Pronicljiva ugotovitev je zadnjič prišla iz ust moje mame, ko je opazovala nov vedenjski vzorec psa Poppyja, ko je bil pri njej v varstvu. Med sprehodom se je večkrat skril in bil vsakič popolnoma navdušen, ko ga je našla. »A vidiš,« je rekla mati. »Tako rešuje svoje frustracije iz otroštva, ker je bil zapuščen.« In res se zdi kot da je kuža odkril fenomenalen način vsakodnevnega zdravljenja svojih travm. Vedno znova najden!
Večina ljudi s katerimi se srečujem pri Društvu Kralji ulice pa nima te sreče. Naj si še tako želijo, naj se še tako borijo, so vedno znova izgubljeni. Izgubljeni v napačnih zvezah, v ponavljanju vedno istih vzorcev, v omamah, ki vsaj malo ublažijo tragičnost vsakdana. Zdi se, da je pretrgati ali pa spremeniti »usodo«, ki ti je bila položena v zibel nekaj najtežjega in za mnoge predstavlja vsakodnevni boj. In med njimi je nemalo takih, ki jih okolica označuje za »predobre«. Nikoli ne znajo poskrbeti zase, srce pa se jim lomi, ko gledajo trpljenje drugih in bi zanje naredili vse, četudi so sami na cesti. Na cesti, kjer večkrat obvelja zakon močnejšega, kar konec koncev velja tudi za sistem v katerem živimo, za take ljudi ni prostora. Ničkolikokrat sem že opazovala ponavljanje variacij enega in istega odnosa pri enem izmed dolgoletnih članov društva. V bližnjih razmerjih, ki jih sklepa, naj gre za ženske ali moške, je vedno znova do konca finančno, fizično kot tudi čustveno izžet, in potem zavržen. Takoj nato ponovi različico z naslednjim človekom. Podobno velja še za drugega člana društva, moškega srednjih let, ki je svoje »hlepenje« po reševanju drugih prignal že do teh mej, da nekateri, ki pač nimajo v sebi »izkoriščevalske« žilice, že skoraj bežijo pred njegovo pretirano skrbjo in pomočjo.
Vede, ki se ukvarjajo s človekovo psiho, bi najbrž kaj hitro ponudile eno izmed instant razlag denimo: tega kar sam nista nikoli imela v otroštvu hočeta zdaj na vsak način pozdraviti, tako da »brezumno« in prek vseh racionalnih mej skrbita za druge. Ali pa: s trpljenjem drugih se poistovetita tako močno, ker v njih vidita sebe, vendar bi bilo ukvarjanje z lastno bolečino pretežko. Že mogoče, da tovrstne »diagnoze« deloma držijo, temu navkljub pa je človekovo delovanje skupek toliko različnih dejavnikov, da ga ni mogoče zreducurati le na posamične razlage.
In kaj je nekaj najbolj »očarljivega« in mogoče tudi najtežjega pri delu z brezdomnimi ljudmi; da tolikokrat dobiš odblesk samega sebe. Seveda v ekstremni različici, ampak vseeno. Ko ugotoviš, da imaš v sebi močan »virus reševanja sveta« in se za povrh tega znajdeš na delovnem mestu, kjer bi vsakogar na katerega naletiš najraje zavila v vato in za vse večne čase pospravila nekam na varno, ti slej ko prej postane jasno, da tako niti slučajno ne bo šlo. Morda je v socialnovarstvenih programih (vse bolj se mi dozdeva, da tudi v življenju na sploh) najbolj zahtevna umetnost loviti tanko linijo med »preveč« in »ravno prav« podpore. Razlogi so različni, med drugim tudi ta, da velikokrat že uporabniki programov od tebe pričakujejo veliko več kot je še zdravo za obojestransko avtonomijo, eden izmed močnih vzrokov pa je zagotovo tudi ta, da probleme drugih in tudi rešitve zanje navadno vidimo z več ostrine kot svoje lastne. V ozadju teh najbolj očitnih vzrokov pa se, kot že prej omenjeno zagotovo skrivajo še globlji duševni mehanizmi napaberkovani tekom let.
