Blogi v nobenem primeru ne izražajo mnenj ustanove (CIRIUS Kamnik)
ali Evropske unije; predstavljajo izključno mnenja avtorjev.

četrtek, 17. maj 2018

Mačka in sova

Luna J. Šribar


Mačka in sova sta odšli na morje

v krasnem grahovo zelenem čolnu,

vzeli sta s sabo nekaj medu in veliko denarja,

ki sta ga zavili v bankovec za pet funtov.



Edward Lear, Mačka in sova

torek, 15. maj 2018

Hiša številka 203

Dušan Čeferin
Včasih se porodi vprašanje, zakaj na planetu Zemlja ni mogoče najti večjih in bolj očitnih sledi padcev različnih trdih objektov iz vesolja. Na Zemlji je sicer mogoče najti nekaj kraterjev. Nekateri so kar precej veliki. Rešitev te zadrege bi lahko bila ideja, da ta planet večjih lukenj nima zato, ker bi ga takem primeru verjetno ne bi bilo več, skoraj zagotovo pa ne bi bilo nikogar, ki bi si lahko taka vprašanja zastavljal. Tako premlevanje očitnosti za nazaj imenujejo nekateri učinek preživelega opazovalca ali učinek izbire opazovalca.

sreda, 25. april 2018

Za vse, ne le za nekatere

Dr. Dušan Rutar
Vzpon britanske laburistične stranke, ki jo vodi Jeremy Corbyn, je pomemben za vsako resno razmišljanje o oblikovanju egalitarnejše družbe; če nas taka družba ne zanima, smo seveda brezbrižni tudi do dogajanj v Veliki Britaniji. Zakaj je vzpon tamkajšnje laburistične stranke tako pomemben in v kakšni povezavi je z idejami družbene pravičnosti, odprte družbe in inkluzije ljudi s posebnimi potrebami?

sreda, 18. april 2018

Resnična zgodba

Dr. Dušan Rutar
Zgodilo se je prejšnjo sredo, 11. aprila 2018. Sredi Ljubljane. Bolj v središču glavnega mesta republike se že skoraj ne bi moglo zgoditi. Natančno: zgodilo se je na gradu. Ki je lep, urejen, čudovit kraj, prava turistična vaba. Omogoča tudi lepe razglede na lepo Ljubljano. Pa še z vzpenjačo se lahko povzpneš nanj. In navzdol tudi; dol se kajpak spustiš, povzpneš se samo gor.

torek, 17. april 2018

Od Sokrata do Jezusa, zagotovo pa onkraj

Dr. Dušan Rutar
Vse življenje se posvečam psihoanalizi in filozofiji; že kot najstnika so me zaznamovali Sokratov zagovor, Nietzschejev Zaratustra in Freudovo razmišljanje o načelu onkraj načela ugodja. In po desetletjih razmišljanja sem končno globoko dojel, kaj pomeni reči, da sem nič v neskončnem vesolju, drobno končno bitje v prostoru, ki bo obstajal še milijarde in milijarde let potem, ko me ne bo več in ne bo absolutno nikogar, ki bi se sploh spominjal, da sem kdaj živel. Globokemu miru in pokoju, ki spremlja to spoznanje, se pridružuje še eno spoznanje. Spoznanje, da sem končno bitje in da je v meni nekaj nenavadnega; v tem je vsekakor odmev Kantovega vzklika, da ga fascinira, kar odkriva globoko v sebi. Prepričan sem, da je najbolj nenavadno, kar je lahko v meni, natanko možnost življenja v resnici. Ne v iluzijah, fikcijah, zmotnih predstavah, temveč v čisti resnici. Tako življenje je možno in sam sem zmožen zanj; glede tega sem se prepričal. Vsa leta premišljevanja, branja, meditiranja in razvijanja čuječnosti, dela na sebi in svojem telesu se zgoščajo v teh spoznanjih, ki so onkraj vsakega relativiziranja v smislu vsak človek ima svojo resnico ali nihilističnega žargona, da resnica sploh ne obstaja.

sreda, 11. april 2018

Izzivi odraščanja, izzivi starševanja

Špela Razpotnik 
Pred desetletjem sem se v svojem raziskovanju položaja žensk priseljenk retorično spraševala, kaj vse bi lahko premaknile ženske, združene v kolektive s somišljenicami in somišljeniki, če bi jih vsakodnevna rutina sodobnega pobezljanega sveta preveč ne izčrpavala.

