Dr. Dušan Rutar
Vzpon britanske laburistične stranke, ki jo vodi Jeremy Corbyn, je pomemben za vsako resno razmišljanje o oblikovanju egalitarnejše družbe; če nas taka družba ne zanima, smo seveda brezbrižni tudi do dogajanj v Veliki Britaniji. Zakaj je vzpon tamkajšnje laburistične stranke tako pomemben in v kakšni povezavi je z idejami družbene pravičnosti, odprte družbe in inkluzije ljudi s posebnimi potrebami? Pomemben je, ker ga je omogočilo nekaj dejavnikov in družbenih mehanizmov, ki si jih velja podrobneje ogledati, kajti vsako razmišljanje o egalitarnosti, emancipaciji, demokraciji in obče dobrem mora prej ali slej trčiti ob vprašanje, kako vse te lepe ideje uresničiti v praksi, saj nam zgolj kot ideje ne pomagajo prav dosti. Omogočajo nam sicer teoretski užitek, toda vsakdanja mizerija se zaradi tega ne spremeni, le zaznavamo jo drugače. Če torej nočemo ostati le pri besedah, se je dobro poučiti glede tega, kar se dogaja v Veliki Britaniji v zadnjih nekaj letih.
Najprej izpostavljam zamenjavo. Namesto potrošniške svobode izbiranja ponuja laburistična stranka ljudem boj za enakost (fight for equality). Razlika je očitna že na prvi pogled, zlasti pa pada v oči običajna pasivnost potrošnikov na eni strani in drugačno prizadevanje ljudi, da bi storili nekaj dobrega zase, na drugi.
Takoj zatem moram omeniti poudarjanje demokratičnega nadzora nad družbenim dogajanjem, kar pomeni ustvarjanje pogojev, da državljani sami upravljajo z javnimi storitvami (public services).
Tak nadzor terja globlje razumevanje demokracije, kot poudarja v svoji knjigi z naslovom For a Left Populism (Verso, 2018) Chantal Mouffe.
Ideja je zares radikalna in izjemno zanimivo je videti, kako se ljudje odzivajo nanjo, saj so sicer navajeni bodisi na državno bodisi na zasebno upravljanje z javnimi storitvami. Kaj se torej dogaja, kaj kaže praksa?
Dogaja se to, kar upravičeno lahko pričakujemo, če nismo popolni ciniki. Ko dobijo ljudje možnost sodelovanja, namreč pohitijo in se potrudijo, da se sliši njihov glas; če take možnosti nimajo, so bolj ali manj osamljena molčeča množica. Natanko zato se mora zgoditi še nekaj.
Chantal Mouffe poudarja: resnično sodelovanje ljudi terja opustitev tehnokratskega razumevanja politike, ki jo krči na administrativna in tehnična vprašanja. Namesto takega razumevanja politike, ki kajpak potrebuje strokovnjake, da rešujejo administrativno in tehnično zastavljena vprašanja, potrebujemo globlje razumevanje demokracije, kot rečeno.
Globlje razumevanje demokracije pomeni oblikovanje političnih front, Jacques Rancière govori o laboratorijih demokracije, o čemer bom spregovoril na simpoziju Egalitarne simbolizacije življenja s posebnimi potrebami, 7. maja letos, na katerih se navadni ljudje, sleherniki dvigujejo nad demagogijo in čustvene izbruhe zaradi povečevanja razlik med elitami in njimi samimi.
Obstaja namreč še tretja pot. To je pot razumevanja pravih, resničnih razsežnosti demokracije, razumevanja družbenih mehanizmov in pomena novih idej o skupnem življenju, solidarnosti, egalitarnosti in emancipaciji.
Tako razumevanje demokracije je očitno nujno in zelo aktualno, kar kaže tudi število mladih ljudi, ki iz dneva v dan v večjem številu podpirajo laburistično stranko ter obenem dokazujejo vsemu svetu, da nikakor niso odtujena, brezbrižna, razvajena in v socialnih omrežjih izgubljena generacija, ki se ne meni za avtoritete, realna družbena razmerja med ljudmi in meje.
Res je prav nasprotno, saj dobro razumejo, da bi moralo biti življenje dobro za vse ljudi, ne le za nekatere. Pravzaprav je to truizem, ki pa je pomemben natanko zato, ker ga tako malo ljudi tudi zastopa. Toda v resnici jih sploh ni tako zelo malo.