Kako naj človek torej razvije ravno pravo mero sočustvovanja, opore drugim? Kako naj zaradi veliko stisk okoli sebe ne zgradi previsokih obrambnih zidov, zaradi katerih lahko sčasoma celo otopi? Ali pa kako naj prepreči, da ga bolečina drugih ne bi povsem preplavljala in odnesla s sabo? Moder odgovor na vprašanja, ki so se mi vse bolj kopičila, je tokrat prišel k meni prek prijateljice in sicer v obliki knjige. Brené Brown v svojem delu Braving the wilderness, The quest for true belonging and the courage to stand alone odgovarja na vse to in še več.
Ljudje doživljamo različne bolečine, travme, Brené Brown pa tudi v kontekstu največjega trpljenja kot je revščina, nasilje, kršitve človekovih pravic, izpostavlja občutek, da ne sodiš v svojo lastno družino (ali skupnost) kot eno izmed najbolj nevarnih bolečin. Zato, ker ima moč zlomiti naše srce, naš duh in občutek lastne vrednosti. In to je bolečina, ki jo nosi večina članov in članic našega društva. Ko se vse to zlomi, nadaljuje Brown, pa so možni trije načini odzivanja. Prvi je življenje v stalni bolečini in iskanje olajšanje v prizadevanju bolečine drugim. Drugi je zanikanje bolečine, ki pa prav tako pripomore k temu, da jo prenašaš tudi na druge okrog sebe. Tretji pa je iskanje poguma za posedovanje bolečine in razvijanje prave mere empatije, sočutja zase in za druge, ki ti dovoljuje doživljati težke stvari tega sveta na poseben način.
Bolečina, pravi Brown, je nepopustljiva. Pridobila bo našo pozornost, kljub našim prizadevanjem utopiti jo z odvisnostmi, udušiti jo z zunanjim uspehom in materialnimi pastmi ali uničiti s sovraštvom. Vedno bo našla razpoko, da prileze na plano. V nekaj drugega pa se bo preobrazila le, če jo priznamo in poskrbimo zanjo. Odzivanje nanjo ljubeče in z empatijo bi bilo energijsko veliko manj potratno kot je boj z njo, vendar je soočanje zastrašujoče. Večina izmed nas ni bila naučena kako jo prepoznati, jo poimenovati in biti z njo. Naše družine in kultura nas učijo, da je priznavanje bolečine šibkost, tako smo raje spodbujeni k jezi in zanikanju.
Pravi odgovor na soočanje z bolečino – tujo in lastno – in odzivanje na vprašanje pripadnosti, Brené zaobjame z eno samo besedo: divjina. Pisatelji, pesniki, glasbeniki in drugi so divjino vedno uporabljali kot metaforo za nevarno okolje, kjer nas čakajo različni preizkusi, pa tudi kot naravni prostor lepote, kjer iščemo mir in kontemplacijo. Kar imajo vse podobe divjine skupnega je občutek samote, ranljivosti in emocionalnega, duhovnega ali fizičnega iskanja. In kaj za avtorico pomeni divjina vsakodnevnega življenja? Tako močno pripadanje sami sebi, da si pripravljena »stati sama« - imeti pogum, da se soočiš z divjino negotovosti, ranljivosti in kritike. To med drugim pomeni tudi, da porušimo svoje pregrade, zapustimo naše ideološke bunkerje in začnemo živeti z našim »divjim« srcem, ne pa iz strahu in poškodb, ki jih naberemo tekom življenja. Prava pripadnost, pravi Brown, ni pasivna. Ni pripadnost, ki nastane, ko se pridružimo neki skupini, ni ustrezanje ali prodajanje lastnih prepričanj samo zato, ker je to bolj varno. To je praksa, ki zahteva od nas, da smo ranljivi, da nam je včasih neprijetno in da se naučimo kako biti ob ljudeh brez žrtvovanja lastnih prepričanj.
