Dušan Rutar
Fokusne skupine s starši otrok s posebnimi potrebami, ki sem jih izvedel za potrebe mednarodnega projekta, v katerem sodelujem, potekale so na različnih lokacijah v zadnjih mesecih, so postregle z zelo pomenljivimi odgovori na preprosto vprašanje, česa si starši najbolj želijo od strokovnjakov, s katerimi se srečujejo. Sledi kratek povzetek.
Hej!
Govorili bomo o smrti. Vem, malce čudna tema za moja leta, ampak še vedno upam, da vam bo všeč!
Vsako življenje si predstavljam kot lučko. Nekatere so močnejše, druge šibkejše. Žal nekatere prehitro ugasnejo. Na žalost je prezgodnja smrt značilna tudi za mojo bolezen. Če pogledamo statistike, 30 % otrok z redko boleznijo umre, preden dopolnijo 5 let. Za kar 95 % redkih bolezni ni nobenega zdravljenja. Tako začne tema ugašati lučko, dokler ta ne neha goreti.
Spomnim se nekega dekleta z imenom Maja (izmišljeno) s podobnim stanjem, kot je moje. Bila je odlična glasbenica in risala je čudovito. Veliko ljudi bi težko ostalo pozitivnih ob tako zahtevnem stanju, kot je bilo njeno. Bila je v devetem razredu osnovne šole, ko je za vedno zaprla svoje oči.
Nekaj let pozneje je v Slovenijo prišla genska terapija za zdravljenje te bolezni. Kot ena izmed prvih pacientov sem prejela zdravilo. Zadela me je misel, da imam srečo, da sem doživela čas, ko je zdravilo postalo dostopno. Veliko talentiranih otrok je umrlo v čakanju na zdravilo. Še vedno ljudje umirajo zaradi moje bolezni, a dočakajo višjo starost kot prej. Dobili smo upanje, da bo bolje. Nekoč se bo morda rodil otrok, ki mu bo zdravilo toliko pomagalo, da bo lahko živel brez vozička in ventilatorja.
A veste kaj? Mogoče bom dočakala odraslost. A ne bojim se smrti. Ne more me uničiti. Če bi celo življenje razmišljala o smrti, bi umrla od skrbi, ne od diagnoze. Umrem lahko kot vsak človek po naključju, le da imam več možnosti za smrtne zaplete. Življenje je čudovita stvar, zato ne želim zamuditi njegovih radosti.
Za konec še tale citat:
''To the well-organized mind, death is but the next great adventure.''
Albus Dumbledore (Harry Potter)
Vaša dijakinja
Dušan Rutar
Program pozitivnega starševstva, v svetu je poznan kot Trojni P (angl. Triple P), je na znanstvenih dokazih temelječ psihološki sistem vzgajanja otrok, starševstva in podpore družini. To je večstopenjski program, namenjen preprečevanju vedenjskih in čustvenih težav pri otrocih, pa tudi zmanjševanju in odpravljanju takih težav, če se razvijejo. Terja dobro poznavanje evolucijskih, psiholoških, kognitivnih in bioloških mehanizmov, zaradi katerih nastajajo vedenjske in čustvene težave pri otrocih, pa tudi poznavanje družinskih procesov oziroma narave medsebojnih odnosov, ki take težave bodisi povzročajo in krepijo bodisi preprečujejo.
Dušan Rutar
V knjigi z naslovom Vzgajanje otrok v kulturi zmagovalcev: etika staršev in »uspešni« otroci ponudim številne argumente v zagovor vzgajanja otrok za samozavest, samospoštovanje in duhovno rast, obenem pa pokažem, kako lahko neustrezna vzgoja poškoduje tudi take otroke, ki veljajo za »uspešne«.
Dušan Rutar
Starši, učitelji in vzgojitelji prevečkrat napačno mislijo, da so njihovi otroci odvisni od zaslonov, digitalnih vsebin, pametnih naprav in vsega drugega. Mislijo na zasvojenost, kar pa ni isto. Danes smo namreč vsi odvisni od pametnih naprav, medmrežja in digitalnih tehnologij, kot smo sicer odvisni od kisika, ki ga dihamo, in hrane, ki jo uživamo, jutri, ko bo umetna inteligenca dobesedno povsod okoli nas, pa bomo še bolj. Samo pomislite, kaj bi se zgodilo, če bi crknil televizor, kot je že pred časom pel poet, če bi crknil internet in ne bi imeli v rokah malih ploščatih prenosnih računalnikov, ki nam omogočajo povezovanje s komerkoli na tem svetu in dostop do orjaških količin informacij, podatkov, vsebin in vsega drugega. Civilizacija bi se dobesedno ustavila in ljudje bi se nemudoma zgrnili na ulice. Terjali bi, da dobijo vse skupaj – nazaj. Čim hitreje. Kako pa je z zasvojenostjo?
Gibalno ovirani v prejšnjem stoletju
Hej!
Danes bomo govorili o razmerah za gibalno ovirane v prejšnjem stoletju.
