Hendikep in tradicija

Dušan Rutar

 
                                    


Pred mnogo leti so me mahoma postavili pred sodnika, češ da uporabljam neustrezne besede, ko razmišljam, govorim in pišem o otrocih, s katerimi delam. Da se prav reče invalid, so mi žugali. Da so otroci invalidi in da so invalidni. A se nisem dal. Sodnica mi je dala prav. Če bi tisto tožbo izgubil, bi obubožal. Tako močno so se spravili nadme. Tudi kasneje sem pogosto srečeval ljudi, ki so trmasto in vzvišeno prepričani, da vedo, kako se čemu prav reče. Ko jih vprašam, kako vedo, kaj je prav in kaj ni, ne znajo povedati – sklicujejo se na tradicijo. Rečejo, da je pač že od nekdaj tako. Ali pa dodajo, da tudi vsi drugi uporabljajo enko besede za označevanje tega ali onega. Da torej ne more biti drugače. Seveda jim ne verjamem niti besede, ker ne vedo, da njihovi argumenti sploh niso argumenti, da se sklicujejo na nekakšno avtoriteto, ki so ji podrejeni, kar samodejno pomeni, da ne razmišljajo s svojo glavo in da ne razmišljajo kritično, čeprav bi morali. Z njimi se ne strinjam, ker razmišljam in razmišljam o tem, o čemer razmišljam, razmišljam pa tudi o samem razmišljanju, o načinu torej, kako razmišljam. Torej sem v prednosti, ker sproti popravljam samega sebe. Torej ni potrebe, da me popravljajo še oni, in sicer z argumenti, ki niso dovolj premišljeni. In če sem v prednosti, se ne uklonim. Le zakaj bi se?

Lahko rečem, da obstaja dominantna, prevladujoča tradicija poimenovanja invalidov. A tradicije se spreminjajo. Še nobena ni preživela več kot določeno število let, saj vsaka prej ali slej utone v pozabo. To vemo iz zgodovine. Potem jo zasledimo le še v kakem arhivu ali zgodovinskem učbeniku.

Kar prevladuje, lahko sprejmemo ali pa zavrnemo. Če prevladuje, obstajajo mehanizmi in procesi, ki prevlado omogočajo. Ko jih spoznamo, se situacija v hipu spremeni. Če niso pravični, če so oblastni, če so ideološki, jih ne sprejmemo. Ne sprejmemo jih zaradi spoznavnih razlogov, ker vemo, da lahko nastanejo boljši, ne sprejmemo jih iz etičnih razlogov, ker niso pravični.

Upiranje takim tradicijam je torej epistemološko ali spoznavno upravičeno, upravičeno pa je tudi moralno in etično. Torej imam na svoji strani dovolj argumentov za upiranje.

Boj za družbeno pravičnost, saj prav o njej govorim, je boj za dobro. Je boj za obče dobro in je boj za univerzalno. Vsaka partikularna tradicija prej ali slej popusti pred tem, kar je univerzalno. Ne more biti drugače.

Ko se upiram, upiranje pa je zahtevno in naporno, terja veliko energije, časa in strpnosti, sem na pravi strani. To je univerzalna stran dobrega, ideje dobrega in dobrih praks, ki povečujejo blagostanje ljudi in so za dobro življenje. Nihče pri zdravi pameti ne bi smel biti proti dobremu življenju. Tako preprosto je to. 

Foto: Dušan Rutar