Dušan Rutar
Posamezniki so vselej simbolna, socialna in družbena bitja. Torej je koristno razumeti jih kot take. Ne kot gole posameznike, opremljene z geni in voljo, s katero je domnevno mogoče doseči vse, kar človek želi. Vsako resno razmišljanje o inkluzivnosti in ranljivih družbenih skupinah mora imeti v ospredju koncept kolektivne inteligentnosti. Posamezniki sicer lahko pod določenimi pogoji in zelo redko spreminjajo sebe in celo vplivajo na okolje, vendar je tako delovanje dosti premalo za resne socialne in družbene spremembe, ki pogojujejo nove perspektive in nove kolektivne prihodnosti ljudi.
James Avis v članku z naslovom Social Capital, Collective Intelligence and Expansive Learning: Thinking through the Connections. Education and the Economy poveže bistvo učenja, socialni kapital ljudi in ključno značilnost kolektivne inteligentnosti ter zapiše: Deloma pojem kolektivna inteligentnost signalizira tudi potrebo po preseganju obstoječih ekonomskih odnosov, da bi ustvarili družbo, ki temelji na redistributivni pravičnosti (British Journal of Educational Studies, 50(3), str. 321).
Preseganje, o katerem razmišlja in piše avtor, je mogoče, če imamo pred očmi pojem družbene pravičnosti ter novo družbeno prihodnost, pri čemer je daleč najpomembnejša prav kolektivna inteligentnost ljudi kot zmožnost za ustvarjalno reševanje problemov, pred katerimi se znajde.
Kolektivno inteligentno delovanje zajema medsebojno delitev, skrb za drugega in sočutno vedenje. Ljudi je za vse to že zdavnaj opremila evolucija, saj je bilo tako delovanje pogoj preživetja. Mirno lahko zapišemo, da je kolektivno inteligentno delovanje generična dolžnost človeških bitij, če hočejo preživeti in ohraniti vrsto.
Kolektivna inteligentnost in skupnostna psihologija (community psychology) gresta z roko v roki. Duševno zdravje in blagostanje tako nista več skrb osamljenega posameznika s težavami, ki jih mora rešiti sam, temveč postaneta skrb skupnosti. Kako se ta kaže, kako jo prepoznamo?
Številni psihološki eksperimenti so doslej dokazali pomen občestva za posameznikov osebnostni in duhovni razvoj, pomen skupne skrbi, pomen medsebojnih odnosov, zlasti pa pomen posameznikovega vedenja v skupnosti in njegovega občutka, da lahko vpliva, da njegov glas šteje, da ga drugi sprejemajo in potrjujejo v njegovem delovanju. Ali kot zapiše David Graeber v knjigi Bullshit Jobs (2018, str. 74).
Sam Groos se je predvsem zanimal za vprašanje, zakaj ljudje igrajo igre in zakaj postanejo tako strastni in navdušeni nad izidom, tudi če vedo, da ni razlike, kdo zmaga ali izgubi zunaj same igre. Ustvarjanje namišljenih svetov je preprosto prepoznal kot razširitev svojega temeljnega načela. To bi lahko bilo tako. Toda na žalost se tukaj manj ukvarjamo s posledicami za zdrav razvoj in bolj s tem, kaj se zgodi, ko gre nekaj hudo narobe. Pravzaprav so poskusi pokazali, da če nekdo otroku najprej dovoli, da odkrije in izkusi veselje ob odkritju, da je sposoben povzročiti določen učinek, nato pa mu to možnost nenadoma odvzame, so rezultati dramatični: otrok je najprej besen, noče se več vključiti, nato pa se katatonično zvije vase in se končno popolnoma umakne iz sveta. Psihiater in psihoanalitik Francis Broucek je to poimenoval »travma neuspešnega vplivanja« in verjel, da bi takšne travmatične izkušnje lahko bile v ozadju mnogih težav z duševnim zdravjem, ki se pokažejo pozneje v življenju.
