Ko pomislimo na hendikep, nam najprej pade na pamet telo, podoba telesa, ideja telesa. Obenem si že čisto spontano predstavljamo, da hendikepirano telo nekako ni normalno, zato mislimo, da je drugačno, da ima njegov lastnik posebne potrebe, da je telo moteno, ovirano, defektno, invalidno, poškodovano, okvarjeno. Uporabljeni izrazi izhajajo iz domneve, da obstaja normalno telo, čeprav ni nujno, da se tega zavedamo. A če ne bi obstajalo normalno telo, ne bi moglo obstajati nenormalno – to je zelo logično. Če ne bi bilo telesa brez motenj, enako ne bi moglo obstajati telo z motnjami, moteno telo, defektno telo. A ta domneva je slaba, nedokazana in celo nedokazljiva. Obstajajo boljše ideje, kaj je telo, in obstajajo boljše ideje, kaj je hendikep, ki ni motnja, defekt, okvara, oviranost.
Da bi razumeli, kaj je hendikep, moramo torej najprej razumeti, kaj je telo. Zdi se sicer, da že od nekdaj vemo, kaj je, vendar se samo zdi, da vemo, to pa je premalo, da bi telo tudi globoko razumeli.
Ko ga razumemo, vemo, da je najprej nekaj, kar obstaja samo v različnosti; obstajajo torej različna, zelo različna telesa, kajti telo je variabilno, to pa pomeni, da je zmožno za različnost in s tem za drugačnost.
Razlike med telesi so lahko zelo velike, lahko so tudi ekstremne – na različnost zelo vpliva kultura. To ne pomeni, da je eno telo normalno, druga telesa pa so od njega bolj ali manj ekstremno drugačna. Ne, pomeni le, da so telesa drugačna med seboj, različna.
Telesa doživljajo svet, realnost na različne načine, ker so različna – tudi to je logično. Zopet ne moremo reči, da je en način normalen, druga pa so taki, da odstopajo od njega. Teles zato ne moremo razumeti in določiti tako, da jih primerjamo med seboj. Če jih primerjamo, si moramo namreč dobesedno izmisliti kriterije, po katerih so nekatera telesa normalna, druga pa ne. S tem seveda ne pridemo prav daleč.
Telo tudi neposredno vpliva na kognicijo, na miselne procese. Zopet moramo reči tole: ne obstajajo normalna telesa, ki vplivajo na kognicijo na normalen način. Zadeve so kompleksnejše.
Del telesa so tudi možgani, brez katerih ni kognicije. Razumemo jih kot močan biološki instrument, ki vpliva na druge dele telesa, ti kajpak vplivajo nanje, obenem pa omogoča še nekaj.
Ključno je tole spoznanje. Možgani omogočajo reorganiziranje, spreminjanje, preoblikovanje procesov in aktivnosti, ki potekajo v telesu. Obstaja torej določen prostor, znotraj katerega so take spremembe mogoče in celo pričakovane. Mogoče so različne spremembe, ne ena sama, tista, ki je domnevno normalna in najbolj zaželena.
Dejavnosti, ki izrisujejo povezanost telesnih organov z zunanjim okoljem, vplive okolja na telo in možgane, ki omogočajo preoblikovanje aktivnosti, nam tudi povedo, da so ti procesi v temelju kreativni.
Telo zato ni pasivni sprejemnik zunanjih dražljajev in informacij; daleč od tega. Že sam vnos dražljajev oziroma informacij v telo je performativen, kot pravimo, kar pomeni, da nekaj povzroča, da vpliva na pravila, po katerih potekajo procesi v telesu in možganih.
Vplivi pomenijo spreminjanje pravil, to pa vodi k novim načinom delovanja in človekovega vedenja. K novim, ne nujno k nenormalnim, defektnim ali okvarjenim, ko je telo domnevno nenormalno, defektno ali okvarjeno.
