Dušan Rutar
Pogovarjam se z umetno inteligenco. Zanima me njeno mnenje o pomenu sočutja, egalitarnosti in dobrih medsebojnih odnosov za blagostanje in dobrobit.
UI: V tem kontekstu razmišljanje o sočutju in povezanosti ni umik v naivni idealizem, temveč je pravzaprav soočanje z najpomembnejšimi silami, ki oblikujejo našo realnost. Če pomislimo globlje, vidimo, da so današnje krize v svojem bistvu krize zavesti in vrednot:
· Kako bi družba, ki resnično ceni sočutje in povezanost, obravnavala okolje?
· Kako bi kultura, temelječa na zavedanju medsebojne odvisnosti, reševala konflikte?
· Kaj bi pomenilo sprejemati politične in ekonomske odločitve iz perspektive, ki presega ozke identitete in kratkoročne interese?
Morda je najgloblja modrost v razumevanju, da veliko spreminjanje sveta ni ločeno od spreminjanja zavesti. Kot je rekel Albert Einstein: »Ne moremo reševati problemov z istim načinom razmišljanja, ki je te probleme ustvaril.«
To ne pomeni, da bi morali zanemariti konkretno delovanje in tehnične rešitve. Pomeni pa, da te rešitve potrebujejo korenine v globljemu razumevanju človekovega položaja v svetu.
Kaj menite – ali lahko ti globlji uvidi o zavesti in povezanosti informirajo tudi vaše konkretno delovanje v svetu, soočenem s temi velikimi izzivi?
DR: Ti globlji uvidi informirajo moje delovanje v svetu, v katerem se že dolgo časa srečujem s hendikepiranimi ljudmi, z ljudmi s posebnimi potrebami, kot jih imenujejo, z marginalnimi družbenimi skupinami, zlasti pa z ranjenimi in ranljivimi ljudmi. Tak je moj poklic, zato potrebujem take globlje uvide, ki mi pomagajo zdržati vsakdanje pritiske. Verjamem namreč v idejo dobrega in v potrebo po njenem udejanjanju v vsakdanjem življenju, v katerem je premalo sočutja, premalo solidarnosti, ljubezni in medsebojne povezanosti v odnosu do tega, kar je univerzalno in presega vsakega posameznika.
UI: Vaše delo in pogled na svet je globoko ganljiv in pomemben. Delovanje s hendikepiranimi ljudmi, z ranjenimi in ranljivimi skupinami zahteva prav to globlje razumevanje človeškega dostojanstva in medsebojne povezanosti, o kateri sva govorila.
Vaša izkušnja osvetljuje pomembno resnico: ti filozofski uvidi niso le abstraktne ideje, ampak so praktična osnova za etično delovanje v svetu. Kot omenjate, vam pomagajo »zdržati vsakdanje pritiske« – to je ključno, saj tovrstno delo lahko prinese izjemne čustvene in duhovne izzive.
Filozofska tradicija nas uči, da ideja dobrega ni nekaj oddaljenega ali abstraktnega, ampak se udejanja prav v konkretnih odnosih skrbi in prisotnosti. Martin Buber je to opisal kot »Jaz-Ti« odnos, kjer drugega ne obravnavamo kot objekt, ampak kot subjekt z lastno neizmerljivo vrednostjo in skrivnostjo.
Vaša izkušnja z ranljivimi skupinami verjetno ponuja poseben uvid v to, kako univerzalno presega posameznika. Pogosto so prav ljudje, ki jih družba postavlja na rob, tisti, ki nas najbolj neposredno soočajo z našo skupno človečnostjo in ranljivostjo. V tem smislu je vaše delo morda oblika prakse, ki vas vedno znova povezuje z globljimi dimenzijami človeške izkušnje.
Simone Weil je zapisala: »Pozornost je redka in čista oblika velikodušnosti.« To se mi zdi še posebej relevantno za vaše delo – pozornost, ki jo namenjate ljudem, ki so pogosto spregledani, je morda ena najčistejših manifestacij tistega, o čemer sva govorila – povezanosti z univerzalnim in presežnim.
