Hiša številka 203

Dušan Čeferin

Včasih se porodi vprašanje, zakaj na planetu Zemlja ni mogoče najti večjih in bolj očitnih sledi padcev različnih trdih objektov iz vesolja. Na Zemlji je sicer mogoče najti nekaj kraterjev. Nekateri so kar precej veliki. Rešitev te zadrege bi lahko bila ideja, da ta planet večjih lukenj nima zato, ker bi ga takem primeru verjetno ne bi bilo več, skoraj zagotovo pa ne bi bilo nikogar, ki bi si lahko taka vprašanja zastavljal. Tako premlevanje očitnosti za nazaj imenujejo nekateri učinek preživelega opazovalca ali učinek izbire opazovalca.
Učinek izbire opazovalca ni kakšna redka ali eksotična žival. Ravno nasprotno, ta učinek prav vsak dan bistveno določa načine doživljanja, spoznavanja in razumevanja vsega, kar zaznavamo. Prav tako tudi bistveno določa, v kakšni družbi, v kakšnem svetu in kako živimo.

Ko se je v drugi svetovni vojni vojna sreča obrnila, sta na nemška mesta začela deževati ogenj in jeklo. Tudi zavezniški bombniki so vsled zagrizenosti, prislovične usposobljenosti in učinkovitosti nemške obrambe trpeli hude izgube. Verjetnost preživetja posadke teh letal je bila srhljivo blizu izidu meta kovanca, a ne večja. Večinoma so bila letala, ki so se vračala v baze, vsaj malo, če že ne hudo, poškodovana.

V prizadevanjih in v upanju po povečanju varnosti posadk ter učinkovitosti misij so se lotili proučevanja vzorcev poškodb. Nekako samoumevno se je zdelo, da je potrebno okrepiti oklep letal na tistih mestih, kjer so v povprečju utrpela največ poškodb. Statistično raziskovalna skupina Univerze Columbia pa je svetovala ravno nasprotno. Oklep je potrebno okrepiti tam, kjer so glede na zaznane vzorce poškodb letala, ki so se vrnila, utrpela najmanj ali pa nič zadetkov.

Luknje v letalih, ki so se vračala, niso bile merilo verjetnosti, s katero bi bilo letalo zaradi teh zadetkov izgubljeno. Luknje v letalih, ki so se vračala, so bile pač samo tiste poškodbe, ki so jih lahko kasneje pri analizi obravnavali. Za analizo so imeli na razpolago seveda samo tista letala, ki so se vrnila. Dejstvo, da je bila večina od letal, ki so se vrnila v bazo, bila poškodovana le na določenih mestih, je preprosto pomenilo zgolj to, da se letala s takimi poškodbami še lahko vrnejo v bazo. Dejstvo, da večina od letal, ki so se vrnila v bazo, na določenih mestih ni bila poškodovana, je pomenilo, da se letala, ki so bila poškodovana ravno na teh mestih, zelo verjetno prav zaradi teh poškodb niso vrnila.

Do učinka izbire opazovalca pride vsakokrat, ko pri spoznavanju okolja naletimo na omejitve pri zaznavanju in zbiranju podatkov. Človek je kot simbolno bitje neizogibno izpostavljen učinku izbire opazovalca na vseh področjih življenja in delovanja. Dovolj bi bilo že, če bi se informacija izgubljala samo pri prevodu v zapis v obliki nevronskih mrež, a to je šele začetek zelo dolge zgodbe.

Izkušnja jaza sléhernika je, denimo, nekakšen cvetobêr vsebin, ki so bolj ali manj rezultat presejanja zaznav skozi takšna ali drugačna sita. Vsi tisti dražljaji, ki skozi naše spoznavne filtre ne najdejo poti, za nas ne obstajajo. Vsi zavrnjeni in spregledani dražljaji so letala, ki se niso vrnila. Drugo, res veliko skupino letal, ki se niso vrnila v bazo, pa bi lahko morda imenovali nezavedno.

Arheologija je nabor trenutno veljavnih interpretacij in najbolj verjetnih razlag različnih ostalin, ki so nam v vsakem danem trenutku na razpolago. Povsem jasno je, da je delež ohranjenih ostankov v primerjavi z deležem tistih, ki so bili uničeni ali kako drugače izgubljeni, zelo majhen in se samo manjša, kolikor bolj se pomikamo v preteklost. Vsi izgubljeni artefakti so letala, ki se niso vrnila.

Astrofizika in fizikalna kozmologija sta sestav spoznanj o naravi vesolja, pri katerem je potrebno takoj dodati, da je problem letal, ki se niso vrnila v bazo, vsaj delno pripoznal in prepoznal, pa čeprav zgolj posredno preko implikacij nekaterih meritev in poskusov. Nekatera od letal, ki se niso vrnila, so poimenovali temna snov in temna energija.

Inkluzija je tako spreminjanje skupnosti, ki omogoči vzpostavitev pogojev za čim bolj polno vključitev prav vseh. Pri tem je velika ovira navada in težnja sléhernika, da ves čas ustvarja, neguje in vzdržuje svoj majhen, popoln, sklenjen svet, sestavljen le iz letal, ki so se vrnila v bazo. Tak svet sléherniku za vsakdanjo rabo ustreza, dandanes pa še posebej, če je to zloščen, bleščeč mehurček zadovoljevanja kdo-ve-kako-že ustvarjenih potreb in zasledovanja nekakšnih sanj, karkoli že naj bi to pomenilo.

Fran Milčinski - Ježek je v svojem šansonu Hiša številka 203 opisal problem letal, ki se niso vrnila v bazo, takole:


V hiši številka 203 se godi sto stvari.

Zunaj je sonce, zunaj je dež, ti pa mirno mimo greš.

Mimo greš in nič ne veš, da v hiši številka 203 se godi sto stvari.


Za resnično inkluzijo je spoznanje, da je sleherni izmed nas Hiša št. 203, nujno potrebno. Prav tako je nujno potrebno spoznanje, da je naš majhen in popoln svet, sestavljen iz letal, ki so se vrnila v bazo, v resnici nepopoln, popolnoma neustrezen in nezadovoljiv. V ta svet je nujno potrebno vključiti drugega, ki je letalo, ki se ni vrnilo, vključiti drugega, ki je Hiša št. 203.

Drugi ima za nas, ravno tako kot letala, ki se niso vrnila, zelo pomembne novice in veliko bolj koristne informacije. Zares, v hiši številka 203 se gode najpomembnejše stvari.








Slika: V hiši številka 203 se godi sto stvari (foto: D. Čeferin)