Dušan Rutar
Obstaja veliko nasvetov staršem, kako biti starš, kako igrati vlogo dobrega starša. Toda biti roditelj ne pomeni prevzeti vloge starša. Zdi se sicer, da je tako, vendar je vloga starša premalo, da bi razumeli, kaj se dogaja vmes, med staršem in otrokom. Vloga starša zato ni pravilna ali napačna, ustrezna ali neustrezna, boljša ali slabša. Pomembno je namreč to, kar nastaja med otrokom in staršem in je bolj ali manj nevidno, to, kar imenujemo odnos. Biti starš zato pomeni razvijati in krepiti, negovati odnose. Starševstvo dobesedno so odnosi. Odločilno je, kakšni odnosi nastajajo med starši in otroki, ne pa to, kako dobro starši igrajo pričakovano in družbeno zaželeno vlogo staršev. Naloga staršev zato ni vzgojiti uspešne otroke, njihova naloga je razvijati dobre odnose z otroki. Razlika med enim in drugim je pomembna. Starši mi večkrat rečejo, naj bomo do njihovih otrok strogi, naj jih držimo na kratko. Vsakič ugovarjam in rečem, da odnosi zajemajo več ljudi, kar imajo med seboj, ne tega, kar lahko eden stori drugemu. Po domače: če starši pritiskajo na otroka, bo otrok pritiskal nazaj, upiral se bo. Kaj dosežejo? Dosežejo upor.
Ko dosežejo upor, starši praviloma pritisnejo še bolj, prepričani, da imajo moč, ki jo morajo uporabiti, saj verjamejo, da morajo otroci predvsem ubogati starše. Rezultat so poškodovani otroci, ki se bojijo svojih staršev, in starši, ki ne vedo, kaj je šlo narobe.
Starši, ki se jih otroci bojijo, niso avtoritete. Avtoriteta namreč ni nekdo, ki se ga bojiš, temveč je nekdo, ki ga imaš rad in ga spoštuješ. Tudi ta razlika je zelo pomembna.
Psihologija ljudi nam pove, da smo se zmožni obnašati drug do drugega tudi na zelo poseben način. Primer so starši, ki absolutno ljubijo svojega otroka, obenem pa ga absolutno poškodujejo, ker zahtevajo od njega, da jih uboga, da sledi njihovim zahtevam in kapricam.
Starši praviloma rečejo, da imajo radi svoje otroke in da bi zanje naredili vse. Rečem jim, da ni treba narediti vsega, da zadošča, če naredijo dovolj, ne pa vsega. In zdi se, da se s takimi izjavami tolažijo, da prepričujejo druge, kako dobri starši so. Saj so, le da obenem poškodujejo otroke, ne da bi vedeli, kako to delajo in zakaj.
Da bi bolje razumeli, kako vse skupaj poteka, uporabimo dva pojma. Obstaja pomembna razlika med dvema tujima izrazoma: self-regulation, self-suppression.
Self-suppression pomeni, da se otrok nauči potlačiti svoja čustva, svoje občutke, svoje ideje, svoja mnenja, samega sebe. To je ubogljiv in prestrašen otrok.
Self-regulation pomeni nekaj drugega. Pomeni, da se otrok ob starših nauči, da obstajajo čustva, kot so jeza in strah, obup in žalost, da obstajajo nezaupanje, skrb in negotovost, neprijazni spomini, čudne ideje, grozne misli itd., in da je mogoče vse to sprejemati kot nekaj, kar pride in mine, kot nekaj, česar se ni treba bati, ker je sestavni del življenja. Nauči se, da vsega tega ni treba odrivati, kajti če nekaj odrine, je tisto še vedno tam in pritiska nazaj. Če pa pusti, da nekaj časa traja, odide, izgine, ker ima svoje življenje, trajanje in vlogo oziroma funkcijo.
Prav je, da se včasih bojimo, da nas je nekaterih ljudi strah, da včasih čutimo jezo in obup in žalost in tesnobo, da imamo občutek izgubljenosti in neorientiranosti. Vse to je del naše narave, pred katero se nam ni treba skrivati, ni treba bežati pred njo, ni je treba zanikovati in odrivati.
Kaj torej pomeni biti starš?
Pomeni predvsem sporočati svojemu otroku: jaz sem tukaj, sem za tebe, sprejemam te in sem vesel, ker si. Ne z besedami, temveč s svojo navzočnostjo.
In kaj potrebuje otrok od svojih staršev? Natanko isto.
