Blogi v nobenem primeru ne izražajo mnenj ustanove (CIRIUS Kamnik)
ali Evropske unije; predstavljajo izključno mnenja avtorjev.

sreda, 09. december 2020

Hendikep in svetovni nazor

Dušan Rutar

V vsakdanjem življenju se pogosto soočamo z ljudmi, s katerimi se ne strinjamo o nečem. Imamo različna mnenja oziroma prepričanja in na voljo imamo različne argumente za dokazovanje, da imamo prav sami, ne pa nasprotna stran. Lahko celo rečemo, da ljudje pogosto verjamejo, da je skupina, ki ji pripadajo, v boljšem položaju za presojo, kaj je res in kaj ne, kdo ima prav in kdo se moti, kot druge skupine. Prepričani so, da nekako vedo nekaj, česar nasprotniki ali kritiki ne vedo, zato se težko postavijo v položaj, od koder je videti, da nasprotna stran razmišlja natanko enako.

Ko razmišljamo o družbenih skupinah in njihovem družbenem položaju, na primer o tako imenovanih marginalnih družbenih skupinah, o ranljivih družbenih skupinah, se soočamo s problemom, ki nastaja zaradi zapisanega. Ljudje, ki ne pripadajo omenjenim družbenim skupinam, spontano verjamejo, da sami niso (tako) ranljivi kot oni, da imajo torej drugačen, boljši družbeni položaj, ki ga seveda skušajo ohraniti in zadržati zase, saj nimajo nobenega dobrega razloga za spreminjanje. Razmišljanje o inkluziji ranljivih družbenih skupin ima zato resen epistemološki problem.

Pripadniki različnih družbenih skupin se med seboj ne strinjajo, kdo si zasluži kak družbeni položaj in kaj naj bi pomenila družbena pravičnost. Da bi to razumeli, potrebujemo filozofski koncept kot orodje za razmišljanje.

Koncept pravi, da imajo ljudje prepričanja, ki tvorijo mreže ali splete. Nimajo enega samega, temveč jih imajo več. Med seboj so povezani, in sicer na poseben način, ki tvori svetovni nazor ali pogled na svet.

Pogled na svet je torej mreža, ki ima središče in margine, meje; podobno kot v krogu. Prepričanja, ki so bliže središču, imajo za posameznika večjo vrednost, smisel in pomen kakor bolj oddaljena prepričanja. To pomeni, da človek bolj oddaljena prepričanja laže spreminja kot prepričanja, ki so v središču njegovega svetovnega nazora.

Pripadniki ranljivih družbenih skupin pogosto rečejo, da želijo spreminjati zavest ljudi, da jo skušajo razširiti, da bi jih ljudje spoznali, bolje razumeli in končno sprejeli. Tako razmišljanje ima pred seboj velik problem, ki ga izpostavljam zgoraj.

Svetovni nazor, ki tvori mrežo prepričanj in vsega, v kar človek verjame, je bolj ali manj koherenten. Mreža je trdna in stabilna, zato je skoraj nemogoče zamenjati jedrna prepričanja, to so tista prepričanja v središču mreže, ne da bi mreža zaradi tega razpadla in izgubila notranjo povezanost ali koherentnost.

Vsak človek vsaj intuitivno ve, kaj pomeni zapisano. Ve namreč, da ne želi izgubiti jedrnih, središčnih prepričanj, saj bi posledično izgubil tla pod nogami. Intuicija je ustrezna, kajti osrednja prepričanja so dejansko kakor temelj, na katerem stojijo vsa druga prepričanja. Ta usmerjajo človekovo vedenje in delovanje, zato je logično, da jih ne želi izgubiti in jih brani pred morebitnimi posegi in poskusi, da bi se jih znebil, da bi jih zamenjal z drugimi.

Človek svoja prepričanja gradi dolga leta, skrbi zanje in jih varuje pred izgubo. Ima jih za svoje, deli jih s pripadniki skupine, ki ji pripada tudi sam, zato je zelo malo verjetno, da jih bo spremenil. Na vsak način bo skušal dokazati, da so njegova prepričanja in prepričanja skupine, ki ji pripada, v končni fazi vendarle boljša in resničnejša od prepričanj druge skupine.