»Nikoli ne veš kdo je prišel.«
In zdaj vedno pozdravim. Nikoli ne veš. Mogoče je pa ravno vstopila ona. Babi.
Ne razmišljam o tem, če verjamem. Ampak pozdravim pa vedno.
Kolikšen del našega življenja je pravzaprav smrt? Ali nas opomni nase le takrat, ko umre nekdo od nam dragih, ljudi, ki so nam blizu? Ali pa nas kdaj prebudi sredi noči, v hladnem znoju hipnega prebliska, enkrat bom umrla tudi jaz? Mogoče jo zaznavamo v ljudeh okrog sebe, v tistih, ki umirajo vsak dan po malem. Počasi, a vztrajno. V tistih, ki so se odločili, morda polzavedno, da jim življenje ne more dati nič več drugega kot le smrt.
Morebiti obstaja majcena šansa, da je človekov odnos do smrti mogoče zaznati iz njegovega življenja. Recimo tisti urejen tip. Ga vidite? Dan za dnem hiti mimo s pogledom strogo uprtim naprej, resnim, zaskrbljenim izrazom na obrazu. Vsak dan, vsako uro, vsako minuto, kot da ga nekaj hudičevo priganja. Če že ne zlodej, pa vsaj smrt. Nima časa za breznamenske klepete, igranje z otroci ali božanje razigranih kužkov v parku, toliko je treba še postoriti pred … kot, da bo že jutri vsega konec. Vse hitreje, hitreje in hitreje se obrača njegov svet, dokler ga nazadnje z nadsvetlobno hitrostjo ne iztiri iz njegove osi in ga izstreli v vesolje. V resnici je pomislil na smrt zelo poredko. Nosil je poker face in igral kot da smrt sploh ne obstaja.
Ali pa tista ženska, ki jo je vsako jutro, ko je hitel v službo, srečeval na istem vogalu. Včasih se je za hipec ustavil, ji ihtavo vrgel kovanček in odbrzel naprej.
Živela je iz dneva v dan. Ure, dneve, leta je že dolgo nazaj nehala preštevati. Že zdavnaj si je nadela poker face. Mogoče je mislila, da jo bo tako prelisičila. Smrt. Ne, pravzaprav je zelo poredko pomislila nanjo. Skoraj nikoli.
In potem on. Poseben je, so že, ko je bil majhen, modro prikimavali sosedje. Nikoli ni izbiral utečenih poti, zmeraj je trmasto rinil po svoje. Včasih mu je uspelo, včasih se je hudo zalomilo. A vedno se je pobral, otresel prah s kolen, se nasmehnil in poskusil spet. Po svoje. Nič kaj dosti ni pazil, kaj govori. Povedal je pač, kar si je mislil. Vsakomur in brez izjeme. Da je nesramen, so rekli včasih. Da se ne zna obnašati, so rekli drugič. On pa o drugih ni kaj dosti premišljeval. Je pa pomislil kar velikokrat nanjo. Vsakokrat, ko se je znašel pred velikimi odločitvami. Ker … vedel je. Zadnja partija se vedno odigra le med teboj in smrtjo. In to z odprtimi kartami.
O partiji pokra pa kdaj drugič. Če bo čas.
(Prispevek je bil prvič objavljen kot uvodnik časopisa Kralji ulice, november 2016.)
Luna J. Šribar
