Jasno je, da se z zaostrovanjem ekonomskih razmer in vse večjo revščino, pojavlja tudi vse več skrajno perfidnih mehanizmov s katerimi se opravičuje velika družbena brezbrižnost do revnih in uničuje povezanost skupnosti, ki bi se sicer lažje uprle sistemskim krutostim. To pot se ne bom poglabljala v zgodovinska ozadja ideologij, ki »prodajajo« individualno odgovornost in povzročajo drobljenje družbe. Razmišljam namreč predvsem o tem, kako se nam tovrstne »resnice« prikradejo v vsakdanje življenje, kako subtilno delujejo, ne da bi se ljudje sploh zavedali kdaj jih ponotranjimo, kaj šele, da bi jih reflektirali. Vsiljuje se nam na vse področjih našega delovanja, prevzemajo nadzor nad prostim časom, službenim časom, nad našimi osnovnimi in drugimi potrebami.
Na področju duhovne rasti nam preti nepregledna množica samopomočnih bestsellerjev in newagerskih priporočil, ki brez domišljije plasirajo eno in isto v ličnih paketih: z močjo voljo in pozitivno naravnanostjo je mogoče doseči vse, vesolje vas podpira, če le veste kaj hočete, premagajte vlogo žrtve in življenje se vam bo spremenilo, zamislite si in zgodilo se bo, …itd…, itd…
In, če si vseeno še vedno drznemo pomisliti, da vse le ni odvisno od naše volje in da vsega pač ne moremo doseči sami, nam za nameček servirajo slikico obdano s srčki in pojasnilom, da je vendarle vse ljubezen in da se bo vse izšlo prav, če se bomo le naučili imeti radi. Oprostite, ampak res imam veliko težavo z ljubeznijo do nekoga, ki je imel od otroštva vse lepo postlano (še dobro in vsekakor privoščim!), zdaj pa večji del časa sedi za računalnikom, delegira kdo si zasluži socialko in kdo ne, na poti domov pa pravičniško nadere prodajalko cestnega časopisa naj se že enkrat spravi delat, saj je vendarle mlada in ji prav nič ne manjka.
Nadalje logiko individualne odgovornosti briljantno izkorišča farmacevtska industrija in z njo v kompaniji medicinska stroka.
Se počutite izpito in ste ves čas pod stresom? Ste anksiozni in imate napade panike? Depresivni? Eh ne, ne živite v ponorelem svetu, ki zahteva nečuteče robote, le premalo serotonina imate v možganih. Vzemite magic pill in puf slabih občutkov ni več (pa tudi nobenih drugih mimogrede).
Nadaljujemo z usklajenostjo telesa in duha. Da, tudi tu je norošniška družba zavohala genialno tržno nišo. Če nam na eni strani ponujajo vse cenejšo in »izpraznjeno« hrano, nam na drugi (seveda le tistim z nekaj več pod palcem) ponujajo naravno, domače, bio …, ker človek pač je to kar jé. »Pravilna« prehrana tako za marsikoga, ki si to lahko privošči, postaja prava umetnost, medtem ko si ljudje na robu preživetja lahko le nasanjajo vse te bio ali pa fair trade izdelke.
Ti prijemi imajo torej, poleg najbolj očitnega zaslužkarskega, še en pomemben, a bolj zakrit namen. Obrniti fokus s celote na posameznika. Lažno in prisilno pozitivno mišljenje in spodbujanje pretiranega ukvarjanja s seboj je tako v službi prekrivanja resničnih težav na družbeni ravni.
Omenjenemu se za začetek lahko zoperstavimo s prakticiranjem umetnosti negativnega mišljenja**. Poudarjam, da pri tem nikakor ne gre za navadno jamranje, temveč za pravo umetnost. Pomeni, da se otresemo lažne pozitivne naravnanosti, ki se nam vsiljuje na vsakem vogalu. Le kako bomo tudi sicer vedeli kaj zares čutimo, če pa moramo biti ves čas srečni?
Ponovite torej za mano: Danes sem precej v klincu, mogoče bom jutri bolje ali pa tudi ne. Ampak tudi to je povsem v redu, ker sem le »normalen« človek v nenormalnih razmerah. Osvobajajoče, a? Morda si stavek celo posnamete in si ga predvajate na poti v službo. To je seveda le začetek, a vsaka pot se začne s prvim korakom. Zna se zgoditi, da s prakticiranjem umetnosti negativnega mišljenja, vsaj v prvi fazi izgubite veliko prijateljev. Ne skrbite, to že niso bili vaši pravi prijatelji, saj ob njih niste mogli biti vi, ampak le vaša zlagana maska. Predvsem pa boste s prakticiranjem umetnosti negativnega mišljenja najhuje stopili na žulj ljudem, ki so najbolj pod vplivom lažne pozitivne naravnanosti. V drugi fazi tako lahko privede do nenadzorovanih izbruhov. Ne skrbite. Po osvobajajoči kataklizmi, ko bomo spet sposobni zaznavati kako se zares počutimo in se o tem tudi pogovoriti, se lahko, v tretji fazi, lotimo pravih problemov.
Veste kateri od Smrkcev mi je bil vedno najljubši? Ne Smrketa s svojim vznesenim poskakovanjem in prepevanjem najljubše pesmice, niti ne Ata Smrk, ki je dajal vtis varnega obvladovanja, četudi je šlo vse narobe. Najbolj všeč mi je bil smrkec Zmrda, tisti, ki mu je šlo vse na jetra. In ja, kakšen dan si vzamem vso pravico biti smrkec Zmrda … Pa tudi Gargamel ni bil od muh.
*Naslov norveške črne komedije režiserja Bård Breiena
**Umetnost negativnega mišljenja izvajate na lastno odgovornost.
