Pod naslov bi se najbrž podpisal tudi Nietzsche. Zanimal bi me pogovor z njim, če bi se mi pridružil jutri, ko imam predavanje o sočutni šoli in etiki. Mimogrede: najnovejše raziskave dokazujejo, da je slovenska mladina, ki dnevno obiskuje šole, v položaju, ki terja urgentno nacionalno ukrepanje, kajti njihovo duševno zdravje, če se omejim samo nanj, je na točki, ko je potreben klic v sili. Raziskovalci sicer že dolgo pozivajo k nujnim nacionalnim ukrepom ter izpostavljajo potrebo po posodobitvi šolskega sistema za zmanjšanje stresa in spodbujanje razvijanja čustvenih in socialnih veščin, skupaj s preventivnimi prizadevanji, kot sta zmanjšanje nasilja med vrstniki in omejevanje uporabe elektronskih naprav, vendar so v glavnem preslišani.
Res je skoraj neverjetno, kako malo se odločevalci v šolskem polju zmenijo za znanstvene raziskave, ki dokazujejo onkraj vsakega razumnega dvoma, da je naš šolski sistem daleč preveč tekmovalen, preveč stresen in preprosto preveč pritiska na mladež. Koliko raziskav, ki dokazujejo potrebo po temeljiti prenovi sistema, ki potrebuje močne temelje v obliki negovanja kulture socialne in čustvene pismenosti, torej še potrebujejo, da se bo kaj premaknilo, da ne bodo šolske reforme samo papirnati tigri? Ali so sploh pripravljeni prisluhniti znanosti ali pa so tako zaverovani sami vase, da jim ni pomoči?
Na predavanju bom zagovarjal idejo, da si zavest v prvem trenutku, ko se je pojavila v kozmosu in je lahko razlikovala med dobrim in zlim, razlike med obema ni mogla izmisliti. Ni še bilo predhodnega učenja, kulturnega prenosa, evolucijske zgodovine moralnega in etičnega sklepanja. Pa vendar je nekako vedela. Podobno je spoznavala matematične odnose, ne da bi jih izumila.
Zastavil bom temeljno vprašanje. Verjetno se vsi ljudje strinjajo, da je dva plus dva štiri, vendar se niti slučajno ne strinjajo glede etike in morale in se med seboj celo pobijajo zaradi moralnih vprašanj. Zakaj je tako?
Ker je moralnim in etičnim spoznanjem izjemno zahtevno slediti. Tudi ko razumemo, kaj zahteva etična resnica – recimo, da jasno vidimo, da bi morali nekomu pomagati, čeprav nas to nekaj stane, povedati težko resnico ali ravnati dostojanstveno z nekom, ki je bil do nas nesramen –, njeno zahtevo težko sprejmemo, kajti sledenje terja nekaj, česar matematika ne: samožrtvovanje, čustveno delo, delovanje proti svojim lastnim interesom.
Ko spoznamo, da je dva plus dva enako štiri, nas sprejetje te resnice ne stane prav ničesar. Ne zahteva, da se čemu odpovemo, se soočimo z nelagodjem, delujemo proti svojim spontanim impulzom. Ko pa prepoznamo etično resnico, da bi morali s svojim nadležnim kolegom ravnati z enakim spoštovanjem kot s svojim prijateljem ali da bi nam moralo biti mar za trpljenje drugega, tudi če je to neprijetno, nas lahko sledenje temu spoznanju stane energije, časa, udobja, morda celo statusa, družbenega položaja ali denarja. Vnaprej lahko predvidimo, kako se bodo ljudje odzvali.
Matematične resnice so energetsko nevtralne – za njihovo sprejetje ne potrebujemo več energije, kot je potrebujemo za zavrnitev. Toda etične resnice pogosto zahtevajo, da izberemo težjo pot.
Prav zato nastaja tragična vrzel. Zavest odkrije Dobro, tako kot odkrije matematične resnice, prepozna, da ima Dobro prednost pred Zlom, toda za razliko od matematičnih resnic delovanje na podlagi tega prepoznavanja zahteva nekaj, česar zavest pogosto preprosto nima ali pa nima dovolj: energije, volje, poguma, zmožnosti za vztrajanje in premagovanje odporov.
Prav zaradi tragične vrzeli v naših življenjih obstaja potreba po sočutnih skupnostih, med katerimi bi morala biti ključna sočutna šola.
V njej bi imeli učenci in dijaki vsak dan nekaj časa, da razmislijo in se pogovorijo o svojih resničnih občutkih, čustvih, spominih, odnosih. Seveda se takoj in v popolnosti zavedam radikalnosti tako zasnovane sočutne šole. Vem, da se sliši preprosto, a je v resnici precej zahtevno.
