Dušan Rutar
Zaključuje se obdobje 2017–2022, v katerem sem vodil ESS-jev projekt o vključevanju mladih hendikepiranih oseb v lokalna okolja. Čas je za kratko refleksijo narejenega in doseženega.
Tradicionalno so hendikepirani ljudje prepoznani in razumljeni kot subjekti dobrodelnosti, milosti in družbenih dejavnosti, s katerimi naj država skrbi za njihovo vključevanje. Poleg tega je še vedno zelo močan medicinski model razumevanja hendikepa, ki ga razume kot nekakšen posameznikov problem. Tega praviloma določajo in nato rešujejo različni strokovnjaki, pogosto pa ga mora človek reševati kar sam.Bistveno drugačen je sodobni družbeni koncept hendikepa, ki tega razume znotraj koordinat družbenega življenja in spoznanja, da je človek bistveno socialno in družbeno bitje. Še boljši pa je simbolni koncept hendikepa, ki tega razume kot univerzalno značilnost necelosti človeške eksistence in zavesti o njej.
V novih perspektivah poudarjamo pomen družbenih in kulturnih norm, ki pomembno določajo, kako ljudje vidijo, prepoznavajo, razumejo in razlagajo hendikep. Ta namreč ni naravno, objektivno dejstvo, temveč je predmet razlag oziroma interpretacij. Ne obstaja hendikep brez interpretacije hendikepa.
Vplivanje na take norme je izjemno zahtevno delo, ki se obrestuje šele dolgoročno. In pri tem je morda ključno, da so vsa prizadevanja za take spremembe naddoločena s temeljno univerzalno idejo o vrednosti vsakega človeškega bitja in o ohranjanju njegovega inherentnega dostojanstva.
V obtoku so tako novi izrazi: reasonable accommodation (razumne prilagoditve), inclusive morality (vključujoča morala), inclusive freedom (vključujoča svoboda), inclusive equality (vključujoča enakost), transformative equality (transformativna enakost), independent living (neodvisno življenje) in inclusive education (vključujoče izobraževanje). Pomen teh izrazov je drugačen od pomena tradicionalnih izrazov, kot so motnja, defekt, invalidnost, okvara, poškodovanost.
Na obzorju novih konceptov in praks ni dovoljeno nobeno prisilno zdravljenje in ni dovoljeno prisilno nameščanje oseb s posebnimi potrebami v ustanove, in sicer skladno s posameznimi diagnozami, ki jih postavijo zdravniki: slepi v ustanove za slepe, gluhi v ustanove za gluhe, telesno ovirani v ustanove za telesno ovirane.
Novo razumevanje hendikepa poudarja tudi pomen spoznanja, da je invalidnost družbeni in simbolni konstrukt ter da izključevanje ljudi povzročajo družbeni mehanizmi in procesi, ne pa osebne značilnosti ali lastnosti posameznikov, njihovi geni, lenoba, polna Luna, kozmične energije ali nizek IQ. Taki procesi so nepravični in jih ne bi smeli zagovarjati, češ da morajo biti nekateri posamezniki nameščeni v institucije ter ločeni od preostale družbe oziroma drugih ljudi, in sicer zaradi njihovih okvar, poškodb, motenj ali defektov, pomanjkljivosti in nezmožnosti ali celo nesposobnosti.
Zagovarjati moramo transformativnost ali zmožnost ljudi za preoblikovanje, ki pomeni strukturne spremembe v družbenem polju, v katerem živimo. Transformativnost je daleč onkraj posameznikove rehabilitacije, njegovega zdravljenja, terapij, obravnav ali normaliziranja. Preoblikovanje kot učinek transformativnosti mora temeljiti na pravičnosti, sicer je lahko ljudem v škodo.
Simbolni koncept hendikepa poudarja tudi pomen nediskriminatornega vedenja in delovanja ljudi, ki pa se ga morajo slednji vselej šele naučiti. Ne morejo ga prinesti in zagotoviti empirične spremembe v njihovih življenjih, potrebno je tudi tako imenovano spreminjanje zavesti. Tako spreminjanje terja učenje, s katerim ljudje presegajo predvsem stereotipe in predsodke, omogoča pa tudi spreminjanje stališč, prepričanj in tega, v kar ljudje nezavedno verjamejo. Naloga je obsežna in zahtevna, kot je tudi sicer zahtevno vsako učenje.
Projekt, ki sem ga vodil, temelji na filozofski ideji, da je posameznikova skrb zase obenem, ipso facto, tudi skrb za drugega človeka. Človek kot simbolno in družbeno bitje zato ne more smiselno skrbeti zase, ne da obenem skrbi za blagostanje drugih ljudi. Preprosto ne more, celo če zatrjuje, da sebično skrbi zgolj zase. Ves čas ima okoli sebe druge ljudi in v njegovi naravi je naravnanost nanje, kot poudarja Tomasello: zmožnost sodelovanja z drugimi ljudmi je ključna človekova zmožnost. Ta zmožnost je v jedru človekove narave, tega nikakor ne smemo pozabiti.
Vračanje k jedru človekove narave je torej zagovor ideje in prakse skupnega življenja brez izključevanja. Projekt SVLO, ki se zaključuje, je ena najpomembnejših dejavnosti, ki sem se je lotil v svojem življenju.
foto: Dušan Rutar, Pogled iz pisarne
