…

Edward Lear, Mačka in sova

Hiša številka 203

Dušan Čeferin

Včasih se porodi vprašanje, zakaj na planetu Zemlja ni mogoče najti večjih in bolj očitnih sledi padcev različnih trdih objektov iz vesolja. Na Zemlji je sicer mogoče najti nekaj kraterjev. Nekateri so kar precej veliki. Rešitev te zadrege bi lahko bila ideja, da ta planet večjih lukenj nima zato, ker bi ga takem primeru verjetno ne bi bilo več, skoraj zagotovo pa ne bi bilo nikogar, ki bi si lahko taka vprašanja zastavljal. Tako premlevanje očitnosti za nazaj imenujejo nekateri učinek preživelega opazovalca ali učinek izbire opazovalca.

Za vse, ne le za nekatere

Dr. Dušan Rutar

Vzpon britanske laburistične stranke, ki jo vodi Jeremy Corbyn, je pomemben za vsako resno razmišljanje o oblikovanju egalitarnejše družbe; če nas taka družba ne zanima, smo seveda brezbrižni tudi do dogajanj v Veliki Britaniji. Zakaj je vzpon tamkajšnje laburistične stranke tako pomemben in v kakšni povezavi je z idejami družbene pravičnosti, odprte družbe in inkluzije ljudi s posebnimi potrebami?

Resnična zgodba

Dr. Dušan Rutar

Zgodilo se je prejšnjo sredo, 11. aprila 2018. Sredi Ljubljane. Bolj v središču glavnega mesta republike se že skoraj ne bi moglo zgoditi. Natančno: zgodilo se je na gradu. Ki je lep, urejen, čudovit kraj, prava turistična vaba. Omogoča tudi lepe razglede na lepo Ljubljano. Pa še z vzpenjačo se lahko povzpneš nanj. In navzdol tudi; dol se kajpak spustiš, povzpneš se samo gor.

Od Sokrata do Jezusa, zagotovo pa onkraj

Dr. Dušan Rutar

Vse življenje se posvečam psihoanalizi in filozofiji; že kot najstnika so me zaznamovali Sokratov zagovor, Nietzschejev Zaratustra in Freudovo razmišljanje o načelu onkraj načela ugodja. In po desetletjih razmišljanja sem končno globoko dojel, kaj pomeni reči, da sem nič v neskončnem vesolju, drobno končno bitje v prostoru, ki bo obstajal še milijarde in milijarde let potem, ko me ne bo več in ne bo absolutno nikogar, ki bi se sploh spominjal, da sem kdaj živel. Globokemu miru in pokoju, ki spremlja to spoznanje, se pridružuje še eno spoznanje. Spoznanje, da sem končno bitje in da je v meni nekaj nenavadnega; v tem je vsekakor odmev Kantovega vzklika, da ga fascinira, kar odkriva globoko v sebi. Prepričan sem, da je najbolj nenavadno, kar je lahko v meni, natanko možnost življenja v resnici. Ne v iluzijah, fikcijah, zmotnih predstavah, temveč v čisti resnici. Tako življenje je možno in sam sem zmožen zanj; glede tega sem se prepričal. Vsa leta premišljevanja, branja, meditiranja in razvijanja čuječnosti, dela na sebi in svojem telesu se zgoščajo v teh spoznanjih, ki so onkraj vsakega relativiziranja v smislu vsak človek ima svojo resnico ali nihilističnega žargona, da resnica sploh ne obstaja.

Izzivi odraščanja, izzivi starševanja

Špela Razpotnik 

Pred desetletjem sem se v svojem raziskovanju položaja žensk priseljenk retorično spraševala, kaj vse bi lahko premaknile ženske, združene v kolektive s somišljenicami in somišljeniki, če bi jih vsakodnevna rutina sodobnega pobezljanega sveta preveč ne izčrpavala.

Če ste tako zelo svobodni, zakaj sledite – 2. del

Dr. Dušan Rutar

V vse svobodnejšem globalnem svetu nastajajo tudi novi, tehnološko dodelani visoki zidovi, ki ločujejo ljudi. Eden je na zgornji sliki. Pomenljivo je, da zagovorniki in graditelji takih zidov že ob sami gradnji izjavljajo, da so demokratični ljudje odprtih rok, ki spoštujejo različnost. Prav tako je zanimiv podatek, da na primer v ZDA danes živi 50 milijonov ljudi, ki niso bili rojeni tam. A morda je še zanimivejše tole spoznanje, ki po zadnjih aferah počasi prodira v zavest ljudi. Prenika v obliki spraševanja, za katerega bi še pred kratkim prisegali, da sploh ni mogoče, danes pa vse bolj dokazuje, kakšne marionete smo, čeprav morda celo nočemo biti.

