Luna J. Šribar
Mačka in sova sta odšli na morje
v krasnem grahovo zelenem čolnu,
vzeli sta s sabo nekaj medu in veliko denarja,
ki sta ga zavili v bankovec za pet funtov.
…
Edward Lear, Mačka in sova
Začetek pesmi Mačka in sova nas preseneti. Ko pomislimo, kaj je razlog našega čudenja, pa vendarle ugotovimo, da se največje presenečenje ne skriva v dejstvu, da sta v grahovo zelenem čolnu skupaj potovali mačka in sova. Ne, tisto kar težko prenese celo poetična resničnost, je dejstvo zavijanja denarja v denar. In nas spomni na to, da je denar, če odmislimo vse družbene dogovore okrog njega, le navaden papir. In vendarle papir z enormnim vplivom na naša življenja in odnose.
Bernard Lietaer (pov. po Kos 2006: 15) denimo s sledečimi besedami razkriva magijo v ozadju najbolj priljubljenega sredstva menjave: Naš denar in monetarni sistem potemtakem nista de facto realnost kot zrak ali voda, temveč sta izbire kot družbena pogodba ali poslovni dogovor. Kot taka ju lahko podvržemo pregledu in izboljšavam. Denar sam po sebi torej ni nekaj slabega, kar se v dandanašnjih časih morda že marsikomu dozdeva, predvsem če ga nima, temveč je njegovo delovanje odvisno predvsem od tega, na kakšen način z njim upravljamo in kako ga uporabljamo. Prav tako nas tudi Boyle (pov. po Kos 2006: 16) opominja, da je bila ekonomija sprva namenjena vzajemnemu priznavanju in spodbujanju medčloveških razmerij, česar se je še posebej pomembno spomniti dandanes, ko je sekundarna funkcija denarja nadomeščanje velikega dela družbenih razmerij.
MIT O NASTANKU DENARJA
Družbeno povezovalna funkcija ekonomije se potrjuje tudi skozi sled nastanka denarja. Glede samega razvoja menjave in s tem tudi nastanka denarja si ekonomija in antropologija sicer nista enotni. Po mnenju antropologov naj bi bila sama ekonomska veda utemeljena na mitu o razvoju menjave, katerega zavrnitev bi omajala sam temelj kapitalizma. Ob prebiranju ekonomske literature bomo vedno naleteli na samoumevno sprejeto razlago o razvoju menjave in denarja, ki gre nekako takole: med preprostimi ljudstvi se je najprej uveljavila naturalna menjava, kasneje se je razvil denar, šele zatem pa kredit, ki naj bi bil najbolj razvita oblika ekonomskega udejstvovanja.
Marcel Mauss (1996: 68-69) pa je v svojem temeljnem delu o menjavi Esej o daru poudaril, da je ekonomska zgodovina glede evolucije tržnega sistema menjave v veliki zmoti in se še vedno drži starih tradicij. Zahodna misel je nekatere družbe neupravičeno imenovala primitivne in jih povezovala s preprostim sistemom naturalne menjave. V resnici so bile to družbe s kompleksnimi ekonomskimi sistemi, ki so bili, po mnenju nekaterih, tudi podlaga za razvoj tržne menjave. Temelj naj bi bil v daru, ki za sabo potegne tudi pojem kredita. Tako je Mauss menil, da evolucija ekonomskega sistema ni šla od naturalne menjave do prodaje in od prodaje za gotovino do prodaje na kredit: Iz sistema podarjenih in v določenem roku vrnjenih stvari se je zaradi poenostavitve in približevanja časovnih obdobij, ki so bila nekoč ločena, po eni strani razvila naturalna menjava, po drugi pa nakup in prodaja – na rok in za gotovino – in tudi izposoja (Mauss 1996: 69).
EKONOMIJA DARU
Paradigmo daru so v raziskovanje vpeljala dela antropoloških klasikov, začenši z Bronislawom Malinowskim (1922/1984) in Marcelom Maussom (1924/1996). Malinowski je raziskoval skupnosti otokov Melanezije in tam uveljavljeno obliko menjave, ki je vplivala in oblikovala celotno družbenoekonomsko življenje. Ta oblika menjave, imenovana kula, je bila podrobno določena, uravnaval jo je sklop tradicionalnih pravil in navad, nekatere dele so spremljali magični rituali in javni obredi, ljudje pa so bili povezani v trajna, trdna partnerstva. Mauss je raziskoval družbe Melanezije, Polinezije, Nove Zelandije in ameriškega severozahoda, kjer se je celotno družbeno življenje vzpostavljalo okoli trojne obligacije: dati, prejeti, vrniti. Poleg menjave stvari so bile v tovrstno kroženje znotraj skupnosti vključene tudi menjave storitev, obredov, na ta način se je vzpostavljal kompleksen družbeni sistem, ki so ga določali čast, verovanja in medsebojne obligacije.
Sistemi ekonomije daru, v katerih naj bi se po mnenju nekaterih antropologov torej imela korenine tudi tržna ekonomija, so bili usmerjeni predvsem k ustvarjanju družbene kohezije.
