Hendikep in učenje

Dušan Rutar

V izvrstni knjigi z naslovom The Intelligence Trap (David Robson) spoznavamo, kako problematično je sklepanje, da so visoko inteligentni ljudje prav zaradi svoje inteligence zavarovani pred kognitivnimi napakami, kar naj bi pomenilo, da vlečejo same pametne poteze. Napake delajo enako kot drugi, manj inteligentni ljudje, ker je delanje napak preprosto notranja nujnost življenja, toda resnični problem, ki ga imajo, je tale: zelo inteligentni ljudje se slabše učijo iz svojih napak. Zakaj? Ker prav zaradi inteligence vedno najdejo »dobre« razloge in ustvarjajo »dobre« razlage, s katerimi upravičujejo svoje delovanje in napake, kar pomeni, da jih niti ne prepoznavajo kot napake. Poleg tega težje sprejemajo nasvete drugih ljudi, ker so prepričani, da vedo bolje kakor oni, kako se zadevam v življenju streže. Posledice so lahko tudi porazne.

Hendikep, dobre namere in slabe ideje

Dušan Rutar

Ni odločilno, da najdemo odgovor na staro vprašanje, ali so ljudje po naravi slabi ali dobri. Ne pomaga prepričanje, ker eni trdijo tako, drugi pa drugače. Zadeve se moramo lotiti na nov način.

Hendikep in sreča

Dušan Rutar

V knjigi z naslovom Resno o sreči (The Serious Business of Being Happy) njen avtor Russell Grieger, dolgoletni klinični psiholog in psihoterapevt, poudari tole. Projekta, kako do sreče, se lahko lotite resno ali pač ne. Lahko na primer čakate na srečo, lahko tudi verjamete, da vas bo nekaj osrečilo. Pravzaprav ne obstaja dober razlog, zakaj bi človek čakal, kajti življenje je kratko in čakanje se prej ali slej ne splača, se ne obrestuje. Poleg tega verjetno drži, da človek ne želi zgolj preživeti svojega veka, temveč želi še nekaj več. To je lahko sreča. Zakaj pa ne?

Ni tako dobro, kot mislite, da je!

Darja Zaviršek

Ko so Vladimirja Jerofejeva na javnem dogodku v Cankarjevem domu vprašali, kako je danes živeti v Rusiji, se je izvil z modrim odgovorom: »Ni tako slabo, kot mislite, da je, in ni tako dobro, kot mislite, da je«. Vedel je, da je v dvorani kar nekaj špicljev Putinovega režima, ki prežijo na pisateljeve besede. Opozicijski aktivist Aleksej Navalni bo najverjetneje ostal trajno hendikepiran po tem, ko so ga avgusta napadli z živčnim plinom novičokom, da bi ga utišali.

Možnost inkluzije

Petra Greiner

Inkluzija v najčistejšem, a obenem najpreprostejšem pomenu skozi politična sita zakonodaje ne bo mogoča. Če smo sistem ljudje, potem je treba pričeti pri njih, da ne zapišem ravno pri nas samih. Enake možnosti so za vse otroke mogoče na papirju in se pričnejo lahko uresničevati takoj ob rojstvu ali diagnozi, ki je nihče od zdravnikov staršem ne želi predati. Takrat, prav takrat bi družino morali obdati čutni ljudje. Ne nujno strokovnjaki. Ti vse preveč podčrtujejo vse tisto, česar otrok ne zmore in morda nikoli ne bo zmogel. S tem odvzamejo vsem skupaj še tisto malo možnosti, ki bi usodi ponudila prostor, da spremeni tisto, kar je sprva z grozo v očeh sporočila vsem vpletenim. Vrtci so že ugotovili, da je ni bolj naravne inkluzije, kot je ta, da se sicer posebne skupine namesti v prilagojene prostore, na drugi strani pa je skupno dvorišče tisti kraj, kjer se spoznavajo, družijo in navsezadnje pomagajo enim in drugim. Običajni pri morebiti povsem preprostem potiskanju gugalnic ali pobiranju ob padcih, drugi pri odkrivanju manj znanega sveta posebnih potreb, ki odpira še povsem nedolžna in brez sodb popisana srca.

Ni šlo za cenene dovtipe …

Davorin Buher

Še nikoli nisem napisal bloga. Na razpolago sem imel razmeroma malo časa, da sem ga napisal in oddal naročniku. Ampak nič zato. Obljubil sem, da bom poskusil. Naslov mojega razmišljanja ste že prebrali.

Znebiti se ministrovih očal

Darij Zadnikar

Epidemija, v kateri tičimo, nas ni soočila le s samim seboj, z našimi strahovi, navideznimi statusi in s stremljenji po plehkih rečeh, temveč tudi z naravo oblasti, ki nas definira, premešča in gnete v vedno nove subjektivnosti. Ko opazujemo ravnanje oblasti, preseneča nemoč pri reševanju te krize, in ko pogledamo na podložnike, preseneča, kako se uklanjajo taisti nemoči oblasti. Prav to uklanjanje nemoči šele potrjuje njeno nadmoč. Zdi se paradoksalno, da bi kakršna koli oblast, pa če je leva ali desna, sposobna ali nesposobna, poštena ali kleptomanska, pri soočanju z virusom morala biti ne preveč uspešna, če bi sploh hotela veljati za avtoritarno oblast. A kako bi lahko postali moderni subjekti, če se ne bi podrejali fikciji?