Več istega

Dr. Dušan Rutar

Pred pol stoletja, 4. aprila 1968, so ubili Martina Luthra Kinga. Niso ubili človeka, ki je storil kak zločin, posilil deset žensk in jih nato zakuril v peči, niso ubili osebe, ki je bila nasilna ali nepravična do drugih ljudi, niso ubili množičnega morilca. Ne, ubili so človeka, ki se je boril za druge ljudi, za njihovo dobro, za družbeno pravičnost, ubili so človeka, ki se je upiral nepravičnostim, ki ni tiščal glave v pesek in se pretvarjal, da je v družbi vse v redu. Ubili so človeka, ki je razmišljal o družbeni realnosti in se spopadal z rasističnimi idejami, z idejami, ki mečejo slabo luč na temnopolte prebivalce, ubili so človeka, ki je danes enako potreben, kot je bil potreben takrat, saj družbene nepravičnosti še vedno obstajajo, rasistične in druge ideje, ki izključujejo in preprečujejo razvijanje družbene pravičnosti, pa tudi.

Razvajeni in brez avtoritete

Dr. Dušan Rutar

Ljudje mi takole mimogrede večkrat rečejo, da so mladi, rojeni po letu 1990, narcistični, razvajeni, leni, nezreli, ujeti v nenaravne, digitalne svetove, da se ne znajo več igrati zunaj, v naravi, da so odvisni od pametnih naprav, da se premalo pogovarjajo, da so nedoletni, večni otroci, ki jim je treba postavljati meje in jih naučiti spoštovati avtoritete, ker da življenje ni pravljica. Nekateri zagotovo so taki, jim odgovarjam, kot da so njihovi starši kaj boljši (!), toda za večino tega nikakor ne moremo reči, saj se je svet v času ene same generacije bistveno spremenil; spremenil se je tako močno, da večina odraslih sploh ne razume niti spremembe niti strukturnih značilnosti današnjega sveta. Preden zato govorimo o lenobi in razvajenosti mladih, ki da ne spoštujejo avtoritet, je zato dobro premisliti, v kakšnem svetu so bili sploh rojeni in v kakšnem svetu jih vzgajajo, saj se ne vzgajajo sami. Včeraj sem prebral knjigo z naslovom Kids These Days: Human Capital & the Making of Millennials; njen avtor je Malcolm Harris, rojen leta 1988. Zares izvrstno branje!

Če ste tako zelo svobodni, zakaj sledite – 1. del

Dr. Dušan Rutar

Naslov tega prispevka ni cinično vprašanje, temveč je resen nastavek za razmišljanje o vključevanju ali inkluziji ljudi s posebnimi potrebami, ki sega vsaj pet stoletij nazaj, ko je Étienne de La Boétie skoval nenavadni izraz prostovoljna podrejenost, samo razmišljanje pa je obenem prav tako resno povezano z vprašanjem, kako prispevati k odprtosti družbe, ne le k blagostanju vsakega posameznika. Tokrat bi rad na kratko komentiral predavanje z naslovom The Sociological Science Behind Social Networks and Social Influence, ki ga je imel že pred leti Nicholas Christakis, harvardski profesor medicinske sociologije, medicine in sociologije.

Iskanje ključa pod lučjo

Dr. Dušan Rutar

Pri založbi Verso je pravkar (februar 2018) izšla knjiga s preprostim naslovom Work: The Last 1000 Years. Njena avtorica je avstrijska zgodovinarka Andrea Komlosy. Dobre zgodovinske knjige vselej rad berem, ker razsvetljujejo preteklost in nam pomagajo premagovati napačne domneve, predpostavke, stereotipe, klišeje, mite, neumnosti in vse drugo. In ko govorimo o delu, o tem, kako so delali ljudje v zadnjem tisočletju, piše avtorica, se je dobro zavedati prepada med tem, kako so ljudje zares delali, in romantičnimi zgodbami o delu, ustvarjalnosti delavcev, skupni kreativnosti in podobnem. Vse to je zlasti pomembno za razumevanje delovanja tistih ljudi, ki so že skoraj po navadi izključeni, in njihovega resničnega družbenega položaja.

Čas je

Dr. Dušan Rutar

Obstaja čas odhoda. Vsi vemo, da je res tako. Obstaja trenutek, ko je nečesa nepreklicno konec. Obstaja smrt, obstaja umiranje in obstaja konec, ko plamen ugasne, kot bi rekel slavni švedski režiser Ingmar Bergman. In sprva se bojimo. Nočemo, da bi bilo konec, hočemo nadaljevanje, hočemo, da je plamen še vedno tam in da meče svetlobo. A to so zgolj želje, ki se ne morejo uresničiti. Pride čas, ko je treba dozoreti, in pride čas, ko je treba oditi.