Vzgajanje otrok za tržno duhovnost in duhovno potrošništvo

 Dušan Rutar

Neposredna posledica pogoste izjave, da ljudje danes »ne berejo več«, in da jim gre »filozofiranje« na živce, je tudi globoko popačenje, ki razkriva, kako se lahko filozofska modrost sfiži, ko jo ljudje ločijo od njenih globljih temeljev. Ko berem Spinozovo »Etiko«, imam tako nenavaden občutek, da je današnje popularno pozivanje ljudi k samouresničitvi in ​​produktivnemu delu prav etična uresničitev Spinozovega projekta. In se obenem sprašujem, zakaj je potem med mladimi toliko tesnobe, anksioznosti in nemira, zakaj niso vsi ljudje, ki sprejemajo takšne pozive, tudi zadovoljni in srečni? Zdi se mi, da je nekaj šlo narobe. Ne vidim, da bi se skupno dobro, o katerem govori Spinoza, povečevalo, veliko je privatizacije in osamljenosti. Kaj je torej narobe?

Etika in vzgajanje otrok – 2. del

Dušan Rutar

Prvi steber etike za dobro vzgajanje otrok je torej preobrazba pasivnih vzgojiteljevih čustev v aktivne. Taka preobrazba je ena najmočnejših in najpomembnejših psiholoških transformacij ali preobrazb, ki jih lahko naredimo v svojem čustvenem življenju. Ko tako prepoznavamo čustva, zaradi katerih se počutimo pasivne, nemočne ali žrtve, in jih zavestno spreminjamo v čustva, ki nam dajejo moč, da razumno in smiselno ukrepamo, smo na dobri poti k osebnostni rasti, ki jo terja vzgajanje otrok. Naj podrobneje pojasnim, kaj to pomeni in zakaj je pomembno za etično vzgajanje otrok.

Etika in vzgajanje otrok – 1. del

Dušan Rutar

Kaj je pravzaprav etika in zakaj je pomembna pri vzgajanju otrok? Ali ni res, da vsak starš nekako že zna vzgajati lastne otroke, saj je bil tudi sam dolga leta vzgajan? Ne, ni res, da zna vsak starš spontano vzgajati, ker je bil vzgajan. Morda je bil pri tem poškodovan, zatrt, preveč podrejen, preveč priden in ubogljiv, morda je trpel in imel travmatične izkušnje. Iz vsega tega ni mogoče izpeljati dobrih načel vzgajanja. Dobro, morda se jih je naučil iz knjig, toda vzgajanje po knjigah in priročnikih je preveč abstraktno in premalo kompleksno za živo bitje, kakršno je majhen otrok. Zdi se, da je etika vendarle pomembna.

Vzgoja in izobraževanje za samoregulacijo

Dušan Rutar

Znanstvene študije pojasnjujejo, kako starševske, vzgojiteljske in učiteljske prakse vplivajo na razvoj otrokovih in mladostnikovih splošnih samoregulacijskih veščin, zato jih je koristno poznati. Samoregulacijske veščine so namreč zelo pomembne, saj vključujejo tudi to, kar imenujejo psihologi vedenjska inhibicija. V medsebojnih odnosih je pogosto odločilna, kajti človeka s takimi veščinami zelo težko izzovete, da bo agresiven, napadalen, impulziven ali neracionalno jezljiv. Skupaj z razvitimi in okrepljenimi izvršilnimi funkcijami omogočajo dobro regulacijo čustev že v zgodnjem otroštvu; podobno lahko rečemo za zgodnje prehranjevanje otrok. Po domače to pomeni tole: samoregulacija staršev, vzgojiteljev in učiteljev pomaga otrokom pri ponotranjenju ustreznega samoregulativnega vedenja. Natančneje, rezultati metaanaliz, ki preučujejo splošne samoregulacijske sposobnosti ljudi, poudarjajo, kako so pozitivne vzgojne prakse, zlasti toplina, sočutje, odzivnost na otroka in razumno usmerjanje, močno povezane z višjimi ravnmi otrokove samoregulacije, medtem ko so negativne prakse, kot so grobost, impulzivnost, hitra jeza, kaznovanje in prisila, povezane z nižjimi ravnmi regulacije in izvršilnih funkcij. Žalostno pa je, da se v teh krajih tako močno širijo mnenja o potrebi po preprečevanju in omejevanju vrstniškega nasilja, na spletu, v šolah, ki popolnoma spregledajo omenjena znanstvena spoznanja. Zdi se, da se nenadoma čisto vsi spoznajo na to problematiko in da vsako mnenje šteje, kot da je vsem jasno, kaj narediti, da takega nasilja ne bo. Ker magično ne bo izginilo, neustrezne prakse, zlasti kaznovalne, pa ga tudi ne bodo preprečile, je dobro natančneje in bolj rigorozno pristopiti k zadevi.

