Dušan Rutar
Ko tole pišem, se približujem koncu vsakotedenskega enodnevnega posta – občutim notranji mir, spokojnost in globoko hvaležnost, da obstajam in živim. Zaključujem tudi z branjem knjige, ki jo predstavljam v nadaljevanju. Predstavljam jo, ker je temelj moje ideje o sodelovanju s starši otrok, s katerimi prav tako sodelujem, saj jih ne obravnavam in ne delam z njimi.
Vesolje bo obstajalo še trilijone, kvadrilijone let. Naša življenja so kratka, trajajo kvečjemu nekaj desetletij. Živimo samo enkrat.
In v tem kratkem času nakopičimo toliko nesporazumov, nesmiselnih stvari, toliko prepirov, toliko nesoglasij, toliko nerazumnih prepričanj, da moramo divjati skozi življenje, vedno nekam hiteti, tekmovati z drugimi, se dokazovati in nimamo pojma, komu se dokazujemo in kaj dokazujemo, sanjati, da bi uspeli, ker je bilo rečeno, da je treba, kopičiti denar in premoženje, a nihče ne bo odnesel ničesar s seboj. In izgubljamo nekaj zelo dragocenega, dan za dnem, saj nas denar ne naredi srečne, premoženje prav tako ne, dobrine pa ne napolnijo eksistencialne praznine, ki jo vsaj sem in tja začutimo, ko se vprašamo, v čem je sploh smisel vsega skupaj. Zakaj to delamo?
Irvin Yalom napiše knjigo z naslovom Becoming Myself (Basic Books, New York, 2017). Preberem jo in jo predstavim kot temelj našega sodelovanja s starši, ne le mojega.
Zakaj je Yalomova knjiga tako dragocena?
Med drugim je dragocena že zaradi naslova: postati jaz. Kaj to pomeni, saj smo prepričani, da je vsak jaz vselej-že jaz? Zakaj naj bi šele postal, če pa že je, kako je to mogoče?
Yalom odgovarja na zapisana vprašanja. Izhaja z osnovnega spoznanja, da človek ni nujno jaz, čeprav uporablja ta zaimek, da je lahko odtujen od samega sebe, da se mora šele naučiti, kako se vrniti k sebi, kako postati jaz. In vse to je možno.
Človek je namreč zmožen narediti korak vstran, stopiti nekoliko nazaj in pogledati na svoje življenje iz drugega zornega kota. Vsakdo to zmore. Lahko se osredotoči na to, kar počne vse življenje, hiteč nekam in ne misleč na to, kar se mu dogaja, ker ga vselej zanima nekaj zunaj njega. Lahko še enkrat premisli, doživi, začuti na povsem drugačen način, ki odpre nova duhovna obzorja.
Lahko odkrije, da imajo nekatere zadeve v življenju globok, zelo globok pomen. Na primer bližina drugega človeka, zavest o skupnem obstoju, o skupnem doživljanju in razumevanju sicer kratke eksistence vsakogar od nas.
Potem ga ni več strah. Ni ga strah staranja, bolezni, celo smrti ne. V ospredje se prebijejo besede, ki jih sicer pozna že vse življenje, saj jih je slišal tisočkrat, a jih še vedno ne razume, zlasti pa jih ne živi: poštenost, odkritost in velikodušnost.
Yalom napiše knjigo o poštenosti, odkritosti in velikodušnosti. Razumem jih kot koordinate potovanja k sebi, vračanja k sebi, postajanja sebe.
Na tej poti, na potovanju na novo odkriva pomen krhkosti spominov, ki počasi izginjajo s starostjo, bolečino osamljenosti zaradi izgubljanja ljubljenih ljudi, ki odhajajo drug za drugim, ter pomen nerazčiščenih zadev, ki se nakopičijo v življenju, nerazčiščene pa so, ker se je vselej nekam mudilo in nikoli ni bilo časa zanje, čeprav so tako zelo pomembne.
In tako potovanje ni isto kot terapevtska obravnava. Yalom to velikokrat poudari: terapija, če že moramo uporabiti to besedo, temelji na otroški radovednosti in nepotešljivi (unquenchable, op. prev.) žeji po spoznavanju človeškega stanja. Yalom je terapevt, psihoanalitik in eksistencialni filozof obenem, ki govori o sodelovanju s pacienti, z drugimi ljudmi, govori o skupnem potovanju, otroški radovednosti in žeji po razumevanju temeljnega vprašanja, kaj pomeni biti človek, kaj pomeni biti živ, kaj pomeni živeti, kako živeti skupaj z drugimi živimi bitji, da bo dobro.
Sodelovanje zato razumem v luči zapisanega kot vzajemno moč globokih, pristnih srečanj med ljudmi, kot medsebojni altruizem, za katerega je značilno sočutje kot humanistični pristop k trpljenju, kot angažirano soudeležbo.
Osrednjo vlogo v odnosu med dvema človekoma, od katerih se eden po sili razmer imenuje terapevt, drugi pa pacient, ima ljubezen. Yalom zato predlaga svojim pacientom, naj narišejo preprosto črto, na kateri predstavlja en konec rojstvo, drugi pa smrt. Naredite točko na tej črti, ki pove, kje ste sedaj, v tem trenutku, potem pa meditirajte o tem, pogovarjajte se drug z drugim; ne mislim na komuniciranje, mislim na pristno, poglobljeno pogovarjanje.
Edina misel, ki nam zares prinese spokojnost, notranji mir in tolažbo, je spoznanje, da smo živeli dobro, a to ne pomeni, da smo nakopičili veliko denarja ali koga prehiteli in premagali, pomeni nekaj drugega.
Pomeni, da smo sledili ideji dobrega, da smo bili pri tem velikokrat neuspešni, da smo padali po tleh, se pobirali in se prebijali naprej, sledeč isti svetli točki na obzorju. To pomeni biti dober in pomeni dobro živeti. Vselej predvsem za druge ljudi, nikoli zgolj zase in svoje sebične, egocentrične interese.
Ko živimo polno življenje, živimo za druge, živimo za idejo dobrega. Yalom to jasno zapiše: Moje delo s pacienti bogati moje življenje, saj daje smisel v življenju ... Prav tako smo privilegirani zaradi naše vloge hranilcev skrivnosti, [ki] nudijo ... priložnost, da presežemo sebe in se dokopljemo do resničnega in tragičnega spoznanja o človeškem stanju (human condition, op. prev.) ... Postanemo raziskovalci, potopljeni v največje iskanje – razvijanje in vzdrževanje človeškega uma (str. 273–274).
