Dušan Rutar
Na grobo in za spoznavni interes lahko rečemo, da obstajajo tri subjektivnosti ljudi. Tako razmišljamo zato, da bi vnovič postavili pod vprašaj še vedno razširjeno razmišljanje ljudi, da so nekateri normalni, drugi pa ne, da so nekateri hendikepirani in ubogi, drugi pa nemoteno in neovirano uživajo radosti tega sveta. Resnica je namreč bistveno drugačna. Prvo obliko subjektivnosti lahko imenujemo tradicionalna. Zanjo je značilno, da živi v okoljih, ki so izrazito hierarhično urejena. V njih prevladujejo dogme, največkrat religiozne, ki določajo red in načine življenja ljudi. Res se ne sme spremeniti, ker je domnevno enak redu, ki vlada v drugem svetu – na primer v nebesih. Za dogme, hierarhije in red skrbijo avtoritete, ki so nevprašljive in nedotakljive, praviloma so religiozne. Ljudje ubogajo avtoritete, se ravnajo po redu, za katerega se zdi, da je večen, in sprejemajo družbene hierarhije. Redki se upirajo, upirati pa se tudi ni pametno, ker so kazni za upor takojšnje in grozne.
Druga oblika subjektivnosti je moderna. Zanjo je značilna individualnost, značilen je individualizem, posameznik se mnogo bolj kot na religiozne avtoritete zanaša na razum, na lastno zdravo pamet. Zanima ga resnica sveta, ne zanimajo ga večne božanske resnice, hoče raziskovati svet. Posamezniki želijo živeti samostojna življena, zato se upirajo, postavljajo pod vprašaj hierarhije in zastopajo razsvetljenstvo.
Tretja oblika subjektivnost je postmoderna. Zanjo so značilne zastopanje diferenc, različnosti, drugačnosti, drugosti in performativnosti. Resnice sveta niso niti božanske niti večne, temveč so lokalne, začasne, spremenljive in vprašljive. Ljudje zastopajo univerzalne pravice in zahtevajo egalitarnost, demokracije, horizontalno povezovanje, hierarhije jim gredo na živce, zavračajo vraževerje.
Vidimo torej, da je razumevanje invalidnosti kot motnje, defektnosti, okvarjenosti, nesposobnosti ali celo nenormalnosti posameznikov tradicionalno, zastarelo, da pripada nekim prejšnjim časom, ko so ljudje v glavnem razmišljali znotraj okvirov tradicionalne subjektivnosti, ki drugačne subjektivnosti niti niso prenesli, zato ta ni bila mogoča.
Sodobno, postmoderno razmišljanje je bistveno drugačno. To je razmišljanje o zmožnostih posameznikov za kreativno delovanje, za horizontalno povezovanje, za egalitarnost, demokracijo in delovanje brez hierarhij. V taki perspektivi ni pomembno, da je nekdo domnevno normalen in da drugi odstopa od normale. Normalnosti in normativnosti je dobesedno veliko, ljudje jih ustvarjajo vedno znova, jih spreminjajo, zavračajo, preoblikujejo, nadgrajujejo. Ni ena sama.
V tem okviru je smiselno potegniti vzporednico. Ljudje namreč nenehno ustvarjajo nove, zamišljene, fiktivne svetove. Film ima zato privilegirani položaj v kulturi, podobno kot knjige, pesmi in drugi izdelki. Ljudje se z lahkoto sprehajajo po različnih svetovih in jih doživljajo zelo podobno ali celo enako kot vsakdanji svet, v katerem živijo. Čutijo s fiktivni junaki, jih razumejo, sočustvujejo z njimi, potujejo po svetovih, pa če so še tako oddaljeni od vsakdanje empirije.
Še več. Ljudje prav potrebujejo nove, fiktivne, drugačne svetove, v katere vstopajo in se tako za nekaj časa odmaknejo od vsakdanjih rutin, v katere so potopljeni. Potrebujejo jih zelo podobno kot hrano, vodo in kisik, kar dokončno potrjujejo pomen njihove simbolne, duhovne narave.
Sodobni ljudje so popotniki po najrazličnejših svetovih.
