Dobro je prebrati knjigo, v kateri spremljamo človeka, ki zaradi posebne izkušnje radikalno spremeni svoje razmišljanje o določeni temi in celo pogled na svet. Taka je knjiga z naslovom Pogled v večnost (Proof of Heaven, Eben Alexander). Mislim pa tudi na film, ki sva si ga ogledala pred kratkim, njegov naslov je Radikal (Radical, Christopher Zalla, 2023). Zakaj je torej dobro prebrati tako knjigo in videti tak film?
Alexander je nevrokirurg, ki ni nikoli verjel v obsmrtna doživetja, dokler ni sam zbolel za redko boleznijo in padel v globoko komo, v kateri je bil sedem dni. Njegova izkušnja je posebej zanimiva, ker se zdi, da ni mogla biti plod halucinacij bolnih možganov. Njenega raziskovanja se je lotil z vsem znanjem, ki ga ima lahko nevrokirurg o možganih, na tej poti pa se je njegovo razmišljanje korenito spremenilo.
Spremljamo torej nevroznanstvenika in kirurga, ki razume možgane bolje kot velika večina, premišljenega skeptika glede obsmrtnih doživetij in človeka, ki doživi nekaj, kar ga preprosto prisili k radikalni reviziji svojega ontološkega okvira. Kaj takega se človeku zgodi izjemno redko, zato je toliko dragocenejše. Izkušnja je dragocena zaradi prehoda k drugačnemu razmišljanju. Tudi če omogoča retrospektivno konstrukcijo oziroma spomin, ki ga je oblikoval šele po prebuditvi iz kome, je še vedno dragocena. Res je, da zavest ne deluje kot video kamera z natančnim časovnim žigom, res pa je tudi, da lahko konstrukcije sveta spreminjamo.
Mogoče je, da možgani v njegovem primeru sploh niso bili popolnoma izklopljeni, možno je, da je deloval limbični sistem, prav tako je možno, da so delovale nevronske celice, ki so povezane z obstojem zavesti na način, ki ga še ne razumemo. Dejstvo je, da možganske strukture niso bile povsem uničene, saj se sicer ne bi zbudil iz kome.
Danes še ne vemo natančno, kaj zavest sploh je. Ali je prav trditi, da nastane zavest iz objektivnih možganskih procesov? Tega kratko malo ne vemo, zato moramo biti skromni, kajti resnica je, da nimamo dokončnega odgovora. Govorimo o korelacijah, ne moremo pa govoriti o vzročnosti, češ da vemo, kateri deli možganov producirajo zavest, in kaj ta je.
Tukaj se moramo ustaviti. Alexander pravi: kar sem doživel, je bilo bolj realno kot vsakdanja realnost. Na to se želim osredotočiti.
Znanstvenikova izkušnja je namreč nenavadno zanimiva predvsem zato, ker nastane šele, ko možgani ne delujejo normalno, ko je sistem, ki ustvarja vsakdanjo realnost, izključen. Šele takrat se odpre dostop do nečesa drugega. Tako spoznanje bi nas moralo zelo zanimati.
Intenzivnost doživljanja sicer ni kriterij ontološke realnosti, halucinacije so lahko na primer ekstremno intenzivne, lahko so celo »bolj resnične od realnega«, a so še vedno zgolj halucinacije, je pa lahko izhodišče za resno spraševanje o naravi ali statusu vsakdanje realnosti, kot jo spontano doživljamo in si jo razlagamo.
Izkušnja, opisana v knjigi Pogled v večnost, je dobra in koristna le, če smo odprti do izzivov, ki postavljajo pod vprašaj našo epistemološko samozadovoljnost – tako materialistično kot idealistično. Prisili nas namreč k zelo pomembnemu priznanju: ne vemo, kaj se v resnici dogaja. In v tem »ne vemo« je intelektualna poštenost, ki je produktivnejša od prepričanih odgovorov na obeh straneh.
V orisani perspektivi si zato velja ogledati film Radikal.
To je čudovita, dinamična pripoved o učitelju, ki želi z učenci poskusiti nekaj novega. In to novo je resnično tako drugačno od vsega, na kar so navajeni učenci, da je pravi užitek spremljati njihove preobrazbe, ki sledijo začetni skepsi in pomislekom, češ da se je učitelju zmešalo.
