Dušan Rutar
Povabili so me na nacionalno konferenco z naslovom Vključevanje, inkluzivnost in pravičnost v vzgoji in izobraževanju. Povabilu sem se hvaležno odzval. Na konferenci bom sodeloval z razmislekom o oblikah ranljivosti človeških bitij ter o simbolnih in družbenih učinkih delovanja mehanizmov, ki vzdržujejo v družbi razmerja moči in položaje ranljivih družbenih skupin. Ozadje mojega prispevka niso samo dolgoletne izkušnje pri delu s hendikepiranimi otroki in mladostniki, temveč tudi znanstvene študije. Nekatere najnovejše so priobčene v knjigi z naslovom Handbook of Children’s Risk, Vulnerability and Quality of Life: Global Perspectives (Habib Tiliouine, Denise Benatuil, Maggie K. W. Lau (ured.), Springer, 2022). Naj tako za začetek povem, da se v celoti strinjam z idejo o univerzalni ranljivosti človeških bitij, ki jo na strani 35 zapišejo Tobia Fattore, Susann Fegter in Christine Hunner-Kreisel: Koncept univerzalne ranljivosti – nasprotno – opredeljuje subjekt kot relacijski in kot vgrajen v družbene in kulturne kontekste. Te poststrukturalistične teorije subjekta, etika drugačnosti in feministična etika skrbi so zelo pomembne za študije otroštva. Izhajal bom tudi iz spoznanja o problematičnosti prevladujočega razmišljanja o ranljivih družbenih skupinah ljudi, o ranljivih posameznikih, za katere je domnevno treba (po)skrbeti. Zakaj je tako razmišljanje problematično?
Problematično je zlasti iz dveh razlogov.
Prvič. Obstajajo tradicije, ki se vlečejo skozi stoletja in se v glavnem ne spreminjajo. To so tradicije, v katerih so nekateri ljudje vedno znova samodejno prepoznani kot ranljivi, drugi pa ne. Invalidi so primer take skupine ljudi. Domneva je, da imajo stalno, prepoznavno in nespremenljivo identiteto, da so ranljivi, ker so taki že od nekdaj. In ker so ranljivi, so tudi marginalizirani oziroma izključeni. Postanejo žrtve tradicije in tradicionalnega razmišljanja. Ne morejo se znebiti svojega družbenega statusa, ki ga tradicija preprosto vsakič znova obnovi, češ da je naraven in je kot tak dan od nekdaj.
Razmišljanje o ranljivih ljudeh je torej sporno, ker je vsaj v zadnji instanci naključno oziroma arbitrarno, kajti družbena razmerja med ljudmi niso naravna, temveč so plod človeških prizadevanj po skupnem življenju, še bolj sporno pa je, ker ima empirične posledice – ljudje postanejo žrtve. In na tem ni ničesar naravnega.
Drugič. Ljudje si delijo domnevo, da so ranljivi ljudje vselej »drugi«. To so ljudje, ki živijo tam nekje – vselej so na robu družbenega življenja, so marginalci, obrobneži, ki jih redko srečajo, srečati pa jih niti ne želijo. Domneva je obrambna, vendar jo ljudje sprejemajo kot logično, smiselno in nujno.
Taka domneva podpira in krepi tradicije ter obnavlja močne družbene mehanizme, ki jih ščitijo pred spremembami.
Ranljivi ljudje so torej vselej znova nesrečniki, ki jih zaznamuje narava, naključna nesreča ali pa jih zaznamuje neuspeh in jih umešča v naravne kategorije ranljivih. To pomeni, da niso uspeli. Niso uspešni, ker niso zmožni uspeti, zmožni pa niso že po naravi.
Implicitna domneva takega razmišljanja je, da vsi drugi ljudje niso ranljivi. Ne zaznamuje jih nesreča, niso neuspešni, njihova narava naj bi bila preprosto drugačna. Celo več, ker se trudijo biti uspešni, številni izmed njih taki tudi zares postanejo.
Naravna delitev na ranljive in neranljive ljudi je torej problematična skoz in skoz.
Moje razmišljanje je precej drugačno. Izhajam iz univerzalnih spoznanj, kaj pomeni biti človeško bitje, kaj pomeni živeti in biti del človeške skupnosti. Osnovno spoznanje je, da je ranljiv čisto vsak človek. Ranljivost je intrinzična značilnost človeškega življenja, ne le tega ali onega nesrečnega posameznika.
Ne pomeni, da je človek tudi nujno ranjen, pomeni pa, da je ne le končno in smrtno bitje, temveč je tudi bitje, ki se zaveda končnosti in smrtnosti. Taka zavest pa je izhodišče za razumevanje enakosti, v odnosu do smrti smo vsi enaki, egalitarnosti in pomena tega, kar nas povezuje ali nas lahko povezuje kot simbolna in družbena bitja; nikoli ne izkusimo, kaj vse bi nas lahko povezovalo, ker so naša življenja prekratka, če ni posredi še vse kaj drugega.
Ranljivost je torej intrinzična značilnost življenja, življenje, ki ne more biti absolutno zaščiteno pred vsako nevarnostjo, je mogoče poškodovati, celo uničiti, je pa tudi nekaj, kar ljudje tradicionalno proizvajajo, ustvarjajo in ohranjajo.
A kar proizvedejo, ustvarijo in skušajo ohraniti, je mogoče proizvesti in ustvariti tudi na drugačen način. Alternativa je vselej mogoča. Tak je aksiom.
Izhodišča mojega posega na konferenci omogočajo nastajanje novih kolektivnih družbenih agensov, nečesa torej, kar je vselej nujno, kajti nobena oblika družbenega življenja ni taka, da v njej ne bi obstajale težnje po izključevanju nekaterih ljudi, uveljavljanju domneve o njihovi ranljivosti in težnje po ohranjanju privilegijev.
Vselej bodo zato potrebni novi družbeni agensi, kolektivni subjekti. Njihovo družbeno delovanje ustvarja priložnosti za odpor in emancipacijo. Odpira nove perspektive pravičnega življenja in je generativno.
Fabio Macioce v knjigi z naslovom The Politics of Vulnerable Groups (Palgrave, 2022) zato upravičeno poudari: V taki generativni perspektivi ranljivost krepi vezi med ljudmi: marginalni položaj, na katerega stratifikacija moči obsoja ranljive subjekte, je lahko tudi izhodišče za nove politične agende, nove poglede in inovativne oblike sodelovanja (str. 24).
