Hendikep in alternativa

Dušan Rutar

                                   

Alternativa je druga, drugačna možnost. Ljudje po navadi spontano sprejemamo prvo, o drugi ne razmišljamo dosti. Morda sploh ne razmišljamo, ker nam je prva pri roki in se nam zdi dovolj dobra za nas. Če bi razmislili še enkrat, bo verjetno prišli do drugačnega sklepa. Možno pa je tudi, da se nam ne ljubi razmisliti še enkrat. Potem tudi alternativa ni mogoča. Alternativa pomeni izražanje razlike. Te ne integriramo v obstoječe družbeno polje, saj bi potem izginila. Prav tako je ne vključujemo vanj, ker bi se zgodilo enako. Ko izražamo razliko, pri njej vztrajamo. Vedno znova jo izražamo. Na vedno znova drugačen način. Zakaj je tako vztrajanje tako zelo pomembno?

Pomembno je, ker obstaja problem inkluzije ali vključevanja, na primer oseb s posebnimi potrebami, ki ga Sally Witcher v knjigi Inclusive Equality predstavi takole: Razmeroma enostavno je videti, kako bi lahko bile »opredmeteno« dobrine, kot so hrana, oblačila, lastnina, delovna mesta in pisarne, predmet distribucije. Vsekakor pa nobena institucija ne more razdeliti ljubezni, osebne varnosti ali moči (str. 44). Zgoditi se mora vse kaj drugega, da bi lahko upravičeno in smiselno govorili o inkluzivni enakosti.

Distribucija ne more zlahka podariti takšnih »neopredmetenih« dobrin, prav tako kot izobraževanje ne more zagotoviti znanja in zdravstvena oskrba ne more zagotavljati dobrega zdravja (prav tam).

Ranljivost družbenih skupin postane očitnejša in pomembnejša, ko se dogaja prehajanje iz tržne ekonomije ali tržnega gospodarstva v to, kar imenujejo nekateri avtorji tržna družba. V taki družbi postajajo mehanizmi tržne ekonomije vse bolj tudi mehanizmi celotnega družbenega življenja, ne le gospodarstva.

Tržno družbeno življenje pomembno določa kupovanje in prodajanje dobrin – opredmetenih in neopredmetenih. Moč, možnosti za dobro življenje ter celo svoboščine, vrednost posameznikovega življenja in medsebojnih odnosov postajajo predmet tržnih menjav. Za elitne družbene skupine to ni noben problem, za vse druge je vse večji problem, ker nimajo enakega dostopa do kapitala, sumljiva pa je tudi tržna menjava neopredmetenih dobrin.

V takem okolju se zaostri pomen spoznanja, kako vplivajo prepričanja in to, v kar verjamemo, na naša življenja, kako določajo naše usode.

Preživetje kapitalizma je odvisno od nadaljnjega sprejemanja take »mreže prepričanj«. Ko pa postane težava večine ljudi povsem očitna na ozadju izjemnega bogastva in privilegijev, ki jih uživajo redki, postane narava ureditve, ki podpira preživetje kapitalizma, vse bolj očitna in, ko je enkrat razkrita, vse bolj vprašljiva (prav tam, str. 70).

Razmišljanje o alternativi je zato nujno, logično dokazano in smiselno. Na ozadju pravice do dobrega življenja pa ni pomembno le za hendikepirane posameznike in ranljive družbene skupine, temveč za vse pripadnice in pripadnike družbe, saj je že dolgo znano, da kopičenje premoženja in bogastva ne povečuje sreče in ni sinonim za dobro življenje.




Foto: Dušan Rutar