Blogi v nobenem primeru ne izražajo mnenj ustanove (CIRIUS Kamnik)
ali Evropske unije; predstavljajo izključno mnenja avtorjev.

ponedeljek, 04. maj 2020

Kaj je hendikep

Dušan Rutar



Otrok me vpraša, zakaj ga kličejo otrok s posebnimi potrebami. Kaj je posebna potreba? Ima sam take potrebe ali jih imajo tudi drugi otroci? Kako je s tem?


Dragi otrok, odrasli tako pravijo, ni pa nujno, da je tako. Včasih niso uporabljali izraza posebne potrebe. Uporabljali so drugačne, druge izraze. Rekli so, da je nekdo invalid. Ali da je prizadet. Da je defekten, moten. Uporabljali so tudi druge izraze, toda bistveno je, da se izrazi menjajo, da niso vselej enaki in da jih v različnih družbah različno uporabljajo. Reči hočem, da ni vpisano v tkanino vesolja, kateri izraz je treba kdaj uporabiti.

In vselej so se ljudje delili med seboj. Eni so veljali za nekaj posebnega, za elito na primer, drugi so bili čudni in nekako manjvredni. Nanje so gledali postrani, kot se reče. Niso vedeli čisto natančno, zakaj tako je, a zdelo se jim je, da je tako pač najbolj prav.

Nekatere ljudi so imeti za posebne. Morda so bili bolni, mogoče so imeli kako bolezen, ali pa so bili poškodovani, ranjeni. Mogoče niso bili nič od tega, pa so jih vseeno imeli za čudne in nenavadne.

Potem so se jim izogibali na daleč. Z njimi niso hoteli imeti opravka. Niso vedeli čisto natanko, zakaj je tako, vendar se jim je zdelo, da je tak odnos nekaj naravnega.

Še danes je tako in še dolgo časa bo tako.

Če pa sva čisto natančna, lahko hitro ugotoviva, da je vsak človek malo poseben, malo drugačen od drugih ljudi. Da zato ni treba reči komu, da je poseben. Razen če hočeš biti žaljiv ali vzvišen. Takrat rečeš nekomu, da je poseben, kar pomeni, da je manj vreden, da je z njim nekaj narobe, da je manj od tebe.

Nekateri ljudje radi vidijo, da je kdo manj od njih. In če ni manj od njih, ga naredijo takega. Poimenujejo ga tako, potem pa mislijo, da je drugi človek res manj vreden. V resnici ni manj vreden, le ljudje mislijo ali verjamejo, da je tak.

Potem se tudi obnašajo do njega, kot da je zares manj vreden. Na primer tako, da se ne igrajo z njim, da se ne družijo z njim, da se obrnejo stran, ko se po naključju srečajo z njim.

In zakaj potem uporabljamo besedo hendikep?

Ne uporabljamo je zato, da bi z drugo besedo poimenovali isto. Prav nasprotno. Uporabljamo jo, da bi poudarili tole.

Vsak človek je domnevno istoveten s seboj. V resnici ni tako, a zdajle ni dovolj časa in prostora, da to dokažem. In ker ni istoveten s seboj, pravimo, da je njegova identiteta odprta. No, hendikep je druga beseda za tako odprtost.

In kaj pomeni, da je odprta?

Pomeni, da človek zaradi tega lahko seže do zvezd in še dlje. Še veliko, veliko dlje, moj dragi otrok.