Dis-identificiranje in osvobajajoče prakse

Dušan Rutar

                                            

Ljudje, ki zase zmotno verjamejo, da so svobodni in da imajo svobodno voljo, spontano težijo k poistovetenju ali identifikaciji. Bankir tako želi biti bankir, prodajalec prodajalec, predsednik države predsednik države. Vsakdo ima predstavo o lastni identiteti in verjame, da je, ker je. Mene pa veliko bolj zanima koncept dis-identifikacije, proces, v katerem se ravno ne identificiram, ne poistovetim z identiteto, ki naj bi jo sprejel. Teorija hendikepa je natanko teorija takega procesa. O čem govorim? 

Hendikep kot razlika

Dušan Rutar   

              
                                           
 
Hendikep ni motnja. Ni pomanjkljivost. Ni nalepka in ni diagnoza. Ni kategorija. Ni predalček, kamor spraviš druge ljudi in jih tam konzerviraš za dolgo časa, včasih pa tudi za vse čase. Ni druga beseda za invalidnost. Ni sinonim in ni evfemizem. Ni nič od tega. Kaj potem je? Preberem knjigo: Soo Bong Peer. The Essential Diversity Mindset: How to Cultivate a More Inclusive Culture and Environment (Career Press, 2021). Potem vnovič razmišljam o hendikepu. O tem, kaj je. Ne razmišljam o ljudeh in o tem, kaj niso, česa nimajo, v čem so prikrajšani, v čem so drugačni in manj sposobni, manj zmožni in manj vredni, defektni in pomanjkljivi. Je že skoraj očitno, da je hendikep razlika, diferenca. Sam po sebi torej sploh ni nič.

Hendikep in alternativa

Dušan Rutar

                                   

Alternativa je druga, drugačna možnost. Ljudje po navadi spontano sprejemamo prvo, o drugi ne razmišljamo dosti. Morda sploh ne razmišljamo, ker nam je prva pri roki in se nam zdi dovolj dobra za nas. Če bi razmislili še enkrat, bo verjetno prišli do drugačnega sklepa. Možno pa je tudi, da se nam ne ljubi razmisliti še enkrat. Potem tudi alternativa ni mogoča.

Hendikep in tradicija

Dušan Rutar

 
                                    


Pred mnogo leti so me mahoma postavili pred sodnika, češ da uporabljam neustrezne besede, ko razmišljam, govorim in pišem o otrocih, s katerimi delam. Da se prav reče invalid, so mi žugali. Da so otroci invalidi in da so invalidni. A se nisem dal. Sodnica mi je dala prav. Če bi tisto tožbo izgubil, bi obubožal. Tako močno so se spravili nadme. Tudi kasneje sem pogosto srečeval ljudi, ki so trmasto in vzvišeno prepričani, da vedo, kako se čemu prav reče. Ko jih vprašam, kako vedo, kaj je prav in kaj ni, ne znajo povedati – sklicujejo se na tradicijo. Rečejo, da je pač že od nekdaj tako. Ali pa dodajo, da tudi vsi drugi uporabljajo enko besede za označevanje tega ali onega. Da torej ne more biti drugače. Seveda jim ne verjamem niti besede, ker ne vedo, da njihovi argumenti sploh niso argumenti, da se sklicujejo na nekakšno avtoriteto, ki so ji podrejeni, kar samodejno pomeni, da ne razmišljajo s svojo glavo in da ne razmišljajo kritično, čeprav bi morali. Z njimi se ne strinjam, ker razmišljam in razmišljam o tem, o čemer razmišljam, razmišljam pa tudi o samem razmišljanju, o načinu torej, kako razmišljam. Torej sem v prednosti, ker sproti popravljam samega sebe. Torej ni potrebe, da me popravljajo še oni, in sicer z argumenti, ki niso dovolj premišljeni. In če sem v prednosti, se ne uklonim. Le zakaj bi se?

Novo razumevanje posebnih potreb

Dušan Rutar

 

Zaključuje se obdobje 2017–2022, v katerem sem vodil ESS-jev projekt o vključevanju mladih hendikepiranih oseb v lokalna okolja. Čas je za kratko refleksijo narejenega in doseženega.

Hendikep in osebnost

Dušan Rutar

Nekateri humanistični psihologi, prvi je bil morda Gordon Allport, poudarjajo, da je mogoče doseči v življenju zrelost. Opisujejo zrelo osebnost in skušajo dokazati, da jo vodijo skozi življenje vrednote in jasna filozofija življenja. Verjetno bi se številni ljudje strinjali, da imajo vrednote, ki jim sledijo, in jasno filozofijo življenja, čeprav za filozofijo v resnici ne marajo. Morda pa je metafori, vrednote in jasna filozofija življenja, vseeno dobro ohraniti, ker sta lahko koristni pri nadaljnjem razmisleku o človekovi osebnosti in logiki hendikepa.

Logika enakih možnosti

Dušan Rutar

Razmišljanje o enakih možnostih je mit. Ljudje nikoli ne bodo imeli enakih možnosti, če odštejemo igre na srečo. Vsakdo, ki kupi srečko, ima namreč povsem enake možnosti za zadetek, če je igra zares poštena. V družbenem polju je drugače. Različni ljudje imajo različna izhodišča, ki niso odvisna le od tega, kje živijo, temveč so odvisna tudi od genetike. Ali to pomeni, da bodo hendikepirani ljudje večno hendikepirani in ne bodo mogli uspeti? Pomeni, da družbenih krivic in nepravičnosti ne moremo zmanjšati? Ne, ne pomeni. Kaj torej pomeni?

