Dr. Dušan Rutar
Vzpon britanske laburistične stranke, ki jo vodi Jeremy Corbyn, je pomemben za vsako resno razmišljanje o oblikovanju egalitarnejše družbe; če nas taka družba ne zanima, smo seveda brezbrižni tudi do dogajanj v Veliki Britaniji. Zakaj je vzpon tamkajšnje laburistične stranke tako pomemben in v kakšni povezavi je z idejami družbene pravičnosti, odprte družbe in inkluzije ljudi s posebnimi potrebami?
Blog nastaja v okviru projekta, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada. Operacija se izvaja v okviru Operativnega programa za izvajanje evropske kohezijske politike v obdobju 2014-2020, prednostna os Socialna vključenost in zmanjševanje tveganja revščine, prednostna naložba Aktivno vključevanje, tudi za spodbujanje enakih možnosti ter aktivne udeležbe in povečanje zaposljivosti.
ali Evropske unije; predstavljajo izključno mnenja avtorjev.
sreda, 25. april 2018
sreda, 18. april 2018
Resnična zgodba
Dr. Dušan Rutar
Zgodilo se je prejšnjo sredo, 11. aprila 2018. Sredi Ljubljane. Bolj v središču glavnega mesta republike se že skoraj ne bi moglo zgoditi. Natančno: zgodilo se je na gradu. Ki je lep, urejen, čudovit kraj, prava turistična vaba. Omogoča tudi lepe razglede na lepo Ljubljano. Pa še z vzpenjačo se lahko povzpneš nanj. In navzdol tudi; dol se kajpak spustiš, povzpneš se samo gor.
torek, 17. april 2018
Od Sokrata do Jezusa, zagotovo pa onkraj
Dr. Dušan Rutar
Vse življenje se posvečam psihoanalizi in filozofiji; že kot najstnika so me zaznamovali Sokratov zagovor, Nietzschejev Zaratustra in Freudovo razmišljanje o načelu onkraj načela ugodja. In po desetletjih razmišljanja sem končno globoko dojel, kaj pomeni reči, da sem nič v neskončnem vesolju, drobno končno bitje v prostoru, ki bo obstajal še milijarde in milijarde let potem, ko me ne bo več in ne bo absolutno nikogar, ki bi se sploh spominjal, da sem kdaj živel. Globokemu miru in pokoju, ki spremlja to spoznanje, se pridružuje še eno spoznanje. Spoznanje, da sem končno bitje in da je v meni nekaj nenavadnega; v tem je vsekakor odmev Kantovega vzklika, da ga fascinira, kar odkriva globoko v sebi. Prepričan sem, da je najbolj nenavadno, kar je lahko v meni, natanko možnost življenja v resnici. Ne v iluzijah, fikcijah, zmotnih predstavah, temveč v čisti resnici. Tako življenje je možno in sam sem zmožen zanj; glede tega sem se prepričal. Vsa leta premišljevanja, branja, meditiranja in razvijanja čuječnosti, dela na sebi in svojem telesu se zgoščajo v teh spoznanjih, ki so onkraj vsakega relativiziranja v smislu vsak človek ima svojo resnico ali nihilističnega žargona, da resnica sploh ne obstaja.
sreda, 11. april 2018
Izzivi odraščanja, izzivi starševanja
Špela Razpotnik
Pred desetletjem sem se v svojem raziskovanju položaja žensk priseljenk retorično spraševala, kaj vse bi lahko premaknile ženske, združene v kolektive s somišljenicami in somišljeniki, če bi jih vsakodnevna rutina sodobnega pobezljanega sveta preveč ne izčrpavala. Če ste tako zelo svobodni, zakaj sledite – 2. del
V vse svobodnejšem globalnem svetu nastajajo tudi novi, tehnološko dodelani visoki zidovi, ki ločujejo ljudi. Eden je na zgornji sliki. Pomenljivo je, da zagovorniki in graditelji takih zidov že ob sami gradnji izjavljajo, da so demokratični ljudje odprtih rok, ki spoštujejo različnost. Prav tako je zanimiv podatek, da na primer v ZDA danes živi 50 milijonov ljudi, ki niso bili rojeni tam. A morda je še zanimivejše tole spoznanje, ki po zadnjih aferah počasi prodira v zavest ljudi. Prenika v obliki spraševanja, za katerega bi še pred kratkim prisegali, da sploh ni mogoče, danes pa vse bolj dokazuje, kakšne marionete smo, čeprav morda celo nočemo biti.
