Dušan Rutar
Za začetek: ne delamo s starši, delamo z orodjem. Ali na primer s predmeti. Nekaj naredimo z rokami. Sodelovanje pomeni nekaj drugega. Kakor mi sodelujemo s starši, pričakujemo, da starši sodelujejo z nami. Ne delajo nekaj z nami, temveč sodelujejo. Potem v idealnih primerih vsi sodelujemo (recipročnost). Nekaj skupaj delamo. Nekaj gradimo, kultiviramo. Sledijo razmisleki, kaj vse to pomeni.
Naj najprej izpostavim temeljno psihološko načelo sodelovanja.
Psihologija sodelovanja in evolucijska psihologija nas učita, kaj je sodelovanje in za kaj je koristno. Danes vemo, da sodelovanje vključuje prosocialna dejanja, ki vodijo v živalskem svetu k boljši pripravljenosti za preživetje (a fitness benefit). Naravna selekcija lahko daje prednost kooperativnemu in altruističnemu vedenju, če povečuje akterjevo vključujočo opremljenost (inclusive fitness) (Jaeggi, A. V., Burkart, J. M., Van Schaik, C. P. (2010). On the psychology of cooperation in humans and other primates).
Ljudje smo za razliko od živali zmožni tudi za proaktivna prosocialna dejanja, ki pomenijo, da nekomu sami od sebe ponudimo pomoč, to pa vodi k sodelovanju in altruizmu. Taka dejanja urejajo psihološka pravila. Dobro je, če jih poznamo. Naj jih torej predstavim.
Prosocialno vedenje je lahko reaktivno, kar pomeni odziv na zunanje dražljaje, lahko pa je tudi proaktivno – v tem primeru ne obstaja očitni zunanji dražljaj, ki bi ga sprožil, zato govorimo o notranji motivaciji.
Ljudje smo zmožni tudi za notranjo motivacijo.
Človek torej lahko čaka na zunanje dražljaje in se potem odzove, lahko se seveda tudi ne, ali pa je proaktiven, kar pomeni, da nekaj naredi za druge, ker se je tako odločil sam od sebe in ga nihče ni prosil ali pozval k takemu delovanju.
Sedaj pa pride na vrsto nekaj zelo pomembnega. Ko se človek odziva na zunanje dražljaje, je njegovo delovanje sorazmerno preprosto. Od zunaj pride pobuda, kaj naj naredi, nekdo ga na primer prosi za nekaj, to pa potem tudi naredi. Precej drugače je pri proaktivnem prosocialnem vedenju in delovanju.
V tem primeru mora posameznik sam sebi povedati, kdaj naj nekaj naredi, kaj in kako. Njegovo delovanje je precej odvisno od tega, kar imenujemo teorija uma (theory of mind). Po domače to pomeni, da je od njegovega razumevanja sveta in dogodkov v njem odvisno, kaj bo storil. Če neke situacije ne prepozna tako, da bi sklepal, da je potrebno njegovo prosocialno vedenje, ne bo storil ničesar. Njegov neodziv bo neustrezen. Nasprotno bo njegov odziv ustrezen, če ima dobro teorijo uma in zazna, kdaj je treba nekaj narediti, in ve, kako se je treba odzvati.
Spoznali smo, da se nekaterim ljudem, ki že zmorejo proaktivno vedenje, ni treba učiti o altruizmu, skrbi za drugega in medsebojni pomoči, medtem ko se morajo ljudje, ki so morda zgolj reaktivno prosocialni, niso pa proaktivno prosocialni, takega vedenja in delovanja šele naučiti.
In zoper smo na križpotju: lahko imajo motiv za tako učenje, lahko pa ga tudi nimajo.
Nekoga torej lahko povabimo k sodelovanju in se bo odzval (reaktivna prosocialnost) ali pa se ne bo, ker morda verjame, da od takega sodelovanja ne bi imel nobene koristi. Nekateri drugi ljudje morda vabijo nas k sodelovanju (proaktivna prosocialnost), ker verjamejo, da bi imeli od takega sodelovanja vsi koristi, in je vprašanje, kako se bomo odzvali.
Prosocialnost je v človekovi naravi, ne moremo pa je izsiliti.
Vendar pa je zmožnost pravilnega branja znakov potrebe (ki niso usmerjeni na igralca) pogosto odvisna od sposobnosti teorije uma.
