Dušan Rutar
Obstaja kultura strahu. Povsod okoli nas je. In številni ljudje se vse življenje predvsem bojijo nečesa. Možna pa je tudi kultura ljubezni.
Če sem pravkar postal starš, bom svojega otroka vzgajal skladno z nekaterimi načeli, za katera vem, da so dobra tako zanj kot zame in širšo skupnost. Vzgajal ga bom, da bo živel brez strahu, tesnobe in anksioznosti, v miru s seboj in v miru z drugimi živimi bitji, da se ne bo bal lastne avtentične želje, da ne bo mislil, da mora vse življenje streči željam drugih, svojo željo pa zanemarjati. Upam, da mi bo uspelo.
Prvo načelo moje vzgoje je načelo medsebojne povezanosti. To načelo pravi, da je posameznikova identiteta neločljivo povezana z odnosi z drugimi. Čeprav se zdi, da je vsak posameznik ločen od vsakega drugega posameznika, ločena so seveda telesa, pa se naša človeškost uresničuje le skozi skrb, sodelovanje in spoštovanje do drugih.
Kot starš se torej uresničujem in razvijam skozi skrb za otroka, sodelovanje z njim in spoštovanje do njega.
Drugo načelo je načelo sočutja. Pomeni sposobnost sočutenja in razumevanja trpljenja drugih. A to ni pasivno sočustvovanje, ko človek zgolj reče, da z nekom sočustvuje, temveč aktivno delovanje za dobrobit skupnosti. To je zelo pomembno načelo tako za posameznika kot za skupnost.
Tretje načelo je načelo obče dobrega. To je skupno dobro. Posameznikov uspeh v življenju ni resničen, če ne prispeva tudi k dobrobiti drugih. To se ujema z razumevanjem uspeha kot nečesa, kar ne more temeljiti na nesreči drugih.
Četrto načelo je načelo odpuščanja in sprave. Vzgajanje za to načelo pomeni spodbujanje otroka za iskanje sprave in gradnjo odnosov, tudi po konfliktih. Nelson Mandela je bil eden najbolj znanih zagovornikov tega načela, saj je po apartheidu poudarjal pomen odpuščanja za ozdravitev naroda.
Peto načelo je načelo življenja v skupnosti. Poudarja, da je vsak posameznik pomemben, a njegova prava vrednost se izraža v tem, kako prispeva k skupnosti. Skupnost pa je tista, ki posamezniku daje prostor za rast. Pomembno je, kako posameznik prispeva k skupnosti, ne koliko.
Kot vzgojitelj svojih otrok se ravnam po filozofiji »človek je človek preko drugih ljudi«. To pomeni, da človek, strogo vzeto, ne more biti človek zgolj sam zase, sam od sebe in sam za sebe. Kako ta filozofija obravnava preseganje sebičnosti in prispevanje k skupnemu dobremu?
Temeljni principi prispevanja k skupnosti terjajo od posameznika globok vpogled, da njegova lastna človečnost in dobrobit nista ločeni od dobrobiti skupnosti. Osebni razvoj je namreč neločljivo povezan s prispevanjem k skupnemu dobremu preko soodvisnosti oziroma razumevanja, da smo vsi medsebojno povezani in da naša dejanja vplivajo na celotno skupnost. Sem sodi tudi gojenje in kultiviranje prepričanja, da ko pomagamo drugim, pravzaprav pomagamo tudi sebi. Aktivno prizadevanje za dobrobit drugih tako krepi celotno skupnost in vsakega posameznika.
Premagovanje sebičnosti je pri tem nujno. Omogoča ga prepoznavanje širše identitete. To pomaga osebi razumeti, da njena identiteta presega zgolj individualno bit in vključuje odnose z drugimi. Kultiviranje sočutja je še en proces, s katerim človek premaguje lastno sebičnost. Razvija globoko razumevanje in empatijo do drugih članov skupnosti. Vse to ni mogoče brez praktične modrosti oziroma spoznanja, da dolgoročna osebna sreča izvira iz prispevanja k skupnemu dobremu, ne iz sebičnega zasledovanja kratkoročnih koristi.
Zavedam se, da je ključno zgodnje oblikovanje temeljev, na katerem se bo razvijala otrokova osebnost, zato navajam otroka na učenje skozi zgodbe in primere, kot so pripovedovanje tradicionalnih in sodobnih zgodb, ki poudarjajo medsebojno povezanost, deljenje resničnih primerov iz družinskega in skupnostnega življenja, pogovarjanje o posledicah različnih dejanj na skupnost. Otroku vsak dan nudim priložnosti za prakticiranje delitve igrač in pripomočkov z drugimi, vključevanje v družinske aktivnosti pomoči drugim, opazovanje in pogovor o potrebah drugih.
Otrok, ki se aktivno vključuje v skupnost, sodeluje pri prostovoljnih aktivnostih, kdaj pa kdaj obišče starejše sosede, pomaga pri skupnostnih projektih, razvija empatijo in sočutje, spodbuja razumevanje čustev drugih, se uči prepoznavati potrebe v okolici, ne le svojih, razvija sposobnosti poslušanja drugih.
Za utrjevanje vrednot, ki jih bo živel, skrbim za refleksije in pogovor v obliki rednih družinskih pogovorov o izkušnjah pomoči drugim, odkritih dialogov o izzivih in težavah, praznovanja uspehov in napredka celotne skupnosti. Dodajam osebni zgled, in sicer tako, da aktivno živim vrednote filozofije, ki jo predstavljam, sem konsistenten med besedami in dejanji, kažem, da je skrb za druge vir osebnega zadovoljstva in sreče.
Če bom otroka vzgajal na orisani način, bo postopno poglabljal razumevanje filozofije, ki jo živim in prilagajam njegovi starosti, jo povezujem z vsakdanjimi situacijami, obenem pa spodbujam kritično razmišljanje o družbenih odnosih.
Otrok bo vse bolj prepoznaval pozitivne učinke usvojene filozofije, spoznaval bo, da pomoč drugim dejansko izboljša počutje in krepi občutek, da ima življenje smisel, razumel bo dolgoročne koristi sodelovanja, vrednotil bo kvaliteto odnosov pred materialnimi dobrinami.
