Dušan Rutar
Ljudje, ki zase zmotno verjamejo, da so svobodni in da imajo svobodno voljo, spontano težijo k poistovetenju ali identifikaciji. Bankir tako želi biti bankir, prodajalec prodajalec, predsednik države predsednik države. Vsakdo ima predstavo o lastni identiteti in verjame, da je, ker je. Mene pa veliko bolj zanima koncept dis-identifikacije, proces, v katerem se ravno ne identificiram, ne poistovetim z identiteto, ki naj bi jo sprejel. Teorija hendikepa je natanko teorija takega procesa. O čem govorim?
Trdim, da je identiteta človeškega bitja v zadnji instanci nedoločljiva. Je negotova. Na koncu dneva zato ne moremo biti povsem prepričani, kaj je, kdo smo. V tem dejstvu prepoznavam ključni vzvod za dis-identificiranje in njegov zagovor.
Negotova identiteta postavlja pod vprašanj vsako porazdelitev vlog v družbenem prostoru, ki hoče biti končna, dokončna in pozitivno določena. Proces dis-identificiranja je tako zagotovilo, da je identiteta vselej nepopolna, ne-cela, nedokončana. Upira se vsakemu poskusu uveljavljanja identitet, zlasti pa se upira uveljavljanju, ki je nepravično, to pa je tisto, ki ščiti in krepi medsebojna hierarhična razmerja.
Dis-identificiranje je tudi estetski dogodek v strogem pomenu besede, kot ga opredeljuje Rancière: estetski dogodek spreminja policijski red in ustvarja novo konfiguracijo. Nova konfiguracija potrjuje in krepi enakost ljudi, enakost kot ontološko izhodišče vsake človeške eksistence.
Uveljavljanja identitet krepi neenakosti in družbene nepravičnosti.
Spontani pogled na družbeno realnost je mitologiziran, kot sem že pokazal, in organizira polje na poseben način, ki ga že dolgo prepoznavamo kot disciplinirajočega. Koordinate takega pogleda so znane in jih zlahka prepoznamo: reguliranje, normaliziranje, homogeniziranje. Vse to niti približno ni praksa svobode, ni osvobajajoča praksa.
Pogled na realnost torej določa identitete, vztraja pri njih, hoče reguliranje in normaliziranje, spontano verjame, da vidi realnost in identitete v njej objektivno. S tem ipso facto ohranja hierarhije, nepravičnosti in razmerja moči, najslabše pa je, da o vsem tema nima pojma.
Izključuje, ne da bi se nosilec pogleda tega sploh zavedal. Zapisano velja tudi za kritični pogled, za progresivni in napredni pogled. Dokler se ne zgodi dis-identificiranje, ni nobene razlike. Spontani pogled prikrito umešča ljudi in predmete v prostor, v diskurze, v strukture in režime.
V primerih ljudi s posebnimi potrebami so to režimi ali diskurzi pomanjkljivosti, nenormalnosti in vedenjskih težav, psihičnih problemov, psiholoških težav, motenj, motenosti, defektov in defektnosti. Povsem jasno je, da tak pogled disciplinira, da je izhodišče vizualnih praks obvladovanja in nadzora (Lewis, 2006).
Torej ga moramo zavrniti, ker je skoz in skoz problematičen. Drugo ime za tako prakso je dis-identificiranje.
Učinek dis-identificiranja je drugačen pogled. To je pogled, ki prepoznava avtonomijo drugega človeka. Najlepše pri tem pa je, da je tak pogled že sam po sebi dialoški, da je odprt do drugega. Dobesedno odpira prostor dialoga, prepoznava tak prostor in skrbi zanj. V njem se drugi človek z lahkoto prepoznava onkraj praks, na katere je sicer navajen, to pa so prakse normaliziranja, discipliniranja, celo kriminaliziranja in patologiziranja.
Foto: D. Rutar