Če ste tako zelo svobodni, zakaj sledite – 2. del

Dr. Dušan Rutar
V vse svobodnejšem globalnem svetu nastajajo tudi novi, tehnološko dodelani visoki zidovi, ki ločujejo ljudi. Eden je na zgornji sliki. Pomenljivo je, da zagovorniki in graditelji takih zidov že ob sami gradnji izjavljajo, da so demokratični ljudje odprtih rok, ki spoštujejo različnost. Prav tako je zanimiv podatek, da na primer v ZDA danes živi 50 milijonov ljudi, ki niso bili rojeni tam. A morda je še zanimivejše tole spoznanje, ki po zadnjih aferah počasi prodira v zavest ljudi. Prenika v obliki spraševanja, za katerega bi še pred kratkim prisegali, da sploh ni mogoče, danes pa vse bolj dokazuje, kakšne marionete smo, čeprav morda celo nočemo biti.

četrtek, 05. april 2018

Več istega

Dr. Dušan Rutar
Pred pol stoletja, 4. aprila 1968, so ubili Martina Luthra Kinga. Niso ubili človeka, ki je storil kak zločin, posilil deset žensk in jih nato zakuril v peči, niso ubili osebe, ki je bila nasilna ali nepravična do drugih ljudi, niso ubili množičnega morilca. Ne, ubili so človeka, ki se je boril za druge ljudi, za njihovo dobro, za družbeno pravičnost, ubili so človeka, ki se je upiral nepravičnostim, ki ni tiščal glave v pesek in se pretvarjal, da je v družbi vse v redu. Ubili so človeka, ki je razmišljal o družbeni realnosti in se spopadal z rasističnimi idejami, z idejami, ki mečejo slabo luč na temnopolte prebivalce, ubili so človeka, ki je danes enako potreben, kot je bil potreben takrat, saj družbene nepravičnosti še vedno obstajajo, rasistične in druge ideje, ki izključujejo in preprečujejo razvijanje družbene pravičnosti, pa tudi.

ponedeljek, 02. april 2018

Razvajeni in brez avtoritete

Dr. Dušan Rutar
Ljudje mi takole mimogrede večkrat rečejo, da so mladi, rojeni po letu 1990, narcistični, razvajeni, leni, nezreli, ujeti v nenaravne, digitalne svetove, da se ne znajo več igrati zunaj, v naravi, da so odvisni od pametnih naprav, da se premalo pogovarjajo, da so nedoletni, večni otroci, ki jim je treba postavljati meje in jih naučiti spoštovati avtoritete, ker da življenje ni pravljica. Nekateri zagotovo so taki, jim odgovarjam, kot da so njihovi starši kaj boljši (!), toda za večino tega nikakor ne moremo reči, saj se je svet v času ene same generacije bistveno spremenil; spremenil se je tako močno, da večina odraslih sploh ne razume niti spremembe niti strukturnih značilnosti današnjega sveta. Preden zato govorimo o lenobi in razvajenosti mladih, ki da ne spoštujejo avtoritet, je zato dobro premisliti, v kakšnem svetu so bili sploh rojeni in v kakšnem svetu jih vzgajajo, saj se ne vzgajajo sami. Včeraj sem prebral knjigo z naslovom Kids These Days: Human Capital & the Making of Millennials; njen avtor je Malcolm Harris, rojen leta 1988. Zares izvrstno branje!

nedelja, 01. april 2018

Če ste tako zelo svobodni, zakaj sledite – 1. del

Dr. Dušan Rutar
Naslov tega prispevka ni cinično vprašanje, temveč je resen nastavek za razmišljanje o vključevanju ali inkluziji ljudi s posebnimi potrebami, ki sega vsaj pet stoletij nazaj, ko je Étienne de La Boétie skoval nenavadni izraz prostovoljna podrejenost, samo razmišljanje pa je obenem prav tako resno povezano z vprašanjem, kako prispevati k odprtosti družbe, ne le k blagostanju vsakega posameznika. Tokrat bi rad na kratko komentiral predavanje z naslovom The Sociological Science Behind Social Networks and Social Influence, ki ga je imel že pred leti Nicholas Christakis, harvardski profesor medicinske sociologije, medicine in sociologije.

