Dušan Rutar
Ni odločilno, da najdemo odgovor na staro vprašanje, ali so ljudje po naravi slabi ali dobri. Ne pomaga prepričanje, ker eni trdijo tako, drugi pa drugače. Zadeve se moramo lotiti na nov način. Leta 2011 je ameriški profesor psihologije Peter Gray priobčil v reviji American Journal of Play pomenljiv članek z naslovom The Decline of Play and the Rise of Psychopathology in Children and Adolescent (Zaton igre in vzpon psihopatologije pri otrocih in mladostnikih).
Povezava med psihopatologijo in pomanjkanjem igranja je očitna že na prvi pogled, psiholog pa ima za svoje trditve tudi tehtne argumente in empirične dokaze. Prav zato je tudi ustanovil Let Grow, da bi spodbujal obnavljanje otrokove svobode igranja in raziskovanja na prostem, v javnih prostorih, brez stalnega nadzora odraslih.
Otroci, ki so omejeni v takem svobodnem igranju, razvijejo več simptomov, so bolj tesnobni, bolj nagnjeni k depresivnim stanjem, manj socialno zreli in manj samozavestni, bolj obremenjeni z zahtevami po perfekcionizmu in popolnosti, ubogljivosti in pridnosti.
Psihologovo razmišljanje je zelo koristno za razumevanje človekove narave in sicer slabega vprašanja, ali so ljudje po naravi dobri ali slabi. Otrokova svobodna igra je najboljše izhodišče za razumevanje ne le človekove narave, temveč tudi otrokovega razvijanja, ki ne potrebuje stalne navzočnosti odraslih ljudi, strokovnih nasvetov vzgojiteljev, psihologov in drugih ljudi, kako pravilno vzgajati.
Med slabimi idejami, ki jih imajo starši, vzgojitelji in učitelji o otrokovem razvoju in pravilnem vzgajanju, gotovo izstopa ta, da jih je treba imeti stalno na očeh, da jih je treba držati na kratko, kot pravijo v žargonu, da jim je treba postavljati meje, da morajo biti pridni.
Dobre vzgojiteljske namere se zaradi takih slabih prepričanj hitro sprevržejo v pretirani nadzor, zaskrbljenost staršev oziroma vzgojiteljev, lahko pa tudi tlakujejo pot poskusov, da bi oblikovali otroka tako, kot oblikuje mizar kos lesa.
Psihologinja Alison Gopnik z raziskovanjem otrokovega razvoja dokazuje, da imajo otroci veliko zmogljivejše mehanizme vzročnega učenja, kot so doslej verjeli strokovnjaki, kar obenem pomeni, da so bistveno bolj zmožni za učenje, kot si predstavlja povprečni roditelj. Drugače rečeno: otroci potrebujejo veliko manj nadzora, kot so ga v povprečju deležni, ker so starši in vzgojitelji preprosto preveč zaskrbljeni in nimajo dobrih idej, kako vzgajati, čeprav imajo navadno dobre namene.
Zapisano spoznanje pride še boj do izraza pri hendikepiranih otrocih. Ti so praviloma deležni še več varovanja in nadzora, ker so domnevno ranljivejši, ovirani, moteni, manj spretni ali preprosto manj učljivi.
Znanost ne podpira takih slabih idej. Prav nasprotno. Dokazuje, da potrebujejo hedikepirani otroci več časa, pozornosti in spodbud in da to še ne pomeni, da jih je treba nadzorovati, usmerjati, voditi in imeti na očeh. Njihovi možgani imajo enake zmožnosti za učenje kot možgani njihovih vrstnikov. Obstajajo določene razlike, toda te niso odločilne.
Slabe ideje so slaba prepričanja, ki jih starši in vzgojitelji premalo preverjajo v praksi, včasih pa so tudi tako zaverovani vanje, da ne vidijo, kako njihovi otroci hrepenijo po svobodnem igranju, druženju z vrstniki in samostojnem razmišljanju oziroma delovanju, ker je vse to v njihovi naravi.
Človek pride v skušnjavo, da bi staršem in vzgojiteljem svetoval vrnitev k (otrokovi) naravi.