Avtorica je svoje delo napisala tudi na podlagi intervjujev z ljudmi za katere meni, da prakticirajo »divjino« oziroma so postali divjina sama. Ena izmed njih je tudi igralka Viola Davis, ki je med drugim tudi dobitnica Oskarja. Njena zgodba govori o pogumu in moči, ki sta izšla iz velike bolečine, strahu, ranljivosti. Violina travma jo je določala vse otroštvi in tudi velik del odraslosti. Tri četrtine svojega življenja se je počutila kot kvadrat, ki se poskuša spraviti skozi okroglo luknjo. Preprosto ni fizično ustrezala. Prihajala je iz ekstremno revnega okolja, oče pa je bil nasilni alkoholik. »Posteljo sem močila do trinajstega leta in smrdela sem,« pove Viola v intervjuju. Učiteljice so se pritoževale zaradi vonja in jo pošiljale v pisarno medicinske sestre. »Bila sem napaka. To je bil moj začetek. Moj jezik pripadnosti se je nanašal na preživetje: Se lahko stuširam s toplo vodo? Ali imamo danes hrano? Bo moj oče ubil mojo mamo? So v hiši podgane?« Tako je Viola nosila to veliko travmo, tesnobo, še velik del svojega odraslega življenja, saj ni imela orodja kako se s strahovi soočiti. Vso svojo energijo pa je usmerjala v skrivanje brutalnosti svojega življenja. Ključna sprememba pa se je zgodila nekega dne, ko bi se morala upreti človeku, ki jo je maltretiral. V trenutku jo je spreletel spomin iz otroštva, ko je oče grozil, da bo s svinčnikom zabodel mamo. Viola se mu je uprla in začela kričati nanj, oče je potem prenehal. Že kot otrok, še preden je bila pripravljena, se je mogla upreti nekomu močnejšemu od sebe, posledično pa je globoko v njej ostal zakoreninjen velik strah. Potem se je odločila za terapijo in soočanje s preživetim. Seveda se spremembe niso zgodile čez noč, a je z vztrajnostjo počasi začela spreminjati svojo »usodo« in določenost okolja iz katerega je izhajala. Še ena njenih pomembnih ugotovitev se je nanašala na ranljivost. »Kultura igralstva je kruta. Velikokrat slišiš: ni dovolj atraktivna, prestara, pretemna, predebela … Rečejo ti, razvij debelo kožo, da te opazke ne bodo ranile. Ne povejo pa ti, da bo debela koža preprečila tudi stvarem priti ven. Ljubezni, intimnosti, ranljivosti.« Viola Davis je spoznala, da debela koža zanjo ne deluje več. Tako se je raje odločila, da se izpostavi svetu z vsem kar je, četudi mora zato večkrat doživljati kritike. Njena zgodba je popoln primer nekoga, ki je prepoznal svojo bolečino, sprejel svojo preteklost in ustvaril drugačne možnosti.
Resda se dosežki Viole Davis berejo kot hollywoodska uspešnica. Res je tudi, da večini ljudi, ki izhaja iz travmatičnih družinskih razmer ne uspe zasukati svoje življenjske poti na tako korenit način, temveč se borijo iz dneva v dan, da sploh preživijo. Pri tovrstnih primerih zgodb o »uresničevanju sanj«, prebijanju z dna na vrh, se je potrebno izogniti romantiziranju in poveličevanje posameznikove volje, ki se lahko bojuje proti še tako kruti usodi. Dejstvo je, da so v že tako tekmovalnem in neobčutljivem svetu, štartne pozicije ljudi zelo neenakomerno razdeljene. Vendar je delo Brené Brown dragoceno, saj nam ponuja nov pogled na človeško moč. Moč, ki izhaja iz priznavanja ranljivosti in soočanja z bolečino. Ali z besedami Maye Angelou, še enega »divjega duha«, ki ga Brené večkrat navaja v svojem delu:
»Svoboden si šele, ko ugotoviš, da ne pripadaš nikamor – da pripadaš povsod, a nikamor posebej. Cena je visoka. Nagrada je ogromna.«