Sicer se je tudi v ekonomijah daru tako kot v tržni ekonomiji razvijal določen odnos do lastnine in bogastva. S to razliko, da ni bilo kopičenje tisto, kar je ustvarjalo ugled posameznika in skupnosti. Ravno nasprotno, čast se je utrjevala prek razdajanja. David Graeber v svojem delu Dolg (2011: 112-113) opredeljuje fenomen hierarhične distribucije, ki je bila prepoznan v ekonomijah daru. Gre za delovanje poglavarjev v staroselskih skupnostih, ki so sicer v funkciji avtoritete in v hierarhičnem vrhu, a je njihova glavna vloga zbiranje in nato razdajanje lastnine. Njihova čast je tesno povezana z razdajanjem. Tako pri Malinowskem beremo sledeči opis razdajanja: Družbeni kod, ki ga najdemo pri domačinih kule, je daleč od tega, da bi šibil naravno željo po lastništvu. Nasprotno: pritrjuje temu, da je imeti biti pomemben in da je bogastvo pomemben pokazatelj družbenega statusa in osebnih vrlin. Vendar je pomembno dejstvo pri kuli to, da posedovati pomeni dajati – in tu se domačini pomembno razlikujejo od nas. Od človeka, ki poseduje stvari, se naravno pričakuje, da jih deli z drugimi, jih distribuira … in višji kot je status, večja je obveznost. Od poglavarja se bo tako naravno pričakovalo, da bo dajal hrano kateremukoli tujcu, obiskovalcu … Glavni pokazatelj moči je premoženje in premoženje je radodarnost. Bolj pomemben je človek, večjo potrebo ima po razkazovanju radodarnosti. (Malinowski 1984: 97)
Tudi v ekonomijah daru je torej obstajala težnja po akumulaciji kapitala oziroma dobrin, a s povsem drugim namenom kot v tržnih ekonomijah. Graber (2011: 112, 113) je izpostavil, da so tudi tu poti za podjetne posameznike, vendar je vse zastavljeno tako, da nikoli ne more nastati platforma za ustvarjanje stalne neenakosti v bogastvu. Vsaka oblika samopoveličevanja pripelje do tekmovanja, kdo lahko da največ stran. V veliko delih Papue Nove Gvineje se družbeno življenje vrti okrog velemož, karizmatičnih posameznikov. Ti velik del svojega časa preživijo ob zbiranju bogastva, ki pa ga potem ob velikih praznikih spet darujejo. Tudi v Amazoniji in med severnoameriškimi staroselci so poglavarji, katerih vloga je sicer bolj formalizirana, vendar nimajo nobene moči prepričati druge, da bi počeli, česar nočejo. Stran od sebe dajo veliko več, kot prejmejo. Tako funkcija poglavarjev ni ravno lahka in v materialnem smislu prav nič nagrajevalna, saj so velikokrat najbolj revni v vasi, takšen pritisk glede dajanja stvari se vrši nanje: Pravzaprav lahko presojamo družbeno egalitarnost po tem, ali so tisti v poziciji avtoritete samo kanal za redistribucijo ali lahko uporabljajo svojo pozicijo za akumuliranje bogastva (Graeber 2011: 113).
Najbolj očitna razlika med ekonomijo daru in kapitalistično ekonomijo, govorimo o nemonetarnem in monetarnem sistemu, nas lahko zavede k prehitrim zaključkom. Le čemu bi se vračali v čase menjave brez denarja, če nam denar kot veliki izenačevalec, vse olajša? Vendar takšno sklepanje poenostavlja delovanje obeh ekonomskih sistemov. Lekcija, ki nam jo ponuja primerjava z ekonomijo daru, je povsem drugje. Predvsem v tem, kakšni so medčloveški odnosi, ki jih določen ekonomski sistem, vključno z načinom uporabe danih sredstev menjave, spodbuja. Denar sam po sebi še ne vzpostavlja tržnega sistema, kot ga poznamo danes. Vsak monetarni sistem sicer spodbuja menjavo med ljudmi, vendar, kot opozarja Lietaer (pov. po Kos 2006: 61), različno opomenjanje denarja spodbuja različne vrednote in vedenja. Tip denarja v določeni družbi, način njegovega ustvarjanja in administriranja globoko oblikuje vrednote in razmerja znotraj družbe. Med drugim spodbuja ali blokira specifične kolektivne emocije in vedenjske vzorce.
KOLEKTIVNA ZABLODA
Lietaer (pov. po Kos 2006: 60) nadalje utemeljuje, da je velik krivec za zdajšnjo gospodarsko krizo dominanten patriarhalen monetarni sistem. Skozi značaj denarja, ki ga imamo dandanes, se najmočneje vsiljuje patriarhalne vrednote. Kot nadaljuje Lietaer, smo lahko skozi zgodovino zahoda spremljali, kako so se vzpostavljali monopoli valut, ki so sočasno igrali vlogo sredstva menjave in hranitelja vrednosti. Te valute so najprej predstavljale redke in dragocene dobrine, kasneje so se razvile v zlate in srebrne kovance in končno v centralno vodene nacionalne valute. Skupna značilnost teh sistemov pa je, da aktivno spodbujajo varčevanje v obliki akumuliranja denarja z omogočanjem prihodka od obresti. Posledično je denar skoncentriran v rokah relativno majhnih elit, njegovo pomanjkanje pa pesti ogromen del preostale družbe.