Gibalno ovirani so bili v 20. stoletju v slabem položaju. Družbeno so bili še manj sprejeti kot danes. Niso imeli možnosti zaposlitve. Takrat tudi ni bilo osebne asistence. Šolali so se izključno v prilagojenih šolah ali pa se sploh niso imeli možnost šolati. Sama poznam gospo, ki je hodila v isto šolo, kot hodim jaz. Po končani srednji šoli se je želela vpisati na fakulteto, vendar so ji to vsi odsvetovali. V njenih časih, ko še ni bilo osebne asistence, so gibalno ovirani po končani šoli običajno šli v oskrbo v dom starejših občanov. Ona je po končanem šolanju šla tja. Bila je na posebnem oddelku za mlajše invalide. A si predstavljate, da bi bili stari recimo 19 do 20 let in bi morali namesto na fakulteto iti v dom starejših občanov? In da bi tam ostali, do konca življenja? Meni to definitivno ne bi bilo všeč. Hvaležna sem, da so ti časi mimo. Invalidi lahko danes živimo svobodno in običajno življenje. Imamo možnost zaposlitve in enakovrednega šolanja. Tudi gospe, ki sem jo omenila, ni treba več živeti v domu starejših občanov, ampak s svojo družino in asistenti živi v svojem domu.
Vaša dijakinja
Dušan Rutar
Naj najprej povem, za kaj zagotovo ni.
V knjigi, ki bo izšla čez nekaj mesecev, njen naslov je Vzgajanje otrok v kulturi zmagovalcev, podrobneje spregovorim o aporijah in paradoksih vzgajanja otrok v kulturi, ki tako močno poudarja pomen samouresničevanja, včasih za vsako ceno, samoizpopolnjevanja, optimiziranja sebe, delo na sebi, močno voljo, disciplino ter večno iskanje »resničnega sebe«. Na tem kraju najprej spregovorim, kaj vzgajanje otrok ne bi smelo biti, nato pa se lotim vprašanja, za kaj naj bi vzgajanje bilo.
Dušan Rutar
Te dni smo izvedeli, da bodo otroci končno vsaj v šolah deležni nekoliko bolj zdravega prehranjevanja; razvoj politik šolske prehrane vsekakor pomeni korak naprej pri obravnavi prehrane otrok, vendar pot do optimalnega zdravja s prehrano ostaja zapletena in večplastna. Trčimo namreč na dve ključni težavi.
Dušan Rutar
Navidezno je sodobno vzgajanje otrok subverzivno, nekaterim ljudem pa se zdi tudi tako permisivno, da je problematično. Otroci imajo namreč domnevno na voljo zelo veliko dobrin in priložnosti, možnosti, da sanjajo in sledijo svojim sanjam, da se samouresničujejo, vsakdo na svoj način, kajpada, kajti vsak otrok je drugačen od vsakega drugega otroka, da so torej izvirni, drugačni, svobodni. Starši jih ves čas prijazno spodbujajo k samouresničevanju, h kreativnosti in k izpopolnjevanju, preseganju sebe. Otroci so svobodni, pravijo, da sledijo svojim željam, ne željam svojih staršev, tako kot včasih, željam vzgojiteljev ali učiteljev, da torej delajo, kar zares, neodvisno, avtentično želijo. Živijo v permisivni družbi, v kateri sicer ni dovoljeno čisto vse, je pa dovoljeno dovolj, da si lahko vsakdo izkrči svojo enkratno pot skozi življenje. Pa je to vse, kar lahko povemo o vzgajanju otrok v teh časih?
Dušan Rutar
Predstavljajte si čudovit vrt, v katerem je veliko rož – vsaka je edinstvena in posebna. Tako vidimo naše otroke v sodobnem vzgajanju in izobraževanju – kot dragocene cvetove, vsak ima svoje barve in oblike, vsi si zaslužijo sončno svetlobo in nego, skrb in spodbujanje k rasti.
Dušan Rutar
Tradicionalno vzgajanje otrok, denimo v 18. in 19. stoletju, je premoglo vsakdanji in vsakomur razumljivi besednjak, ki ga na kratko povzemam takole.
Dušan Rutar
Še vedno vztrajam pri psihoanalizi, ki je za pripovedovanje. Je za pripovedi, zgodbe. Je talking cure. Obstaja način pogovarjanja in pripovedovanja, ki zdravi. Obstaja zdravljenje, ki ustvarja pripovedi.
Dušan Rutar
Nenavadno privlačna ideja, ki je bila močno v obtoku v obdobju renesanse, Pico della Mirandola je o njej spisal razpravo, ki nam daje misliti tudi danes, njej naslov je Govor o človekovem dostojanstvu (lat. De hominis dignitate oratio, 1486), je izraz človekove zmožnosti, da se ne zanaša slepo na naravo ali Boga, ko razmišlja o sebi, lastni identiteti, smislu življenja in dostojanstvu. Ideja je morda sprva koga osupnila, saj ni bil navajen, da lahko razmišlja o statusu svoje zavesti o svetu in sebi v njem. Navajen je bil namreč, da so mu drugi povedali, kdo je in kje je njegovo mesto v svetu, kako se mora vesti in kaj početi, v čem je smisel vsega tega.
Dušan Rutar
Filme pogosto gledamo zaradi zabave. Od filma pričakujemo zabavo, potem ko ves dan delamo, nekateri pa se celo nagarajo na delovnih mestih. Torej pričakujemo, da nas zabava, razvedri, da nam pokaže kaj prijaznega, optimističnega ali vsaj razburljivega, pustolovskega, da se sprostimo, preden gremo nazaj delat. Vse to je zelo v redu in je pomemben del obstoječega reda sveta, ki ga močno zaznamuje kultura dela.
Dušan Rutar
Na prvi pogled bi kdo lahko rekel, da je bil tudi Hitler dober voditelj (ni isto kot dober človek), saj mu je sledilo veliko ljudi, delal je zanje in v njihovem interesu, bil je priljubljen, nekateri ljudje so ga imeli za genija. A tako bi bilo le na prvi pogled, pa še z njim se ne bi strinjali vsi ljudje.