Dušan Rutar
V knjigi z naslovom Resno o sreči (The Serious Business of Being Happy) njen avtor Russell Grieger, dolgoletni klinični psiholog in psihoterapevt, poudari tole. Projekta, kako do sreče, se lahko lotite resno ali pač ne. Lahko na primer čakate na srečo, lahko tudi verjamete, da vas bo nekaj osrečilo. Pravzaprav ne obstaja dober razlog, zakaj bi človek čakal, kajti življenje je kratko in čakanje se prej ali slej ne splača, se ne obrestuje. Poleg tega verjetno drži, da človek ne želi zgolj preživeti svojega veka, temveč želi še nekaj več. To je lahko sreča. Zakaj pa ne? Vse skupaj pa lahko hitro postane nočna mora. Zastavi se namreč temeljno vprašanje, kako postati srečen in kako ostati srečen. Zlasti tedaj, ko se moramo resno vprašati, v kakšni medsebojni povezavi sta hendikep in sreča.
Prvi odgovor bi kajpak bil, da želi biti srečen čisto vsak človek brez izjeme. Odštejmo Hitlerja in njemu podobne, kajti taki ljudje so v morebitnem iskanju sreče nevarni zase in za druge. Je pa tudi vprašanje, če sploh vedo, kaj naj bi sreča bila. Kaj je torej sreča?
Avtor knjige, ki jo berem, predlaga tole definicijo sreče. Nad njo sicer nisem najbolj navdušen, je pa dobra kot izhodišče za nadaljnje razmišljanje o sreči in o tem, kako postati srečen.
Sreča je torej v človekovem delovanju. Prav gotovo je ni v pasivnem čakanju nanjo; poleg tega ne obstaja človek, ki bi bil rojen srečen. O kakšnem delovanju torej govorimo?
Govorimo o delovanju, ki ga podpirajo sveta načela (sacred principles), pravi avtor. Morda je sreča res v tem, vendar moramo najprej razčistiti, katera so ta sveta načela.
Sveto načelo sreče je univerzalnost. Če to dobro premislimo, ugotovimo, da srečen ne more biti posameznik, ki sreče ne deli z drugimi ljudmi. Še več, kot socialno in družbeno bitje je človek lahko srečen le, če srečo deli z drugimi ljudmi. Težko si predstavljam srečnega človeka, ki živi v svojem mehurčku, v katerega ne vstopi noben drug človek. Prav tako si ne morem predstavljati, da je človek srečen, vendar srečo ljubosumno varuje pred drugimi ljudmi in zadržuje zase, čeprav se srečuje z njimi.
Univerzalnost sreče torej pomeni, da bi jo človek lahko delil z vsakim drugim človekom. V vsakdanjem življenju se to sicer ne more zgoditi, ker je ljudi preprosto preveč, toda nas zanima nas sveto načelo. Če namreč tega načela ne moremo misliti ali uresničevati v vsakdanjem življenju, smo prej ali slej obsojeni na individualizem kot način življenja, s katerim skuša vsak človek zase in po svoje postati srečen ter razumeti srečo, kot se mu pač zdi.
Zmoremo več, zato zastopamo univerzalno sveto načelo, ki pravi, da je sreča prav v tem, da jo človek (lahko) deli z vsakim drugim človekom, da je torej enakost ljudi tudi v tem, da si lahko srečo delijo. Sveto načelo sreče nas tako popelje tudi v vode, v katerih potekajo burne razprave o naravi hendikepa, pa o ljudeh s posebnimi potrebami in vključevanju.
Mirno lahko zapišem, da ima vsak človek željo, za trenutek pustimo ob strani posebne potrebe in žargon o potrebi po vključevanju, da postane srečen in da srečo deli z drugimi ljudmi. Hendikep v orisani perspektivi razumem kot omejevanje take možnosti, kot vrsto ovir, da človek svoje sreče ne more ustvariti in deliti z drugimi ljudmi. Ovire so kajpak številne. Ena izmed njih je tudi razdeljevanje ljudi po kategorijah, postavljanje diagnoz in ugotavljanje, kdo je invaliden.
Morda velja zaključiti, da je invalidnost predvsem v nezmožnosti za ustvarjanje pogojev družbenega življenja, pod katerimi bi lahko vsak človek postal srečen in delil srečo z vsakim drugim človekom, ne da bi bili v ospredju diagnoze, motnje, defekti, okvarjenosti in vse drugo.
Univerzalnost sreče je že v prekinitvi s takim žargonom in v drugačnem razmišljanju o naravi ljudi, ki takega žargona sploh ne potrebuje. Potem lahko prepoznamo drugo človeško bitje kot bitje, ki želi biti srečno in želi srečo deliti z drugimi ljudi. Take prekinitve lahko tudi ne naredimo in še naprej prepoznavamo ljudi kot normalne ali nenormalne, motene ali nemotene, okvarjene ali neokvarjene, defektne ali nedefektne. In zapremo možnosti za resno razmišljanje o sreči.
