Dušan Rutar
V roki imam knjigo z naslovom The Cult of Smart: How Our Broken Education System Perpetuates Social Injustice. Spisal jo je Fredrik deBoer. To je knjiga o izključevanju ljudi, ki niso dovolj pametni, je knjiga o družbenih krivicah in je knjiga o družbeni nepravičnosti. Poleg tega je tudi razmislek o krčenju pogojev, potrebnih za uspeh v življenju, na en sam dejavnik, ki ga ljudje razumejo kot moč volje. Veliko ljudi je prepričanih, da je uspeh zagotovljen, če ima človek močno voljo. Kot da je mogoče narediti vse, doseči vse zgolj z voljo. Če ima človek močno voljo, pravijo, tudi trdo dela, dolgo dela, je vztrajen in produktiven. To sicer ni res, znanost takega razmišljanja ne potrjuje, toda ljudje vztrajajo, sledeč žargonu, novoreku in kultu, ki ga imenuje avtor knjige kult pametnih ljudi.
Obstaja kult pametnih ljudi. To je množica prepričanj, verjetij, idej, praks vsakdanjega življenja, ki utrjujejo prepričanja drugih ljudi, da lahko uspejo, če se trudijo. V resnici pa kult zakriva ključno družbeno dejstvo, ki je objektivno dokazljivo.
Objektivno dejstvo je, da nekateri ljudje, pripadniki elite na primer, dejansko lahko uspejo. Toda ne uspejo zaradi svoje močne volje. Uspejo zlasti zato, ker imajo v izhodišču boljše pogoje za uspeh. To so pogoji, ki tvorijo njihovo okolje.
Preprosto rečeno: nekateri ljudje so rojeni z zlato žlico v ustih, drugi pač ne. In trpko je opazovati ljudi, ki verjamejo, da lahko uspejo z močno voljo. Trudijo se in trudijo, a so še vedno neuspešni. Krivijo sebe za neuspeh, mučijo se, številni trpijo, a zato niso nič bolj uspešni. So ranljivi in na koncu tudi zelo ranjeni.
Namesto da bi spreminjali okolja, da bi bila prijaznejša do ljudi, da bi bili izpolnjeni pogoji za njihovo blagostanje in uspešno življenje, se povečujejo pritiski na posameznike. Pač v slogu tistega znamenitega družba ne obstaja. Če ne obstaja, obstajajo zgolj posamezniki – logično. In vsak od njih skrbi zase in s svojo močno voljo v tekmi z drugimi posamezniki skuša uspeti, skuša slediti novoreku, ki vsebuje besedo uspeh, a ta je določen zelo ozko.
Določen je znotraj ekonomije znanja, ki poudarja pomen znanja in življenja v družbah znanja. Teorija hendikepa poudarja nekaj drugega.
Poudarja pomen vrednosti človeškega bitja. Poudarja pomen neskončne, neizmerljive vrednosti človeka. Ne pristaja na merjenje vrednosti, ker je ta neskončna in je onkraj vsakega merskega instrumenta.
Hendikep zato ni neumnost, ni pomanjkljivost, ni nesposobnost ali nezmožnost, ni motnja, ni ovira in ni nič od tega, kar zajema žargon o invalidih in invalidnostih. Hendikep je izhodišče za razumevanje človeške vrednosti. Ne za njeno izračunavanje, temveč za razumevanje in artikuliranje.
Svet je poln izjemnih ljudi, zmožnih in sposobnih ljudi, ki jih šolski sistem, sistem vrednotenja, ocenjevanja in merjenja niti ne zazna. To so ljudje, ki preprosto niso po meri sistema, ki hoče uspeh, trdo voljo, disciplino in akademske prakse za ugotavljanje spretnosti, veščin in zmožnosti, potrebnih za ozko določeno ekonomijo znanja in ekonomijo uspešnosti.
Teorija hendikepa nas uči še nečesa. Uči nas, da je vsak človek enako vreden kot vsak drugi človek. Uči nas o moralni in etičnosti enakosti, uči nas o egalitarnosti in o politični enakosti. Obenem nas uči o različnosti. Niso namreč vsi ljudje enaki. Niso enako inteligentni, niso enako telesno sposobni, niso zmožni za enake akademske dosežke.
Ljudje so torej enako vredni, niso pa enaki.
