Dušan Rutar
V izvrstni knjigi z naslovom The Intelligence Trap (David Robson) spoznavamo, kako problematično je sklepanje, da so visoko inteligentni ljudje prav zaradi svoje inteligence zavarovani pred kognitivnimi napakami, kar naj bi pomenilo, da vlečejo same pametne poteze. Napake delajo enako kot drugi, manj inteligentni ljudje, ker je delanje napak preprosto notranja nujnost življenja, toda resnični problem, ki ga imajo, je tale: zelo inteligentni ljudje se slabše učijo iz svojih napak. Zakaj? Ker prav zaradi inteligence vedno najdejo »dobre« razloge in ustvarjajo »dobre« razlage, s katerimi upravičujejo svoje delovanje in napake, kar pomeni, da jih niti ne prepoznavajo kot napake. Poleg tega težje sprejemajo nasvete drugih ljudi, ker so prepričani, da vedo bolje kakor oni, kako se zadevam v življenju streže. Posledice so lahko tudi porazne.
Raziskave tako dokazujejo, da je okoli 15 % vseh diagnoz, ki jih postavijo zdravniki, napačnih. Ljudje zaradi takih napačnih diagnoz tudi umirajo. Pretirano zanašanje na svojo sicer visoko inteligenco je torej lahko tudi zelo škodljivo.
Poleg tega velja razmisliti še o vzporednici.
Ljudje, ki verjamejo v nenehno izboljševanje sebe, svojega blagostanja, zadovoljstva in sreče, ljudje, ki tekajo za svojimi sanjami, vedo povedati, da je treba v življenju veliko misliti pozitivno, delovati pozitivno in se izogibati negativnim občutkom, čustvom in mislim. V resnici pa ni čisto tako. Zadnje znanstvene študije dokazujejo, da je celo precej drugače.
V resnici je v določenih situacijah to, kar imamo za negativno, negativni občutki, žalost, jeza, razočaranje itd., zelo pozitivno. Taki občutki nas lahko spodbudijo, da se zazremo vase in se o svojem vedenju, delovanju, razmišljanju naučimo česa novega. Tudi učenje novega je lahko boleče, vendar je obenem koristno.
Sklep je tale. V življenju je neizogibno, da delamo napake, da smo razočarani, da doživljamo neuspehe. Vedno bo tako. In ker je neizogibno, se moramo učiti. K sreči imamo na voljo izjemno zmogljive možgane, ki nam to omogočajo.
Učenje tako ne pomeni, da se usposobimo za tak način vedenja in delovanja, ki je perfekten, popoln, način, zaradi katerega ne bomo več delali napak in vlekli neumnih potez. Ne, učenje pomeni nekaj drugega.
Učenje pomeni, da se bolje spopadamo s problemi, težavami, z negativnimi občutki in čustvi, namesto da se vsemu skupaj skušamo na vsak način izogniti. Načrti, pa če smo jih še tako skrbno in dolgo pripravljali, se včasih preprosto ne izidejo, in sledi razočaranje. A vse to je neizogibni del življenja, zato se velja sprijazniti.
V orisani perspektivi hendikep ni motnja ali defekt nekaterih ljudi, temveč je logično nujna razsežnost naših življenj, zaradi katere delamo napake, smo kdaj pa kdaj jezni, razočarani, depresivni in obupani. Hendikep nam pove, da nam ni treba težiti k popolnosti in da človek brez ene noge ni manj popoln ali celo manj vreden kakor človek z obema nogama.
V odnosu do hendikepa kot orisane razsežnosti samega življenja smo vsi ljudje povsem enaki. Nihče ni privilegiran, nihče ni v boljšem položaju.
Pravzaprav je v boljšem položaju tisti, ki se je voljan več naučiti o logiki hendikepa in življenja, ki dopušča možnost, da gre v življenju vedno znova kaj narobe in da se je iz vsega tega mogoče vedno znova česa naučiti.
