Blogi v nobenem primeru ne izražajo mnenj ustanove (CIRIUS Kamnik)
ali Evropske unije; predstavljajo izključno mnenja avtorjev.

ponedeljek, 18. december 2023

Sodelovanje s starši: depresija, strupeno vzgajanje otrok in sočutje - 53.

Dušan Rutar

Mlada ženska mi reče, da je depresivna. In kako veste, da ste depresivni, jo vprašam. Psihiatrinja mi je rekla, da sem, odgovori, zato mi je tudi predpisala antidepresive; saj je logično: če imaš depresijo, jemlješ nekaj, kar deluje proti njej, antidepresive, da je nekoč v prihodnosti ne bi imel več. Ne, nisem vas vprašal, kaj vam je rekla in kaj vam je predpisala, vprašal sem vas, kako vi veste, da je njena diagnoza ustrezna. Sledi zmeda. Nadaljujem: verjetno ne veste, da sta zanesljivost in veljavnost psihiatričnih diagnoz izjemno nizki.

petek, 15. december 2023

Sodelovanje s starši: česar se Janezek nauči … - 52.

Dušan Rutar

Obstaja izraz »temna pedagogika«. Zakaj je nastal in kaj pomeni?

Ker so strokovnjaki pri preučevanju vzgojnih praks, ki so škodljive za otrokov razvoj, spoznali, da je prav, če prakse, ki ne podpirajo čustvenega, socialnega in osebnostnega razvoja otrok poimenujejo »strupena pedagogika«. Ker je zares strupena, saj zastruplja otroka in medsebojne odnose. Je taka pedagogika svetla ali temna? Je temna.

ponedeljek, 11. december 2023

Sodelovanje s starši: otrokova navezanost na starše – temeljno spoznanje - 51.

Dušan Rutar

Za razumevanje odnosov med starši in otroki je zelo pomembno klasično spoznanje iz evolucijske psihologije: Otroci so zelo navezani na svoje starše, pa naj bodo ti »dobri« ali »slabi«. Spoznanje je koristno in uporabno zlasti takrat, ko se sprašujemo, kakšen pomen ima v naših življenjih skrb za drugega človeka – na primer starševska skrb za otroka ali katera koli skrb za drugega človeka.

ponedeljek, 4. december 2023

Sodelovanje s starši: vzgoja kot način, kako se učiti lagati - 50.

Dušan Rutar

Večkrat imamo vtis, da moramo drugim ljudem vedno znova ugajati, da moramo biti ves čas nasmejani in dobre volje in da ne smemo pokazati, kako se v resnici počutimo, kaj doživljamo in kaj zares mislimo. Naučimo se igrati nekakšne socialne igre, da si drugi ljudje ne bi kaj slabega mislili o nas. Dejstvo pa je, da nas drugi ljudje v glavnem niti ne opazijo, da jim je bolj ali manj vseeno za nas, kar pomeni, da si o nas pravzaprav ne mislijo kaj dosti, če si sploh kaj. Zakaj smo potem tako obsedeni z idejo, da moramo nenehno paziti, kaj si bodo mislili o nas? In zakaj vzgajamo svoje otroke v istem napačnem prepričanju, da si drugi ljudje nekaj mislijo o nas?