Dušan Rutar
Različni avtorji se ukvarjajo s človekovimi vrlinami oziroma krepostmi in razmišljajo, katere so najprimernejše za življenje v 21. stoletju, katere naj bi krepili in razvijali. Sodelovanje je področje, na katerem pride do polnega izraza ravno tako razmišljanje, zato si velja v nadaljevanju na kratko ogledati, katere so tiste kreposti, ki jih avtorji in avtorice najpogosteje omenjajo. V članku z naslovom Resnica, poštenost in sočutje: na vrlinah temelječe raziskovanje dileme v praksi, objavljen je bil leta 2008 v reviji International Journal of Nursing Practice, avtorica Ann Marie Begley razmišlja o zelo pomembni dilemi našega vsakdanjega življenja, ki je morda odločilna tudi za sodelovanje in za medsebojne odnose nasploh.
Že naslov članka je zgovoren: raziskovanje in pripovedovanje resnice, poštenost in sočutje. Takoj pomislimo, da so vse tri besede povezane. In res so. Kako?
Najprej tako, da se zamislimo nad kompleksnostjo naših življenj. In se vprašamo, ali res obstaja pravilo, ki nam enoznačno pove, kdaj govoriti resnico in kdaj ne, kaj pomeni poštenost in kdaj biti sočuten. Takoj si odgovorimo: ne obstaja. Kako se potem znajti v življenju, ki terja prav to, saj verjetno nihče ne želi živeti v laži, brez sočutja in nepošteno?
Začetni odgovor na zapisano vprašanje je: krepost oziroma vrlina. Kako to deluje v praksi? Oglejmo si primer, ki ga navaja avtorica članka.
Zdravnik zdravi hudo bolnega pacienta. Naj mu bo ime Janez. Počuti se dobro in verjame, da mu gre na bolje. Upanje je zanj zelo pomembno. Pozitivno vpliva nanj in na njegove družinske člane. Iskrenost, zaradi katere bi zdravnik povedal Janezu resnico o njegovem stanju, bi v tem trenutku naredila veliko škode. Janeza bi poškodovala zlasti čustveno in duhovno, eksistencialno, posledično pa tudi telesno. Bolniška sestra je vsak dan v stiku z Janezom. Naj mu pove resnico? Razmišlja namreč, da si pacienti zaslužijo resnico o svojem stanju, zato ji ni všeč, da zdravnik ne pove resnice. In verjame, da je poštenost pomembna vrlina.
Resnica – poštenost – sočutje.
Sočutja še nisem omenil. Razumem ga kot poseben odnos do drugega človeka, v našem primeru je to Janez, ki trpi. Cilj sočutnega delovanja je zmanjševanje trpljenja. Imamo zapleteno situacijo.
Resnica lahko poveča bolečino in trpljenje, povzroči stisko pri drugem človeku. Sočuten človek želi zmanjšati trpljenje, stisko in bolečino drugega, ne pa povečevati. Poštenost je krepost, je vrlina, toda pošteno pripovedovanje resnice lahko poveča stisko. Kaj narediti?
Zdravnik in medicinska sestra se o dilemi pogovarjata v ekipi. Različni člani ekipe imajo o dilemi različna mnenja, vendar se strinjajo, da v tem trenutku Janezu še ne povedo resnice.
Janez odpotuje z družino na potovanje. Je šibak, vendar si želi potovanja. Ko se vrnejo, ga sprejmejo v bolnišnico, ker se njegovo stanje močno poslabša. Zdravnik mu končno pove resnico. Janez mu odgovori, da resnice pred potovanjem ne bi prenesel, sedaj pa je pripravljen sprejeti jo. Hvaležen je zdravniku, da mu ni povedal resnice pred odhodom.
Zapletena situacija se je razrešila, ker je proces, ne pa nekaj statičnega, kot je statična skala, ki se ne spreminja in ves čas stoji na istem kraju. V procesu so ljudje sodelovali in se učili drug od drugega. Zlasti so se pogovarjali, saj nihče ni imel asa v rokavu ali dokončnega, pravega odgovora.
V določenem trenutku je vsem postalo jasno, kako zanimivo so medsebojno prepletene vrline, kot so pripovedovanje resnice, poštenost in sočutje. In vsi so se strinjali, da se je vredno zavzemati zanje.
Imeli so prav, saj so univerzalne, in ne veljajo le v 21. stoletju.
