Dušan Rutar
Ko razmišljamo o ljudeh in njihovih družbenih vlogah, se nam prej ali slej zastavi vprašanje, zakaj nekateri ljudje ubogajo tudi take zakone in taka pravila družbenega življenja, ki so očitno v navskrižju že z zdravo pametjo, kaj šele z znanostjo in s filozofijo. Zakaj torej ubogajo, čeprav bi bilo bolj moralno in etično ne ubogati in se ne podrejati?
Zdravi razum nam vsak dan pravi, da moramo kot družbena bitja ubogati nekatera pravila skupnega življenja, zakone in norme. Tu kajpak še ni nobenega problema. Kaj pa reči o nekaterih pravilih in normah, ki jih ljudje ubogajo, čeprav jim to škodi?
Psihoanaliza je razvila koncept presežne ubogljivosti, da bi ponudila odgovor na zapisano vprašanje. To ni nič drugega kot odgovornost človeškega bitja, da uboga in posluša tudi takrat, ko bi bilo moralno, etično, logično, smiselno in produktivno ne ubogati in ne poslušati. Pustimo zaenkrat vnemar vprašanje, zakaj uboga in kaj ima od tega, če res kaj ima.
Lahko rečemo tudi takole. Človeško bitje se včasih odloči, da nečesa ne ve, ne vidi in ne čuti, da o nečem preprosto ne razmišlja. To nekaj je takrat nemoralno, nelogično, nasilno, destruktivno, zlo. Človek se preprosto obrne proč, kot se reče. Lahko se odloči, da ne razmišlja, čeprav je razmišljanje ključno za njegovo življenje in preživetje.
Kakšno povezavo ima to s hendikepom?
Povezava je neposredna: prav zaradi odprtosti eksistence ali hendikepa se človek lahko odloči narobe, lahko se odloči za to, kar je nemoralno in celo zlo, lahko se odloči, da ne prepreči širjenja zla celo tedaj, ko mu tako delovanje neposredno škodi in ga ogroža.
In vera?
Vera pomeni, da je taisti človek zmožen za povsem drugačno odločitev. Lahko se odloči, da ni del širše mašinerije, načina življenja, ki si ga delijo vsi drugi ljudje. Lahko da prednost pravičnosti pred preživetjem. V taki odločitvi je celo nekaj paradoksnega, kajti če se odloči narobe, kot je opisano zgoraj, je lahko njegova odločitev dolgoročno taka, da ne podpira in ne omogoča njegovega preživetja.
Preživetje je torej dolgoročno bolj verjetno, če se človek odloči za etiko žrtvovanja, če se torej nečemu odreče. Čemu se odreče?
Odreče se temu, kar podpira življenje samo navidezno, začasno in samo domnevno, v resnici pa ga ne podpira. Odreče se nekaterim iluzijam, zablodam, napačnim sklepom, napačnim domnevam in predpostavkam. Ko se tako odreka temu, kar ni pomembno za preživetje, obenem ohranja pri življenju princip, ki terja da njega, da se podreja – principu.
Zaradi tega ni zvest samemu sebi, svojemu jazu, kot včasih rečejo ljudje, temveč je zvest neosebnemu principu, načelu. Ne oklepa se svojega jaza, svoje identitete, oklepa se principa. Drugim ljudem ne sporoča, da je zvest sebi, temveč jim sporoča, da je zvest principu.
Hendikep in vera sta torej neločljivo prepletena.
Vero razumem kot človekov odnos do tega, kar ga presega. Presega ga etika preživetja. Imenujem jo tudi etična superiornost ali večvrednost etičnega.