Ni se mu zmešalo, le zrcalo postavlja običajnim šolskim rutinam in jih razgalja. Naredi pa še nekaj drugega.
Na mlade se namreč obrača z energijo, ki jih spodbuja, jim vliva upanje, zlasti pa poudarja, da je vsak od njih vreden in ima potenciale, ki si zaslužijo negovanje in kultiviranje.
Vse se prične tako, kot je v navadi že od nekdaj. Takoj vidimo, kako šolski sistem, tudi v najbolj marginaliziranih pogojih (šola ob smetišču, nasilje kartelov, revščina), vztraja pri isti logiki: standardizirani testi, memoriranje, disciplina, učenec kot prazen objekt, ki ga je treba napolniti z znanjem.
Novi učitelj, njegovo ime je Sergio, naredi nekaj zares radikalnega. Pravzaprav se tako vprašamo, ali je to resnično radikalno, saj zgolj opusti tradicionalni način prenašanja znanja v glave otrok in spodbuja raziskovanje, vodeno z radovednostjo.
Otroke začne spraševati, kaj jih zanima, kaj bi želeli vedeti. Doslej jih tega ni nihče spraševal, kajti v šoli je od nekdaj jasno, da otroci želijo vedeti, kar je treba vedeti, to pa določijo učitelji in drugi strokovnjaki. Otrok se namreč ne sprašuje, kaj bi radi vedeli in kaj jih resnično zanima, kajne?
A novi ičitelj zaupa otrokom. Je to res tako radikalno? V kakšnem svetu živimo, če je tako zaupanje radikalno?
Ne misli, da bodo sledili pravilom, temveč zaupa njihovim zmožnostim, da mislijo, se sprašujejo, skušajo razumeti. Je to radikalno? Če je, to ni v redu. Ne bi smelo biti. Biti bi moralo običajno, tako rekoč rutinsko.
Na delu je več kot pedagoška tehnika – to je ontološki premik. Otroci nenadoma niso več bitja, ki jim primanjkuje znanja, temveč postanejo subjekti, ki imajo potenciale, so radovedni in inteligentni; ničesar jim ne primanjkuje, nekaj imajo. In učitelj ni več avtoriteta, ki prenaša resnico oziroma družbeno verificirano znanje v njihove prazne glave, temveč je spodbujevalec, ki odpira prostor za raziskovanje. V tem prepoznavam pedagogiko zatiranih, ki jo je tako briljantno orisal Freire: otrok ni bančni račun, v katerega vložiš znanje, temveč je partner v procesu, ki ga imenujemo spoznavanje sveta.
In film dokaže, da to, kar je sicer radikalno, takoj in zelo deluje. Paloma, deklica iz najrevnejše družine, ki živi ob smetišču, doseže najvišji matematični rezultat v celotni državi.
Vendar ne smemo biti prehitro preveč navdušeni in zadovoljni. Film nam namreč postreže tudi z vrsto vprašanj, ki terjajo odgovore.
Katera je namreč delujoča formula uspeha? Individualni junak (kreativni karizmatični učitelj) z izjemnim trudom in predanostjo premaguje sistemske ovire in rešuje marginalizirane otroke. Sledi individualno zmagoslavje (otroci uspejo na testih, se vpišejo na univerze, pobegnejo iz revščine). Sporočilo je na videz popolnoma jasno in polno upanja: sistem se lahko spremeni s posameznimi dejanji dobrih ljudi.
To pa je natanko nasprotno od tega, kar nam ponudi strukturna analiza družbenega življenja, v katerem obstaja šola. Je torej res dovolj, če spremenimo, kako ali kaj poučujemo, medtem ko ostaja struktura družbenega življenja, ki podpira izobraževalni sistem, nespremenjena?
Karizmatični učitelj res ogreje naša srca, da vsi navijamo zanj in njegove učence, a to ne ponudi zadovoljivega odgovora na vprašanje, ali bi bil sistem res v redu, če bi imeli na voljo več učiteljev, kot je Sergio. Problem namreč ni v pomanjkanju karizmatičnih učiteljev, ker je v samem sistemu, ki strukturno ustvarja pogoje, kjer dobra pedagogika preprosto ne more obstati, ker jo sistem prej ali slej bodisi izključi bodi absorbira in ji odvzame naboj.
