Staro sporočilo ljudem, naj ljubijo svojega soseda kakor samega sebe, je dobro vodilo v življenju. Človek naj bi imel rad samega sebe, ljubil pa naj bi tudi soseda: tako ga razumemo. Drugega človeka naj bi ljubil, kot ljubi sebe. Pa je res, da vsak človek ljubi sebe? In kaj pomeni ljubiti drugega, drugačnega, različnega človeka? Kaj pomeni ljubiti nekoga, ki je hendikepiran, je pa obenem tudi sosed? Ko razmišljamo o teh vprašanjih, se že ukvarjamo z moralo. Sprašujemo se, kako moralni smo do drugih ljudi in do sebe, katerih moralnih standardov se držimo. Tako spraševanje je vsekakor na mestu. Nekateri ljudje so v perspektivi takega razmišljanja zmožni narediti za soseda, za drugega človeka zelo veliko. Včasih se kdo celo žrtvuje.
V tem prispevku pa želim na kratko razmisliti o neki posebni razsežnosti moralnega vedenja ljudi in njihove naravnanosti na drugega človeka, ki jo je težko razumeti, je pa zelo pomembna.
Takoj velja poudariti, da je vsak človek drugi za nekoga. Tako je izhodišče, da ne rečem aksiom.
Na mestu je tole vprašanje. Ali skrb za drugega človeka ni obenem tudi skrb zase?
Ali nismo bolj navajeni skrbeti zase?
Ko skrbimo zase, za svoj ego, za svojo osebnost, se dogaja tole. Vračamo se k sebi, vedno znova se ukvarjamo s seboj. Radi imamo sebe, krepimo sebe, razvijamo sebe, ukvarjamo se s seboj, spoznavamo sebe.
V tej zgodbi drugi nima posebnega mesta; morda sploh nima nobenega. Smo sami zase. Ali smo kot taki moralno odgovorni do drugih ljudi? Do določene mere morda smo, predvsem pa smo odgovorni do sebe.
Dostojanstvo posameznika je nujna besedna zveza, če hočemo razumeti medsebojne odnose, preprosto dejstvo, da nihče ne more živeti in preživeti sam; vsakdo potrebuje druge ljudi.
Moje dostojanstvo je zato nenadoma zelo pomembno. Ni pomembno le, da skrbim zase, za svoje zdravje, za svojo duševnost, saj je obenem pomembno, kako se naravnavam na drugega, na soseda, brez katerega ne morem.
Če sem naravnan nase, če skrbim zase, sem že moralno odgovoren do sebe. To je zelo preprosto spoznanje. Ker pa sem nujno povezan z drugimi ljudmi, je moralna odgovornost do mene nujno moralna odgovornost od njih, saj jih sicer lahko izgubim, ker se odvrnejo od mene. V takem primeru ostanem sam in ne morem več skrbeti zase, saj smo ugotovili, da nujno potrebujem druge ljudi.
Moralna odgovornost torej terja pravičnost, to pomeni, da sem pravičen do sebe, pravičnost pa razširim še na drugega človeka in sploh na vsakega človeka, saj ne morem smiselno potegniti ločnice in reči, da bom pravičen samo do nekaterih ljudi, do drugih pa ne.
Vsak človek ima zato pravico do moralne odgovornosti, dostojanstva in pravičnosti. Moj jaz je moralni odgovor na moralno zahtevo ali dolžnost, ki se naslavlja name od drugega.