sobota, 31. marec 2018

Iskanje ključa pod lučjo

Dr. Dušan Rutar
Pri založbi Verso je pravkar (februar 2018) izšla knjiga s preprostim naslovom Work: The Last 1000 Years. Njena avtorica je avstrijska zgodovinarka Andrea Komlosy. Dobre zgodovinske knjige vselej rad berem, ker razsvetljujejo preteklost in nam pomagajo premagovati napačne domneve, predpostavke, stereotipe, klišeje, mite, neumnosti in vse drugo. In ko govorimo o delu, o tem, kako so delali ljudje v zadnjem tisočletju, piše avtorica, se je dobro zavedati prepada med tem, kako so ljudje zares delali, in romantičnimi zgodbami o delu, ustvarjalnosti delavcev, skupni kreativnosti in podobnem. Vse to je zlasti pomembno za razumevanje delovanja tistih ljudi, ki so že skoraj po navadi izključeni, in njihovega resničnega družbenega položaja.

petek, 30. marec 2018

Čas je

Dr. Dušan Rutar
Obstaja čas odhoda. Vsi vemo, da je res tako. Obstaja trenutek, ko je nečesa nepreklicno konec. Obstaja smrt, obstaja umiranje in obstaja konec, ko plamen ugasne, kot bi rekel slavni švedski režiser Ingmar Bergman. In sprva se bojimo. Nočemo, da bi bilo konec, hočemo nadaljevanje, hočemo, da je plamen še vedno tam in da meče svetlobo. A to so zgolj želje, ki se ne morejo uresničiti. Pride čas, ko je treba dozoreti, in pride čas, ko je treba oditi.

četrtek, 29. marec 2018

Človek kot kiborg in extended mind

Dr. Dušan Rutar
Naslednji mesec odpotujem v Amsterdam, nato pa v Nijmegen, kjer deluje eden najboljših inštitutov za raziskovanje možganov, kognicije in vedenja – imenuje se Donders. Pred časom sem bil tudi v Edinburgu, kjer živi in predava na tamkajšnji univerzi Andy Clark, eden najbolj znanih in cenjenih strokovnjakov za filozofijo kognitivne znanosti na svetu. Skupni imenovalec mojih obiskov: filozofija, kognitivna znanost in nevroznanost. In kakšno zvezo ima vse to z inkluzijo otrok s posebnimi potrebami? Vsakršno.

sreda, 28. marec 2018

Sodelavka je seksala s predsednikom

Dr. Dušan Rutar
Povejte ljudem resnico nekega dogodka, pa vas ne bo nihče niti opazil – še naprej bo gledal v zaslon pametne naprave. Recite jim, kar je v naslovu tega zapisa, in nenadoma bodo vsi hoteli izvedeti pikantne podrobnosti.

torek, 27. marec 2018

Red, ki mora biti

Dr. Dušan Rutar
Družinsko življenje je v medijih najpogosteje prikazano kot življenje v varnem, sprejemajočem, spodbudnem, toplem in prijetnem okolju, v katerem člani družine sprejemajo drug drugega, se spodbujajo, so si v oporo, se veliko pogovarjajo in so celo srečni. Vsekakor bi lahko rekli, da je družinsko življenje srce v sicer bolj brezsrčnem, hladnem družbenem okolju, v katerem se mora vsakdo truditi, da tekmuje z drugimi, uspe preživeti in po možnosti nakopičiti čim več kapitala, če ima do njega dostop, kajpada. Celo starši zato večkrat rečejo svojim otrokom, da je življenje tam zunaj trdo, brezbrižno in celo brezsrčno ter da mora biti zato tudi vzgoja trda. Včasih mi preprosto rečejo, naj njihovega otroka primem bolj na kratko, da red mora biti, da življenje ni pravljica in da je treba trdo delati, če hočeš uspeti.