Posebna vrsta hendikepa

Dušan Rutar

Ljudje skozi vzgojo že v ranem otroštvu spontano privzemajo stališče odraslih, da je treba biti prijazen. Na primer do odraslih. In kasneje v šoli – do odraslih. In še kasneje – na delovnem mestu; na primer do vseh sodelavcev in sodelavk. Ali pa na ulici, na trgu, v trgovini in drugje. Pa je res najbolje za človeka, če je kar se da prijazen do vsakega, s katerim se sreča? Psihologi odgovarjajo, da zadeva ni tako zelo preprosta.

Podporne skupine in sočutje do sebe

Dušan Rutar


Logika podpornih skupin, ki so jih pred desetletji razvijali psihologi, psihoterapevti, psihoanalitiki, nekateri psihiatri in drugi strokovnjaki, se je izkazala za nekaj, kar ljudje nujno potrebujejo v vsakdanjih življenjih. Izkazalo se je, da so imeli prav tisti, ki so trdili, da ni treba biti nevrotičen ali kako drugače psihično ali duševno poškodovan, da bi potreboval take podporne skupine. Zakaj so imeli prav?

Hendikep in diskriminacija

Dušan Rutar

Radi bi verjeli, da se v sodobnih razvitih demokratičnih družbah zaradi številnih razsvetljenih dejanj in širjenja znanja, zaradi pomena znanosti za vsakdanje življenja ter zaradi medijev in posodabljanja zakonodaje zlagoma povečuje solidarnost z ljudmi, ki imajo posebne potrebe, pripadajo ranljivim družbenim skupinam ali so kako izključeni iz družbe; radi bi verjeli, da morebitno izključevanje ni sistemsko, temveč je v najboljšem primeru naključno, v najslabšem pa nenevarno, kratkotrajno in začasno.

Hendikep in enake možnosti

Dušan Rutar

Enake možnosti so liberalni ideal. Že dolgo je tako – približno tri stoletja. Danes je zato vsak dan v obtoku razmišljanje o potrebi po enakih možnostih – zlasti za ranljive, deprivilegirane in hendikepirane ljudi. Ljudje so ideal sprejeli, ker je tako dolgo tako pogosto del njihovih življenj. A kako je z njim v resnici? Kakšne so dejanske, empirične, družbene možnosti za njegovo uresničevanje? Kaj pravzaprav sploh pomeni imeti enake možnosti, če pa je očitno, da različni ljudje živijo v zelo različnih okoljih? Kaj torej pomenijo poštena družbena razmerja, v katerih naj bi imel vsak posameznik enake možnosti, da razvija svoje darove in sposobnosti?

Hendikep in kult pameti – 1.

Dušan Rutar


V roki imam knjigo z naslovom The Cult of Smart: How Our Broken Education System Perpetuates Social Injustice. Spisal jo je Fredrik deBoer. To je knjiga o izključevanju ljudi, ki niso dovolj pametni, je knjiga o družbenih krivicah in je knjiga o družbeni nepravičnosti. Poleg tega je tudi razmislek o krčenju pogojev, potrebnih za uspeh v življenju, na en sam dejavnik, ki ga ljudje razumejo kot moč volje.

Hendikep in moralna dolžnost do drugega človeka

Staro sporočilo ljudem, naj ljubijo svojega soseda kakor samega sebe, je dobro vodilo v življenju. Človek naj bi imel rad samega sebe, ljubil pa naj bi tudi soseda: tako ga razumemo. Drugega človeka naj bi ljubil, kot ljubi sebe. Pa je res, da vsak človek ljubi sebe? In kaj pomeni ljubiti drugega, drugačnega, različnega človeka? Kaj pomeni ljubiti nekoga, ki je hendikepiran, je pa obenem tudi sosed?

Hendikep in učenje

Dušan Rutar

V izvrstni knjigi z naslovom The Intelligence Trap (David Robson) spoznavamo, kako problematično je sklepanje, da so visoko inteligentni ljudje prav zaradi svoje inteligence zavarovani pred kognitivnimi napakami, kar naj bi pomenilo, da vlečejo same pametne poteze. Napake delajo enako kot drugi, manj inteligentni ljudje, ker je delanje napak preprosto notranja nujnost življenja, toda resnični problem, ki ga imajo, je tale: zelo inteligentni ljudje se slabše učijo iz svojih napak. Zakaj? Ker prav zaradi inteligence vedno najdejo »dobre« razloge in ustvarjajo »dobre« razlage, s katerimi upravičujejo svoje delovanje in napake, kar pomeni, da jih niti ne prepoznavajo kot napake. Poleg tega težje sprejemajo nasvete drugih ljudi, ker so prepričani, da vedo bolje kakor oni, kako se zadevam v življenju streže. Posledice so lahko tudi porazne.

Hendikep, dobre namere in slabe ideje

Dušan Rutar

Ni odločilno, da najdemo odgovor na staro vprašanje, ali so ljudje po naravi slabi ali dobri. Ne pomaga prepričanje, ker eni trdijo tako, drugi pa drugače. Zadeve se moramo lotiti na nov način.