Res je, Sergio uspe kljub sistemu. Kaj pa se v istem času dogaja z vsemi drugimi učitelji, ki nimajo njegove karizme, energije in pripravljenosti na žrtvovanje? Kaj se dogaja vsem drugim otrokom v sosednjih razredih, v katerih poteka pouk na običajni, dolgočasni in nezanimivi način?
Ključno pa je tole. Sergio mora prepričati otroke, da opravijo standardizirane teste. Brez tega seveda ne gre. Otroci res uspejo na testih, to pa še enkrat dokazuje, da učiteljev pristop deluje.
Kaj pa se je zgodilo v resnici?
Sergio sprva zavrne logiko testiranja, na koncu pa mora otroke vendarle prilagoditi taisti logiki. Sistem ga je absorbiral. Njegova radikalnost postane legitimna natanko s tem, da producira boljše rezultate po kriterijih prav tega sistema, ki ga je hotel postaviti pod vprašaj.
Tak je klasični absorpcijski mehanizem, o katerem govorita tako Baudrillard kot kritična pedagogika. Vsaka resnična negacija sistema mora biti na koncu dokazana z uspehi po merilih sistema, sicer velja, da je brez vsake vrednosti. Revolucionarna pedagogika mora tako producirati še boljše dosežke učencev kot druge pedagogike, drugačne šole morajo usposobiti produktivnejše delavce, kritično razmišljanje mora voditi k boljšim ekonomskim rezultatom.
Kritično razmišljanje in negacija sta s tem nevtralizirani. Postaneta še en način optimiziranja sistema, ne pa njegovo preseganje.
Resnično radikalna pedagogika bi potrebo po dokazovanju skozi teste gladko zavrnila. Sporočila bi: vrednost učenja ni v tem, da ustvarja merljive rezultate, ki kvalificirajo otroke za trg dela. Prava vrednost učenja je v osvobajanju razmišljanja, razvijanju avtonomije, sposobnosti kolektivnega delovanja za preobrazbo strukturnih pogojev družbenega življenja.
Kljub vsemu je film izjemno dragocen. Zakaj?
Ker prikaže nekaj, česar večina ljudi nikoli ne vidi: da imajo tudi otroci iz najbolj marginaliziranih okolij potenciale, ki se lahko uresničijo, če le dobijo priložnost in če jim odrasli zaupajo. To ni trivialno spoznanje. Večina ljudi namreč spontano verjame – implicitno ali eksplicitno, mi je vseeno –, da so revni otroci revni, ker so manj inteligentni, manj motivirani in manj sposobni. To je ideologija, ki legitimira strukturno družbeno neenakost. Film jo razkrije kot laž.
In prikaže, da standardizirano testiranje, rigidni kurikulum in avtoritarna pedagogika niso del tega, »kako šola mora biti«, temveč so zgolj specifična zgodovinska forma, ki služi posebnim interesom (discipliniranje delovne sile, reproduciranje družbene stratifikacije, produkcija konformnih subjektov).
Pokaže pa tudi, da lahko en sam učitelj, z zelo omejenimi sredstvi (šola še sedaj nima računalniške učilnice), naredi razliko in je razlika. Ne reši sistema, seveda ga ne, a naredi prostor, kjer nekaj otrok začuti, da so končno videni, slišani, da imajo vrednost. To ni rešitev, je pa manifestacija skrbi za drugega, ki je predpogoj kolektivnega organiziranja za resnično drugačno življenje.
Resnično radikalna pedagogika otrok ne bi spraševala le »kaj vas zanima«, vprašala bi jih tudi »zakaj živite v teh pogojih, kdo profitira od vaše revščine, kako bi lahko skupaj spremenili strukturo, ki vas zatira«. To imenuje Freire conscientizaçáo – razvijanje kritične zavesti o zatiranju.
Film tega ne stori. Sergio ne politizira otrok – humanizira jih. To je dobro, ni pa dovolj.