Denar, ki se je razvil v patriarhalni družbi ima glede na svoje značilnosti, Yang vrednost (Lietaer pov. po Kos 2006: 60) Koncept yin in yang izvira iz kitajske filozofije in opisuje dve nasprotni, a komplementarni sili, ki ju najdemo v vseh stvareh univerzuma in ne moreta obstajati druga brez druge. Naš konvencionalni denar je zagotovo ekstremen Yang konstrukt, saj je ustvarjen pod taktirko globalne hierarhije, kjer države v razvoju nimajo možnosti vplivati na pravila. S pomočjo hierarhije je vsiljen na nacionalne nivoje pod avtoriteto centralne banke. Obrestne mere spodbujajo akumulacijo in koncentracijo bogastva, pomanjkanje denarja pa spodbuja tekmovalnost med uporabniki. Takšen denar spodbuja ekonomske bume in padce, koncentracijo bogastva, okoljsko nevzdržnost in uničuje skupnosti.
Lietaer yin in yang koncept sicer uporablja za opisovanje različnih vrst denarja, ki so soobstajale in še vedno obstajajo v mnogih družbah. Naš yang denar torej predstavlja le eno polovico, če hočemo družbo uravnovesiti, pa je potrebno poskrbeti za njegov komplementarni del. In kakšna bi bila komplementarna yin oblika denarja? Pravzaprav, po mnenju Lietaerja (pov. po Kos 2006: 61), že obstaja in se širi po vsem svetu. Yin denar se ponavadi vzpostavlja na egalitarni osnovi znotraj skupnosti skozi necentraliziran, demokratičen proces in kot tak spodbuja sodelovanje. Ne more se akumulirati in shranjevati kot konvencionalni denar in je zagotovljen v zadostni količini. Se pravi, deluje samo kot sredstvo menjave, ne kot shranjevalec vrednost. Tak denar svobodno kroži na vseh družbenih nivojih in je zmeraj na voljo tudi najbolj deprivilegiranim družbenim skupinam ljudi, kar jim omogoča, da se vključujejo v menjalna razmerja, ki lahko bistveno izboljšajo njihov življenjski standard. Lietaer ga imenuje komplementarni denar v nasprotju s terminom alternativni denar, saj naj bi dopolnil in ne nadomestil konvencionalni denar. Dve najbolj znani obliki takih sistemov sta LETS (Local Exchange Trading System) in časovna banka (vzajemen kreditni sistem v katerem ura storitve velja kot enota na računu).
V osnovi imajo nekatere zgoraj naštetih značilnosti tudi kriptovalute, za katere pa postaja vse bolj vprašljivo, če bodo, kljub velikemu potencialu, uporabljene za namene družbeno dobrega.
Ta kratek traktat o alternativni rabi denarja in odnosa do lastnine v ekonomijah daru nam pove predvsem, da ni tako važno, katera sredstva menjave uporabljamo, temveč predvsem, kako z njimi upravljamo. V ekonomiji daru se spodbuja čim večje kroženje dobrin in storitev na podlagi družbenih dogovorov, ki med drugim preprečujejo kopičenje bogastva pri posameznikih. Prehod iz tekmovalne in rušilne kapitalistične naravnanosti k bolj uravnovešeni distribuciji dobrin je možen s pomočjo novih družbenih dogovorov glede denarja kot našega najpomembnejšega sredstva menjave. Tudi v monetarnem sistemu bi bilo torej z drugačnim upravljanjem in odnosom do denarja mogoče spodbujati nekatere družbeno kohezivne elemente ekonomij daru.
Pa mačka in sova? Na koncu pesmi se poročita. Z rinko, ki jo za 1 šiling odkupita od pujsa.
Pussy said to the Owl "You elegant fowl,
How charmingly sweet you sing.
O let us be married, too long we have tarried;
But what shall we do for a ring?"
They sailed away, for a year and a day,
To the land where the Bong-tree grows,
And there in a wood a Piggy-wig stood
With a ring at the end of his nose, his nose, his nose,
With a ring at the end of his nose.
"Dear Pig, are you willing to sell for one shilling your ring?"
Said the Piggy, "I will"
So they took it away, and were married next day.
(Edward Lear, Mačka in sova)
VIRI:
Graeber, D. (2011): Debt: The first 5.000 years. Brooklyn, Melville House Publishing.
Kos, M. (2006): Dancing With Money. Msc in Holistic Science, Schumacher College.
Malinowski, B. (1922/1984): Argonauts of the western Pacific: an account of native enterprise and adventure in the archipelagos of Melanesian New Guinea. Illinois, Waveland Press.
Mauss, M. (1996): Esej o daru in drugi spisi, Ljubljana: Škuc.
Slika: Mačka in sova (medmrežje: neznani vir)