četrtek, 5. april 2018
Več istega
Dr. Dušan Rutar
Pred pol stoletja, 4. aprila 1968, so ubili Martina Luthra Kinga. Niso ubili človeka, ki je storil kak zločin, posilil deset žensk in jih nato zakuril v peči, niso ubili osebe, ki je bila nasilna ali nepravična do drugih ljudi, niso ubili množičnega morilca. Ne, ubili so človeka, ki se je boril za druge ljudi, za njihovo dobro, za družbeno pravičnost, ubili so človeka, ki se je upiral nepravičnostim, ki ni tiščal glave v pesek in se pretvarjal, da je v družbi vse v redu. Ubili so človeka, ki je razmišljal o družbeni realnosti in se spopadal z rasističnimi idejami, z idejami, ki mečejo slabo luč na temnopolte prebivalce, ubili so človeka, ki je danes enako potreben, kot je bil potreben takrat, saj družbene nepravičnosti še vedno obstajajo, rasistične in druge ideje, ki izključujejo in preprečujejo razvijanje družbene pravičnosti, pa tudi.
ponedeljek, 2. april 2018
Razvajeni in brez avtoritete
Dr. Dušan Rutar
Ljudje mi takole mimogrede večkrat rečejo, da so mladi, rojeni po letu 1990, narcistični, razvajeni, leni, nezreli, ujeti v nenaravne, digitalne svetove, da se ne znajo več igrati zunaj, v naravi, da so odvisni od pametnih naprav, da se premalo pogovarjajo, da so nedoletni, večni otroci, ki jim je treba postavljati meje in jih naučiti spoštovati avtoritete, ker da življenje ni pravljica. Nekateri zagotovo so taki, jim odgovarjam, kot da so njihovi starši kaj boljši (!), toda za večino tega nikakor ne moremo reči, saj se je svet v času ene same generacije bistveno spremenil; spremenil se je tako močno, da večina odraslih sploh ne razume niti spremembe niti strukturnih značilnosti današnjega sveta. Preden zato govorimo o lenobi in razvajenosti mladih, ki da ne spoštujejo avtoritet, je zato dobro premisliti, v kakšnem svetu so bili sploh rojeni in v kakšnem svetu jih vzgajajo, saj se ne vzgajajo sami. Včeraj sem prebral knjigo z naslovom Kids These Days: Human Capital & the Making of Millennials; njen avtor je Malcolm Harris, rojen leta 1988. Zares izvrstno branje!
nedelja, 1. april 2018
Če ste tako zelo svobodni, zakaj sledite – 1. del
Dr. Dušan Rutar
Naslov tega prispevka ni cinično vprašanje, temveč je resen nastavek za razmišljanje o vključevanju ali inkluziji ljudi s posebnimi potrebami, ki sega vsaj pet stoletij nazaj, ko je Étienne de La Boétie skoval nenavadni izraz prostovoljna podrejenost, samo razmišljanje pa je obenem prav tako resno povezano z vprašanjem, kako prispevati k odprtosti družbe, ne le k blagostanju vsakega posameznika. Tokrat bi rad na kratko komentiral predavanje z naslovom The Sociological Science Behind Social Networks and Social Influence, ki ga je imel že pred leti Nicholas Christakis, harvardski profesor medicinske sociologije, medicine in sociologije.
Naročite se na:
Objave (Atom)