Hendikep kot razlika

Dušan Rutar   

              
                                           
 
Hendikep ni motnja. Ni pomanjkljivost. Ni nalepka in ni diagnoza. Ni kategorija. Ni predalček, kamor spraviš druge ljudi in jih tam konzerviraš za dolgo časa, včasih pa tudi za vse čase. Ni druga beseda za invalidnost. Ni sinonim in ni evfemizem. Ni nič od tega. Kaj potem je? Preberem knjigo: Soo Bong Peer. The Essential Diversity Mindset: How to Cultivate a More Inclusive Culture and Environment (Career Press, 2021). Potem vnovič razmišljam o hendikepu. O tem, kaj je. Ne razmišljam o ljudeh in o tem, kaj niso, česa nimajo, v čem so prikrajšani, v čem so drugačni in manj sposobni, manj zmožni in manj vredni, defektni in pomanjkljivi. Je že skoraj očitno, da je hendikep razlika, diferenca. Sam po sebi torej sploh ni nič.

Ko razmišljam o hendikepu, ne mislim na uboge otroke, ki potrebujejo terapije in obravnave in diagnoze in rehabilitacijo. Ne mislim na ljudi s primanjkljaji na področjih učenja in ne mislim na ljudi, ki imajo vedenjske ali čustvene motnje, probleme, težave in vse drugo. Mi ne pride na misel. Razmišljam o nečem drugem. Ustvarjam razliko, diferenco, ki je hendikep. Moje razmišljanje je kultiviranje hendikepa.

Kultiviram razliko. To je hendikep: kultiviranje razlike. Je spreminjanje, je rast, je razvoj in je napredek. Kultiviranje je vse to po naravi. Človek je po naravi zmožen za kultiviranje.

Kjer vidijo vsakdanje oči površine, prepoznavam vzorce. Vem, da jih nekaj generira. Spreminjajo se, zato se spreminja moje prepoznavanje. Nič ne miruje, vse je v gibanju, vse je gibanje. Površinski pogled je nezanimiv.

Ljudje, ki so trdno prepričani v nekaj, se pogosto motijo. In ker so trdo/trdno prepričani, se ne premaknejo. Njihova prepričanja so zato zavajajoča in zgrešena, napačna. Kjer vidijo invalide, vidijo motnje in napake, poškodbe, defekte in bolezni, to pa je tudi vse.

Obstajajo oči, ki vidijo razlike med ljudmi, in obstaja srce, ki vidi podobnosti. Sam prepoznavam potrebo po kultiviranju.

Kultiviranje je namenjeno vsem ljudem, ki se počutijo drugačne, zavrnjene, poškodovane, izločene, izključene, ponižane, prezrte. Kultiviranje spodbuja ljudi. Potrjuje jih v njihovi posebnosti in drugačnosti. Potrjuje jih v njihovi istosti in enakosti.

V vsakem človeku je potreba po krepitvi občutka pripadnosti in povezovanju z drugimi ljudmi. In če sem jaz drugačen od drugega človeka, je drugi človek nujno drugačen od mene. Zakaj bi veljalo, da sem samo jaz drugačen?

Oba sva drugačna. Vsak človek je drugačen. Zakaj bi se moral jaz truditi povezovati se z drugimi in drugačnimi ljudmi, tem pa se ni treba truditi, da bi se povezovali z menoj?

Empatija, odprtost in povezanost. To so tri besede, ki najtesneje sodelujejo z besedo hendikep. Zaradi razlike namreč prepoznavam drugega človeka kot drugačnega. Ne uvrščam ga v nobeno kategorijo, saj je dovolj ugotovitev, da je drugačen od mene. Spontano čutim empatijo do njega, ker je to v moji naravi. Verjamem, da sam čuti empatijo do mene. Prav tako čutim, da nisem povsem identičen s seboj, da je v meni tujec. V meni je razlika, zaradi katere je odprtost. Je odprtost do sebe in je odprtost do drugega človeka. Zanj velja popolnoma enako. Torej sva povezana, še preden se sploh zavedava vsega tega.

Kot človek, ki se zaveda potrebe po kultiviranju hendikepa, imam posebno potrebo. To je potreba, da da me nekdo sliši. Potrebujem drugega človeka, da me sliši, da sliši, kar imam povedati. Enako sem pripravljen poslušati njega. Če nisva poškodovana, se poslušava.

Ko se poslušava, se povečuje verjetnost, da se tudi slišiva, in ko se slišiva, se potrjujeva v različnosti, ki jo želiva ohraniti. Nimam potrebe, da bi bil drugi enak meni. Kultiviranje hendikepa je natanko to: poslušanje drugega človeka in ohranjanje diference, razlike. Za vse to poleg empatije potrebujem še odprtost duha (open-mindedness) in prav nič drugega.

Foto: D. Rutar