V šolah, kakršne poznamo, je po navadi tako, da postane spodbujanje k iskrenemu pogovoru o čustvih, občutkih in notranjem dogajanju bodisi prisiljeno bodisi performativno. Učenci se namreč hitro naučijo povedati le tisto, kar mislijo, da učitelj želi ali pa zmore slišati, ali pa se celotni vaji uprejo, saj jo doživijo kot vdor v zasebnost. Ni čudno, kajti šola od njih zahteva, da se vedejo kot nadzorovani konformisti. In tudi se. Sprostiti se v šoli je zato zahtevno, saj je pogosto v nasprotju s tem, kar šola ves čas počne: tekmovanje, povzročanje stresa, pritiski.
Prevladujoča kultura šolanja ne podpira tega, kar je značilno za sočutno šolo: odprt, varen prostor za refleksijo. Učenci v taki kulturi težko zaupajo, da je čas v resnici namenjen njim, ne pa odraslim, ki jih nenehno ocenjujejo in nadzorujejo. Kaj se namreč zgodi, ko učenec zapiše v svoj dnevnik, da je jezen na učitelja? Je pripravljen to povedati na glas pred učiteljem? Lahko ta uporabi njegovo iskreno priznanje za posredovanje v njegovo življenje? Je šola sploh lahko kraj za iskreno in pošteno refleksijo tega, kar se dogaja med učenci in učitelji?
Je družba kraj za iskreno refleksijo tega, kar imajo ljudje med seboj?
Res je, da ljudje znamo misliti, da obstaja v naših življenjih nekaj temeljnega, kar nas usmerja k resnici, povezanosti in dobroti, nekaj, kar trmasto vztraja ne glede na okoliščine. Zdi se, da nam to pomaga pojasniti nekatera trdovratna dejstva o človeškem doživljanju lastne eksistence.
Ljudje zato celo v nemogočih, sovražnih okoljih nenehno ustvarjajo prostore sočutja. Zakaj to delajo? Še boljše vprašanje pa je tole: Zakaj zahteva krutost nenehno utemeljevanje, medtem ko ga prijaznost pogosto ne potrebuje? Zakaj prepoznamo nekatere stvari kot dobre, tudi če delujejo proti našemu neposrednemu interesu? Platonov odgovor: ker se odzivamo na nekaj onkraj nas samih. In to nekaj je nezlomljivo.
A če je Dobro resnično in temeljno, kako se je lahko zgodil Hitler? Kako se je lahko nekdo premaknil tako daleč v nasprotno smer?
Odgovor je sorazmerno preprost: tudi če je Dobro ves čas tu, podobno kot gravitacija, to še ne pomeni, da se ljudje ne moremo obrniti stran, ga zanikati in utajiti.
Je Hitler dejansko verjel v nasprotje od Dobrega ali pa je verjel v strašno popačeno različico tega, kar je imel za dobro? Resnično, v vsakdanjem življenju večkrat naletimo na to, kako zlo upravičuje samo sebe: s sklicevanjem na čistost, moč, »dobro« naroda ali rase, z odpravljanjem tega, kar prepozna kot korupcijo ali šibkost. Nastajajo peklenske parodije tega, kar bi lahko bilo dobro.
A če ne obstaja svobodna volja, Hitler svojih dejanj ni izbral. Bila so neizogibni rezultat vzrokov, ki segajo v čas pred njegovim rojstvom. Ni mogel storiti drugače. Torej ni res, da se je obrnil proč od Dobrega ali »izbral« njegovo popačeno različico. Preprosto je storil nekaj, kar je določilo samo vesolje.
Dobro tako ni nekaj, kar svobodno izberemo ali zavrnemo, temveč je nekakšen standard ali merilo, ne glede na to, kaj kdo stori. To je tako kot pri matematičnih resnicah: obstajajo ne glede na to, ali jih kdo odkrije ali ne. Morda tudi Dobro obstaja ne glede na to, ali ga kdo udejanja ali ne.
V determinističnem vesolju zato ne »potrebujemo« odprtih prostorov za sočutje ali sočutnih šol. Ne potrebujemo pravzaprav ničesar – bodisi jih bomo imeli bodisi jih ne bomo, odvisno od vzrokov, ki so zunaj našega nadzora.
Kaj sedaj?
Včasih se zdi, da je lažje prezreti trpljenje nekoga kot mu pomagati. Izkušnja nas uči, da potrebujemo manj energije, da jezno izbruhnemo, kot da se ustavimo in se potrpežljivo odzovemo. Je torej mogoče sklepati, da terja ohranjanje pravične, odprte družbe nenehen trud in budnost, medtem ko se lahko zatiranje ljudi ohranja z manj energije, ko so enkrat vzpostavljene take družbene strukture, ki to omogočajo?
Ne čisto, kajti krutost in nasilje pogosto zahtevata skoraj neverjetno vztrajne napore. Hitlerjev režim je potreboval ogromno energije za organiziranje nasilnega delovanja, nenehen nadzor, totalno propagando, napor in trud milijonov ljudi, ki so brez prestanka vzdrževali sistem.
Tu je naše upanje: včasih je sočuten odziv na trpljenje najpreprostejši in najbolj naraven – mati, ki tolaži jokajočega otroka, prijatelji, ki si delijo obrok, spontana velikodušnost.