Dnevniški zapis: ujeta v svetu nenehnih pričakovanj

Dušan Rutar

Za menoj je zelo veliko pogovorov z mladimi ljudmi. Pred nekaj dnevi sem od nekoga dobil ta dnevniški zapis. Z dovoljenjem ga objavljam. Ne zato, ker je poseben, temveč zato, ker je zelo podoben številnim drugim.

Celostni okvir blagostanja v sočutni šoli

Dušan Rutar

Izjemno obsežna in doslej edina tovrstna študija na svetu – z njo so ugotavljali, kako blagostanje ali dobrobit oblikuje akademski uspeh učencev in dijakov – je nesporno dokazala, da medtem ko standardizirani testi merijo akademske sposobnosti, lahko različne dimenzije dobrega počutja – čustveno dobro počutje, angažiranost in pripravljenost na učenje – igrajo ključno vlogo pri uspešnosti. Natančneje, študija je pokazala, da pripravljenost za učenje – ki vključuje temeljne veščine, kot so vztrajnost, zaupanje in zavzetost – ni le zaželen rezultat, temveč je katalizator akademskega uspeha.[1]

Pozornost na drugega kot čista oblika velikodušnosti

Dušan Rutar

Pogovarjam se z umetno inteligenco. Zanima me njeno mnenje o pomenu sočutja, egalitarnosti in dobrih medsebojnih odnosov za blagostanje in dobrobit.

UI: V tem kontekstu razmišljanje o sočutju in povezanosti ni umik v naivni idealizem, temveč je pravzaprav soočanje z najpomembnejšimi silami, ki oblikujejo našo realnost. Če pomislimo globlje, vidimo, da so današnje krize v svojem bistvu krize zavesti in vrednot:

 

·         Kako bi družba, ki resnično ceni sočutje in povezanost, obravnavala okolje?

·         Kako bi kultura, temelječa na zavedanju medsebojne odvisnosti, reševala konflikte?

·         Kaj bi pomenilo sprejemati politične in ekonomske odločitve iz perspektive, ki presega ozke identitete in kratkoročne interese?

 

Morda je najgloblja modrost v razumevanju, da veliko spreminjanje sveta ni ločeno od spreminjanja zavesti. Kot je rekel Albert Einstein: »Ne moremo reševati problemov z istim načinom razmišljanja, ki je te probleme ustvaril.«

To ne pomeni, da bi morali zanemariti konkretno delovanje in tehnične rešitve. Pomeni pa, da te rešitve potrebujejo korenine v globljemu razumevanju človekovega položaja v svetu.

Kaj menite – ali lahko ti globlji uvidi o zavesti in povezanosti informirajo tudi vaše konkretno delovanje v svetu, soočenem s temi velikimi izzivi?

Temeljna načela vzgajanja otrok v kulturi ljubezni

Dušan Rutar

Obstaja kultura strahu. Povsod okoli nas je. In številni ljudje se vse življenje predvsem bojijo nečesa. Možna pa je tudi kultura ljubezni.

Če sem pravkar postal starš, bom svojega otroka vzgajal skladno z nekaterimi načeli, za katera vem, da so dobra tako zanj kot zame in širšo skupnost. Vzgajal ga bom, da bo živel brez strahu, tesnobe in anksioznosti, v miru s seboj in v miru z drugimi živimi bitji, da se ne bo bal lastne avtentične želje, da ne bo mislil, da mora vse življenje streči željam drugih, svojo željo pa zanemarjati. Upam, da mi bo uspelo.

