To reče Kirka Odiseju (Odiseja, Christopher Nolan, 2026).
Ali obstaja izhod?
Obstaja.
Izhod je oblika gibanja: človek ne postane on sam s tem, da dela na sebi, svoji podobi ali zamišljeni identiteti, temveč prek nečesa, kar ravno ni on sam. To nekaj je drugi človek, resnica, etika, ki ji je zavezan. To ni mistika in ni samooptimiziranje. Je preprosta tretja možnost.
O tem nameravam spregovoriti na predavanju, ki ga bom imel 15. oktobra v okviru projekta Kako si? ob Dnevu duševnega zdravja, ki je 10. oktobra. Pripravljam se tako, da razmišljam o dveh zgodovinskih prelomnicah.
A najprej zelo pomembna opomba. Projekt Kako si? zastavlja vprašanje, na katerega ne more odgovoriti noben merilni pogled, ki sprašuje, kako ti gre – in pričakuje podatke. Kako si? ne meri na podatek, temveč nagovarja. In na to vprašanje ni pravilnega odgovora.
Prva prelomnica, h kateri se vračam, je renesančna. Leta 1486 napiše renesančni filozof Pico della Mirandola uvod v javno razpravo o svojih tezah. Razprave kasneje sicer ni bilo, ustavil jo je papež Inocenc VIII. Nekatere Picove teze obsodijo, Pico napiše Apologijo, a si položaj poslabša – sedaj obsodijo vse njegove teze (bilo jih je 900). Beži v Francijo, a ga primejo in za kratek čas je zaprt. Njegov govor objavijo šele po njegovi smrti. Dobi naslov: Oratio de hominis dignitate.
Danes ga razumemo kot klasični manifest samostojnega človeka, ki ustvarja samega sebe.
Cilj Picovega razmišljanja o človeku kot kiparju samega sebe pa ni sodobni samoaktualizirani in/ali optimizirani posameznik, ki ustvarja najboljše različice sebe. Daleč od tega!
Pico misli na človeka, ki presega svoj jaz. Ne misli, da ga mora ohraniti, izpopolniti ali optimizirati. Misli na preseganje in celo mistično združitev z nečim, kar ga presega. Je pa podoba kiparja, ki kipari samega sebe, danes privlačna in zapeljiva. Številni ljudje slišijo na to uho: svobodno ustvarjati samega sebe. A to je ponaredek renesančnega ideala, ki ne izhaja iz optimiziranja sebe. Razlika je za razumevanje izhoda iz sedanjega položaja zelo pomembna.
Picov kipar namreč nima pred seboj prav nobenega modela ali vzora. Nima niti vzorca. Ni pa res, da nima čisto ničesar. Filozof jasno reče, da je Oče v porajajočega se človeka položil semena vsakršne vrste in kali vsakršnega življenja. To preprosto pomeni, da bo vzklilo in raslo natanko tisto, kar bo negoval, za kar bo skrbel – quae quisque excoluerit illa adolescent, et fructus suos ferent in illo. Kar bo raslo, bo tudi obrodilo sad.
Kipar torej nima modela zunaj sebe, nima podobe ali predloge, ima pa snov v sebi, semena. Merilo torej ni zunaj mene, temveč je za mano. Razbral ga bom šele za nazaj, iz tega, kar bo zraslo.
Sodobni človek ima, prav nasprotno, pred seboj tisoč vzorcev in modelov in idealov in idolov in vsega drugega. Ne ve, kako naj oblikuje sebe, ne ve, kaj naj oblikuje, ve le, kakšen naj bi bil končni rezultat, ker je k temu siljen. Dizajnira svojo podobo, a sam ni podoba. Nikoli ne bo dosegel končnega rezultata, ker nikoli ne bo podoba.
Ponarejanje renesančnega ideala je idealno izhodišče za sodobno optimiziranje sebe. Razlika med enim in drugim pa je nepremostljiva. Picov kipar nima modela in dela na ravni bivanja, kjer ni nobenega merila, kakšen naj bi človek bil. Polje je odprto. Sodobni človek dela na površini, za všečke in občinstvo, za merila, lestvice, standarde in metrike. Picov kipar gnete snov, ki je on sam, sodobni ego je ujet v podobe, ki niso njegove in s katerimi upravlja.
Druga prelomnica je prehod iz zaprtega sveta v neskončni univerzum (Koyré), v katerem ni naravnega mesta, ki bi jamčilo za gotovost. Človek je v takem vesolju v temelju negotov in nedoločen. Nima vnaprej določene narave. To, kar je, je ločeno od tega, kar naj bi bilo ali postalo.
Tu moramo biti zelo pozorni. V neskončnem in odprtem univerzumu namreč ni več hierarhije bivanja. Kaj sedaj?
Ponudi se možnost za ustvarjanje metrike, ki jo razumem kot simptom instrumentalnega uma in kot protezo za izgubljeno hierarhijo bivanja. Na žalost je lahko neustavljiva in nas žene proti neskončnosti, kar pomeni počasno izčrpavanje in utrujanje.
Zgodovina nas je poučila, da se celo razsvetljeni um lahko hitro preobrazi v instrumentalnega, kot bi rekla Horkheimer in Adorno. Ironija je, da je danes instrumentalni um tehnika obvladovanja sveta, ki vse bolj obvladuje tudi človeka. Razsvetljenstvo se tako preobraža nazaj v mit.
Zakaj je tak uvod v predavanje aktualen?
Aktualen je, ker živi današnji človek v železni oziroma jekleni kletki (Weber), v kateri verjame, da je svoboden, sočasno pa čuti, da ravno ni. Moderna obljuba avtonomije se je namreč že pred časom sprevrgla v groteskno prisilo uživanja. To je hkrati prisila nenehne rasti, neprestanega napredovanja, samoaktualiziranja ljudi, nikoli dovolj velikega pospeševanja življenja. Vse to je treba zdržati in vzdrževati, saj sistem drugače ne more obstati. Kam to vodi?
Vodi v absurdno obliko razsvetljenskih idealov. Namesto avtonomije ljudi imamo tako na voljo večno samooptimiziranje ločenih posameznikov, namesto uma, ki meri svet, imamo um, ki meri nas. V njegovem imenu se nenehno preverjamo, dizajniramo in redizajniramo svoje podobe, ki nočejo in nočejo postati optimalne, premetavamo sem in tja številke, upamo na nove všečke in smo vse bolj osamljeni.