Upoštevati pa moramo še nekaj. V kompleksnih sistemih se lahko pojavi in ohrani organizacija višjega reda, čeprav zahteva veliko energije. Odličen primer tega je naše življenje.
Živi organizmi so visoko organizirani sistemi z nizko entropijo, ki zahtevajo stalno vnašanje energije. Vztrajajo in se razvijajo, ker zakoni vesolja to dovoljujejo in pod določenimi pogoji celo podpirajo.
Sedaj se lahko premaknemo naprej. V sočutni šoli kultiviramo dobre odnose, osebno rast, duhovno zorenje, blagostanje.
Ko učenci razumejo, kaj čutijo in zakaj, ko lahko dojamejo povezave med svojim notranjim življenjem in odnosi, jim postaja vse jasnejša tudi podlaga tako za osebno dobro počutje kot za družbeno zavest. Sočutja namreč ne moremo resnično razumeti abstraktno. Naučimo se ga tako, da vadimo pozornost do lastnih izkušenj in nato to kakovost pozornosti razširimo na druge.
V sočutni šoli se torej šolski dan začne s tridesetimi minutami, ki so namenjeni refleksiji tega, kar imajo udeleženci med seboj. Učenci se svobodno odločajo, ali bodo pri tem sodelovali ali ne. Ključno je, da je na voljo odprt in varen prostor, v katerem se učenci in učitelji učijo biti pozorni na notranje izkušnje, ki niso le del odraščanja, temveč so izhodišča za vsako resnično razumevanje sebe in drugih ljudi. In da je del odraščanja odkrivanje, kaj nam pomaga razumeti sebe.
Tovrstno razmišljanje prinese tudi težke stvari. Ko začnemo dejansko posvečati pozornost svojim občutkom, čustvom in odnosom, se pogosto srečamo z bolečino, zmedo ali konflikti, ki smo jih morda dolga leta odrivali ali zanikali. Sočutna šola mora biti na to pripravljena. Ni dovolj, da si ustvarimo čas za razmislek in refleksijo.
Potrebujemo tudi odrasle, ki so usposobljeni za obvladovanje težkih čustev, kot sta jeza ali žalost, da bi jih poskušali popraviti ali utišati. Potrebujemo jasne poti, po katerih bodo učenci lahko deležni podpore, ko jo potrebujejo. In potrebujemo soglasje skupnosti, da je čustvena iskrenost cenjena in zaščitena.
Iz raziskav na področju nevroznanosti, psihologije in izobraževanja vemo, da je čustvena regulacija temelj kognitivnega delovanja. Učenci, ki jih preplavljajo nepredelani občutki, stiske, žalost, tesnoba, dobesedno ne morejo krepiti višjih oblik mišljenja. Vemo, da je adolescenca kritično obdobje za oblikovanje identitete in da mladi potrebujejo prostor, v katerem raziskujejo, kdo so in kdo želijo postati. Vemo, da so odnosi najboljši medij za razvoj učenja za življenje, in da je kakovost odnosov odvisna zlasti od sposobnosti ljudi za samozavedanje, empatijo in sočutje.
Ko torej vgradimo v šolsko strukturo dnevno refleksijo, nismo mehki ali popustljivi in nikogar ne razvajamo. Realistični smo glede tega, kaj ljudje potrebujejo za učenje in osebno rast. Utopični del našega delovanja pa je, da nočemo sprejeti ustaljene modrosti, ki pravi, da si tega ne moremo privoščiti, ker moramo pokriti več vsebin in predelati obsežne učne načrte.
Ko učenci razvijajo in krepijo sposobnost refleksije o lastnih občutkih in odnosih, razvijajo tudi sposobnost strukturnega razmišljanja o tem, kako njihove notranje izkušnje oblikujejo tudi družbene ureditve. Lahko si začnejo postavljati vprašanja, kot so: Zakaj sem ves čas zaskrbljen?, Se to dogaja samo meni ali je povezano s tem, kako je organizirana šola, kako delujejo družbeni mediji ali kako naše gospodarstvo meri uspeh?, Kdaj sem začel verjeti, da je moja vrednost odvisna od mojih dosežkov?, Od kod vse to?
Tako spraševanje je lahko radikalno, v vsakem primeru pa odpira prostor za utopično razmišljanje, saj razkriva, da so stvari, ki jih običajno jemljemo kot naravne ali celo neizogibne, v resnici arbitrarne, družbeno konstruirane in zato spremenljive. Učenec, ki tako razume, da njegov nenehni stres sploh ni njegova osebna napaka ali slabost, temveč je predvidljiv odziv na okolje, zasnovano okoli tekmovanja in nenehnih pritiskov, si morda začne predstavljati, kako bi izgledalo učno okolje, ki bi temeljilo na sočutju, sodelovanju in blagostanju. Kakšen bi bil občutek učenja v takšnem okolju? Kako bi se odnosi razlikovali od teh, ki jih opazujemo danes?
Dejstvo je, da tako znanost kot vsakdanje izkušnje številnih ljudi že dolgo ponujajo dobre odgovore na zapisana vprašanja, le odločevalci jih nočejo in nočejo slišati.