Hendikep in jin

Dušan Rutar

V vsakdanjem življenju se včasih srečamo z izrazoma jin in jang, ki ju kultivirajo filozofi zlasti na Kitajskem, a ne le tam. Navadno mislimo, da predstavljata dve nasprotni polovici celote, ki se harmonično povezujeta; tako ju grafično prikazujejo. V resnici pa je precej drugače. Drugačnost razumevanja besede jin nam najprej postreže z vpogledom, ki dodatno razsvetljuje pomenske odtenke besede hendikep. Poglejmo, kako.

Hendikep in svetovni nazor

Dušan Rutar

V vsakdanjem življenju se pogosto soočamo z ljudmi, s katerimi se ne strinjamo o nečem. Imamo različna mnenja oziroma prepričanja in na voljo imamo različne argumente za dokazovanje, da imamo prav sami, ne pa nasprotna stran. Lahko celo rečemo, da ljudje pogosto verjamejo, da je skupina, ki ji pripadajo, v boljšem položaju za presojo, kaj je res in kaj ne, kdo ima prav in kdo se moti, kot druge skupine. Prepričani so, da nekako vedo nekaj, česar nasprotniki ali kritiki ne vedo, zato se težko postavijo v položaj, od koder je videti, da nasprotna stran razmišlja natanko enako.

Hendikep in razsvetljenstvo

Dušan Rutar


Izhodišče mojega tokratnega razmišljanja je znameniti in velikokrat analizirani Kantov odgovor na vprašanje, kaj je razsvetljenstvo. Njegovo razmišljanje je res tako dobro, da me po vseh teh letih še vedno navdušuje. Takole gre.

Hendikep in vera

Dušan Rutar

Ko razmišljamo o ljudeh in njihovih družbenih vlogah, se nam prej ali slej zastavi vprašanje, zakaj nekateri ljudje ubogajo tudi take zakone in taka pravila družbenega življenja, ki so očitno v navskrižju že z zdravo pametjo, kaj šele z znanostjo in s filozofijo. Zakaj torej ubogajo, čeprav bi bilo bolj moralno in etično ne ubogati in se ne podrejati?

Hendikep in zavest – o hendikepu

Dušan Rutar

Ljudje imajo navadno močna prepričanja o mnogočem. Niso strokovnjaki za različna področja, le prepričanja ali mnenja imajo. In teh prepričanj ni lahko spreminjati; pogosto jih preprosto ni mogoče spreminjati. Trdijo, da imajo pravico do mnenj in prepričanj, zato se jih tudi oklepajo, kajti imeti pravico pomeni, da ti nihče nič ne more in da se nihče ne sme vtikati vate. Videti je, da so močna prepričanja zelo odporna proti argumentom in dokazom, kar pa sploh ni čudno. Ljudje z mnenji so navadno prepričani, da so njihova mnenja resnična, da so resnica, zato kajpak ni čudno, da nimajo interesa, da bi jih spreminjali.

Hendikep in razumevanje subjekta

Dušan Rutar

Na grobo in za spoznavni interes lahko rečemo, da obstajajo tri subjektivnosti ljudi. Tako razmišljamo zato, da bi vnovič postavili pod vprašaj še vedno razširjeno razmišljanje ljudi, da so nekateri normalni, drugi pa ne, da so nekateri hendikepirani in ubogi, drugi pa nemoteno in neovirano uživajo radosti tega sveta. Resnica je namreč bistveno drugačna.

Kaj je hendikep – 2.

                                                            Dušan Rutar

Ko pomislimo na hendikep, nam najprej pade na pamet telo, podoba telesa, ideja telesa. Obenem si že čisto spontano predstavljamo, da hendikepirano telo nekako ni normalno, zato mislimo, da je drugačno, da ima njegov lastnik posebne potrebe, da je telo moteno, ovirano, defektno, invalidno, poškodovano, okvarjeno. Uporabljeni izrazi izhajajo iz domneve, da obstaja normalno telo, čeprav ni nujno, da se tega zavedamo. A če ne bi obstajalo normalno telo, ne bi moglo obstajati nenormalno – to je zelo logično. Če ne bi bilo telesa brez motenj, enako ne bi moglo obstajati telo z motnjami, moteno telo, defektno telo. A ta domneva je slaba, nedokazana in celo nedokazljiva. Obstajajo boljše ideje, kaj je telo, in obstajajo boljše ideje, kaj je hendikep, ki ni motnja, defekt, okvara, oviranost.

Hendikep in svoboda

Dušan Rutar

Hendikep je, zelo paradoksno, bolj povezan s svobodo človeškega bitja kakor z njegovo nezmožnostjo, invalidnostjo, ubogostjo, mizerijo zaradi drugačnosti in izključenosti iz družbenega življenja, ranljivostjo in potisnjenostjo na rob.