Dušan Rutar
Ljudje imajo navadno močna prepričanja o mnogočem. Niso strokovnjaki za različna področja, le prepričanja ali mnenja imajo. In teh prepričanj ni lahko spreminjati; pogosto jih preprosto ni mogoče spreminjati. Trdijo, da imajo pravico do mnenj in prepričanj, zato se jih tudi oklepajo, kajti imeti pravico pomeni, da ti nihče nič ne more in da se nihče ne sme vtikati vate. Videti je, da so močna prepričanja zelo odporna proti argumentom in dokazom, kar pa sploh ni čudno. Ljudje z mnenji so navadno prepričani, da so njihova mnenja resnična, da so resnica, zato kajpak ni čudno, da nimajo interesa, da bi jih spreminjali. Nič drugače ni, ko govorimo o hendikepu. Še več, ljudje so spontano prepričani, da vedo, kaj je hendikep, kaj je invalidnost, ustvarjajo vtis, da so za to strokovnjaki, da razumejo, kaj pomeni biti invalid, kdo so osebe s posebnimi potrebami, kako se vesti do njih, kakšno je življenje s hendikepom. Resnica je precej drugačna.
Ljudje samozavestno trdijo, da so invalidi ali hendikepirani ljudje ranljivi reveži, ubogi moteni osebki, ker jim je v življenju hudo in ker so izključeni. Zatrjujejo, da vedo, kaj pomeni, če si hendikepiran, če si drugačen; vselej tudi dodajo, da ni dobro biti preveč drugačen.
Zakaj je tako izjavljanje problem?
Problem je zato, ker so ljudje zaradi svojih prepričanj in mnenj pogosto preveč samozavestni. Mislijo celo, da poznajo sebe, svoj notranji jaz, da se imajo pod nadzorom, da imajo svobodno voljo itd. V resnici se precej motijo, a tega ne vedo. Bolj so hendikepirani, kot bi si radi priznali.
Logika in narava hendikepa sta zato pomembni, kajti pomagata nam razumeti, da ljudje nismo gospodarji v svoji hiši, da se imamo bistveno manj pod nadzorom, kot verjamemo, da je svobodna volja zgolj iluzija in da je celo ego iluzija.
Ko vse to globoko dojamemo, smo že na dobri poti, da razumemo tudi hendikep. Kajti hendikep je natanko spoznanje, da sebe obvladujemo bistveno manj, kot verjamemo, da nimamo svobodne volje, da imamo zadeve manj pod nadzorom, kot si želimo.
Zavest o vsem tem je obenem že zavest o hendikepu, hendikepiranosti kot ključni značilnosti ne le zavesti, temveč tudi življenja čisto vsakega človeka.
Hrbtna stran hendikepa je kognitivna kreativnost. Omogoča izjemno elastičnost in fleksibilnost človekovega delovanja, zlasti pa je tesno povezana z zmožnostjo možganov, da iz različnih alternativnih zgodb, ki jih ustvarjajo, naredijo eno, druge pa zanemarijo. In ta zgodba je lahko bistveno boljša in bolj povezana z resnico kot zgodbe, ki sicer brez dobre refleksije napolnjujejo naše simbolne prostore, izhajajo pa iz mnenj.