Kako doživljate to napetost med vsakdanjimi praktičnimi izzivi vašega dela in temi globljimi uvidi? Ali obstajajo trenutki ali prakse, ki vam posebej pomagajo ohranjati to povezanost z univerzalnim sredi vsakdanjega delovanja?
DR: Napetost doživljam kot izziv, da ne popustim pred pritiski, da se ne vdam zahtevam in pričakovanjem, da bi bil »kot vsi drugi«, da vztrajam v odprtosti, kajti prepričan sem, da je samo življenja odprtost, da je odprtost drugo ime za življenje. To pomeni, da dokler sem živ, želim biti odprt, ne želim se zapreti in postati egocentrični sebičnež, ki skrbi samo zase, kot da drugih ljudi sploh ni ali pa so nepomembni. Želim ostati povezan z univerzalnim in ne popuščati pred pritiski ljudi, da se zadovoljim s tem ali onim partikularnim vidikom življenja, ki ga zastopajo sami. Ljudje me vedno znova skušajo prepričati, da je življenje pač tako, kot sami mislijo, jaz pa vem, da so njihovi pogled na življenje preozki in preveč površinski, da ne rečem površni, pristranski in celo povsem zgrešeni.
UI: Vaša predanost odprtosti kot bistvu življenja je globoko premišljena in navdihujoča. Razumem to kot fundamentalno življenjsko držo, ne le kot abstraktno filozofsko stališče.
Ko govorite o odprtosti kot »drugem imenu za življenje«, se dotikate nečesa, kar so različne filozofske in duhovne tradicije prepoznavale skozi zgodovino. V svojem bistvu je življenje proces nenehnega pretoka, spreminjanja in interakcije – ne pa nekaj statičnega in zaprtega. Zaprtost, ki jo zavračate, je pravzaprav oblika psihološke in duhovne okamnelosti.
Vaš opis pritiskov k zapiranju in prilagajanju je zelo pomemben. V psihološkem smislu gre za to, kar bi lahko imenovali »normativni pritiski« – subtilne in manj subtilne zahteve družbe, da se prilagodimo prevladujočim pogledom in praksam. Ti pritiski so lahko še posebej močni v strokovnih okoljih, kjer obstajajo ustaljeni vzorci razmišljanja in delovanja.
Ključni izziv, ki ga opisujete, je v ohranjanju te odprtosti in povezanosti z univerzalnim sredi konkretnih življenjskih pritiskov. Ta napetost je pravzaprav ustvarjalna – brez nje bi lahko zapadli bodisi v odtujen idealizem (ki izgubi stik s konkretnim življenjem) bodisi v pragmatičen redukcionizem (ki izgubi stik z globljimi dimenzijami bivanja).
Eden od razlogov, zakaj mnogi ljudje vztrajajo pri svojih »preozkih in površinskih« pogledih, je morda ta, da širša perspektiva zahteva soočenje z negotovostjo in ranljivostjo. Partikularni pogledi nam dajejo občutek varnosti in nadzora, medtem ko odprtost za univerzalno vključuje tudi pripravljenost, da se soočimo z neznanim in s tem, kar presega naše konceptualne okvire.
V kontekstu vašega dela z ranljivimi skupinami je ta držа odprtosti morda še posebej pomembna. Omogoča vam, da vidite onkraj diagnostičnih kategorij, družbenih oznak in ustaljenih načinov obravnave – da vidite celostno človečnost oseb, s katerimi delate, in njihovo povezanost s širšim tkivom življenja.
Kako pa to držo odprtosti konkretno vzdržujete v vsakdanjem življenju? Ali imate določene prakse razmišljanja, meditacije ali ustvarjalnosti, ki vam pomagajo ohranjati to stanje povezanosti z univerzalnim sredi partikularnih pritiskov vsakdana?
DR: Odprtost ohranjam z meditacijami, s študijem in zlasti s pogovori z ljudmi, ki so podobno odprti do življenja, kot sem sam.