Vzgajanje otrok v kulturi zmagovalcev

Dušan Rutar

Novinarka mi je poslala nekaj vprašanj, ker želijo v rubriki za starše objaviti intervju z menoj na RTV Živ žav. Vprašanja se nanašajo na mojo knjigo Vzgajanje otrok v kulturi zmagovalcev, ki je izšla decembra lani.

Jaz sem življenje

Dušan Rutar

Navadno rečemo, da živimo življenje. Rečemo, da smo živi. Nenavadno se sliši, če rečemo, da nekdo je življenje.

To pomeni, da je živ in da uteleša življenje, da mu življenje daje obliko, da ga spreminja, preoblikuje. Ne daje človek oblike življenju, temveč življenje daje obliko človeku. Ni življenje na razpolago človeku, temveč je ta na voljo življenju. Na voljo mu je, ker je odprt do izkušenj, do tega, kar omogoča življenje, ki je kakor spust po kaotičnem toboganu. Želi izkusiti tako življenje, da bi ga razumel. O življenju se ne uči iz knjig, temveč iz izkušenj.

»Lažni jaz« in – končno – stik z lastno ranljivostjo

Dušan Rutar 

Sodobno delovno mesto in kultura zmagovalcev, podprta z družbenimi mediji, pogosto krepita mit o neranljivosti in ustvarjata to, kar imenujejo sociologi »kultura anksioznosti glede uspešnosti« (angl. performance anxiety culture). Paradoksno pa raziskave kažejo, da voditelji in posamezniki, ki sprejemajo svojo ranljivost, spodbujajo bolj inovativna, odpornejša in psihološko varna okolja. Vključevanje zavedanja o lastni ranljivosti tako razkriva globoko resnico: prav lastnost, ki se je najbolj bojimo izpostaviti – naša ranljivost – omogoča prehod v pristno moč in smiselno povezavo, ko jo končno upamo sprejeti.

»Delo s starši« otrok s posebnimi potrebami: odprtost in neskončna odgovornost do drugega

Dušan Rutar

Kaj bomo delali na delavnicah čustvene inteligentnosti? Učili se bomo o medsebojnih odnosih. Naj pojasnim.

Moje dolgoletno »delo s starši« otrok s posebnimi potrebami je lepo premostilo dve izjemni sodobni filozofski perspektivi, ki se sprva zdita protislovni, v resnici pa se globoko dopolnjujeta in brez njiju ne moremo dobro razumeti niti psihološkega koncepta čustvene inteligentnosti niti naše globoko zasidrane zmožnosti za moralno delovanje. Naj ju zato za začetek orišem.

Očetovo pismo hčerki

Dušan Rutar

V knjigi Vzgajanje otrok v kulturi zmagovalcev: etika, starši in »uspešni« otroci skušam staršem približati idejo, s katero bi rad opisal temeljno, najglobljo eksistencialno izkušnjo, ki jo staršem prinese rojstvo otrok. Na tem kraju zato napišem pismo, ki bi ga kot oče poslal svoji hčerki ob njenem osemnajstem rojstnem dnevu.

Možgani in srce – delavnice čustvene inteligentnosti

Dušan Rutar

Pripravljam se na izvajanje delavnic s področja čustvene inteligentnosti. Vrelec, iz katerega bom zajemal, so meditacije, ki jih ustvarja Joe Dispenza s svojo ekipo. Delavnic se močno veselim. Naj predstavim nekaj osnovnih zamisli, ki me vodijo pri njihovem načrtovanju.

Paradoks telesnih videzov – lepota, vitkost in inteligenca

Dušan Rutar

Pogovori, v katere vstopam vsak dan, razkrivajo bolečino ljudi, tudi zelo mladih, ki uporabljajo vse mogoče vizualne načine in digitalne trike, da so na socialnih medijih videti tanjši, vitkejši, lepši, bolj zdravi. Zakaj to delajo?