Hendikep in razsvetljenstvo

Dušan Rutar


Izhodišče mojega tokratnega razmišljanja je znameniti in velikokrat analizirani Kantov odgovor na vprašanje, kaj je razsvetljenstvo. Njegovo razmišljanje je res tako dobro, da me po vseh teh letih še vedno navdušuje. Takole gre. Kdor se hoče razsvetliti, ni nujno, da se vsako človeško bitje hoče razsvetliti, mora nekaj narediti. Če ne stori ničesar, ostaja nedoletno; nedoletnost je stanje, ki ga človek lahko vzdržuje in ne ve, da vztraja v nedoletnosti – tudi v tem primeru kajpak nekaj dela. Razsvetljenstvo je zato smiselno. Kaj mora torej narediti, da n več nedoleten, da ne vzdržuje lastne nedoletnosti?

Pri nečem mora vztrajati. Tak je prvi odgovor na vprašanje, kaj je razsvetljenstvo, kako se razsvetliti. Vztrajati mora v posebni drži, ki se je lahko nauči; razsvetljenstvo ima dejansko veliko skupnega z učenjem.

Učenje pa ne pomeni le tega, da nakopiči veliko znanja in podatkov, temveč pomeni predvsem nekaj drugega.

Pomeni kritično rabo uma, se pravi dvom in spraševanje, ali je svet res tak, kot se zdi, da je. Spontano se zdi, da je tak, toda obstajajo različne oblike spontanosti, različni načini spontanega zaznavanja in razumevanja sveta. V spreminjanju oblik spontanosti je bistvo učenja.

Kritična raba uma je obenem tudi emancipatorična, kar pomeni, da vsak človek, ki se odloči zanjo, že nastopa ne le kot posameznik, ki spoznava svet v slonokoščenem stolpu ali v svoji delovni sobi, temveč nastopa kot državljan.

Državljan ne deluje kot posamezno človeško bitje, ki ima potrebe, interese in zlasti mnenja, temveč deluje kot misleče bitje, ki se vse bolj zaveda treh stvari.

Prvič. Da dejansko obstaja to, kar imenuje Foucault umetnost vladanja. Umetnost zato, ker je z ljudmi treba znati vladati. Oblast nad njimi zato ne sme biti raba grobe sile. Kdor se hoče kot oblastnik dolgo obdržati v sedlu, mora veliko vedeti, mora znati in mora obvladati umetnost vladanja. Grožnja z grobo silo je za silo dobra in koristna, a ne dolgoročno.

Drugič. Da vsaka vlada proizvaja oziroma ustvarja svoboščine. Ni res, da samo zatira ljudi in jim krati svobodo. Ustvarja namreč tudi pogoje, pod katerimi so ljudje lahko svobodni. Omejeni in svobodni, saj ne obstaja neomejena svoboda; neomejena svoboda je leseno železo.

Tretjič. Da oblast deluje skozi človeški kapital. To pomeni, da oblastna razmerja ne morejo obstajati, če ljudje, vpeti vanje, ne sodelujejo. Sodelujejo tako, da delajo na sebi, kot se reče, da imajo občutke krivde, da se hitro strinjajo, da delajo nekaj narobe, da se trudijo, da bi se poboljšali, da bi postali boljši državljani.

Kritična raba uma tako tlakuje pot, na kateri človek kot državljan ne zastopa svojih mnenj, temveč zastopa univerzalno zavest. Kaj pomeni zastopati univerzalno zavest?

Najprej pomeni premik od jaza k subjektu. Človek ni več jaz ali ego, temveč je subjekt kot univerzalni zastopnik uma, kot neosebni zastopnik univerzalnega. Zaradi take drže zastopa tudi zahtevo, ki ni njegova osebna ali celo intimna zahteva, temveč je zahteva univerzalnega, to pa je zahteva po prekinitvi, rezu v svetu, v katerem ne prevladuje univerzalni um, temveč prevladuje spopadanje partikularnosti za prevlado.

In kakšno zvezo ima zastopanje univerzalnega s hendikepom?

Zastopanje univerzalnega je praviloma zastopanje nečesa, česar ljudje ne želijo slišati ali prepoznati. Oklepajo se svojih partikularnosti in svoje spontanosti, zato postanejo vznemirjeni in nasilni, ko jih skušajo ubraniti. Hendikep pomeni, da smo lahko že vnaprej prepričani v neuspeh razsvetljenstva.