Dušan Rutar
Čez nekaj dni imam predavanje o ranljivih družbenih skupinah; prosili so me, naj spregovorim o njihovih značilnostih. Spregovoril bom o povezavah med hendikepom, etiko in ranljivostjo človeških bitij kot simbolnih in družbenih bitij. Pri tem se bom opiral na dobro knjigo. Naslov knjige je The Politics of Vulnerable Groups: Implications for Philosophy, Law, and Political Theory (Fabio Macioce, Palgrave Macmillan, 2022). Je o filozofiji ranljivosti človeških bitij in o ranljivih družbenih skupinah, ki daleč presega opise ranljivih ljudi, skupin in njihovih domnevno empiričnih značilnostih.
Prav o takih značilnostih se v družbi pogosto govori. Govori se o ranljivih družbenih skupinah, tudi o njihovi zaščiti in skrbi zanje. A kaj ta izraz v resnici pomeni?
Avtor knjige izpostavi koordinate razmišljanj o ranljivih družbenih skupinah tako, da zapiše: o ranljivih družbenih skupinah razmišljajo zlasti znotraj analiz odvisnosti in teorij etike skrbi; v bioetičnih razpravah; v ontološki perspektivi, znotraj razmišljanj o človekovem stanju in telesnosti (str. 8).
Razmišljanja imajo skupni imenovalec, ki ga lahko zapišemo takole: moralna in etična odgovornost ljudi ter družbeni posegi za družbeno pravičnost. Mislim zlasti na sočutje.
Sočutje povezuje ideje ranljivosti, skrbi za drugega in pravičnosti.
Pomembna je zlasti družbeno pogojena ranljivost. Nanjo lahko vplivamo. Lahko spreminjamo pogoje skupnega življenja za manj ranljivosti in manj ranjenosti, prizadetosti in trpljenja. Ključno vlogo pri tem ima zopet sočutje kot temelj kolektivne inteligentnosti.
Sočutje kritično zavrača pogosta razmišljanja o ljudeh in o vrednosti njihove volje, češ da lahko z močno voljo presegajo sebe in dosegajo vse cilje, ki si jih v življenju zastavijo. V resnici je namreč pomembnejša vrednost medsebojnih odnosov, pomembnejša je kolektivna inteligentnost.
Trivialno res je, da je vsak človek odvisen od številnih drugih ljudi, zato je premalo pričakovati, da se bodo posamezniki opirali nase in z lastno voljo premagovali težave, na katere naletijo. Do določene mere je tako pričakovanje sicer smiselno, vendar je preveč omejeno in nemočno.
Po eni strani torej ideja univerzalne ranljivosti nasprotuje liberalnemu mitu o avtonomiji in neodvisnosti kot označevalcih človeškega stanja; po drugi strani pa osredotočenost na okoliščine ranljivosti omogoča poudarjanje dinamike moči, zatiranja in izključevanja, ki določa pogoje ranljivosti, ter utemeljuje zahteve v smislu prepoznanja, pripoznanja, prerazporeditve ali uravnoteženja moči oziroma oblasti (power) (prav tam, str. 10).
Zapisana spoznanja omogočajo povsem nov pogled na človeško ranljivost, ki ni več pogojena samo s posameznikovo nesrečo, z usodo ali naključnimi dejavniki, temveč je ujeta tudi v koordinate socialnega, družbenega, političnega in institucionalnega življenja.
Ranljivi posameznik ni več v vlogi, da kot samotno bitje skrbi zase in zmanjšuje lastno ranjenost ter ščiti ranljivost, da ne bo prizadet še bolj. Odpira se novo polje solidarnosti, skupnega delovanja ter razmišljanja o družbenih pogojih ranljivosti, izpostavljenosti in izključenosti.
V novem polju ljudje skupaj razmišljajo o ranljivosti in ranjenosti, ne vsak zase. Izmenjujejo si izkušnje in skušajo razumeti, kako vplivati na pogoje socialnega in družbenega življenja. Skupne dejavnosti so kajpak nekaj drugega kot samotno sanjanje in sledenje lastnim sanjam, da bi posameznik na koncu morda uspel. Novi skupni imenovalec ni uspeh, temveč je pravičnost.
Če je pravičnost v političnem kontekstu mogoče uresničiti le v vzajemnem omejevanju individualne svobode in kolektivnega interesa, je v jedru liberalne tradicije jamstvo za interese in izbire neodvisnih in avtonomnih državljanov, katerih glasovi legitimirajo oblastne strukture, ki skrbijo za pravičnost v danih razmerah (prav tam, str. 12).
Sistemske nepravilnosti izpadejo iz konteksta, zato se zdi, da v danih razmerah bodisi ne obstajajo ali pa so v zadnjih zdihljajih. Posamezniki v skrbi zase jih ne prepoznajo, čeprav jih pogosto čutijo na svoji koži. O njih ne razmišljajo, ker se zdijo nepomembne celo tedaj, ko jih je mogoče zaznati in prepoznati, ali pa se zdijo posamezniku preprosto nepresegljive.
Naj povzamem: v novi perspektivi samostojnost ali avtonomija posameznika ni neodvisna od njegove ranljivosti in odvisnosti od drugih enako avtonomnih, ranljivih in odvisnih posameznikov.
