Dušan Rutar
Otrokom od malega pripovedujemo zgodbe. Beremo jim pravljice, ko še ne znajo brati, kasneje jih berejo sami. Berejo številne druge zgodbe in kot starši smo prepričani, da je tako prav. Saj tudi je. Zgodbe so dobre za njihov kognitivni, socialni, čustveni, duhovni razvoj. Toda zgodbe, ki jih slišijo otroci, so v mnogočem drugačne od vsakdanje realnosti, v kateri živijo. Imajo prvine, ki jih realnost nima: dobro praviloma premaga zlo; junaki premagajo vse nasprotnike; poštenost je nagrajena; človek lahko dela sedem kilometrov dolge korake; živali govorijo in prenašajo skrivnosti na ljudi; tam so tudi čarovniki in modreci in vile in škrati.
Otroci torej potujejo po drugih in drugačnih svetovih od teh, v katerih dejansko živijo. Kot starši upamo, da se tam česa naučijo o morali in etiki, o medsebojnih odnosih, o razlikah med dobrim in zlim.
A zakaj njim in sebi pripovedujemo zgodbe, ki so tako zelo drugačne od realnosti, v kateri dejansko živimo? Zakaj beremo knjige, hodimo v gledališče, obiskujemo kinodvorane? Očitno je, da želimo slišati veliko zgodb, ki so drugače od vsakdanjega sveta. Zakaj torej?
Da bi slišali drugačne zgodbe, videli drugačne svetove, srečali nove ljudi, se zamislili nad drugačnimi idejami. Želimo verjeti, da je v svetu več dobrega, kot pa ga dejansko doživimo. V naši naravi je, da to želimo. Kaj to pomeni?
Pomeni, da najprej živimo v vsakdanjem, navadnem življenju. Živimo kot sleherniki, podobno kot številni drugi ljudje. Tudi junaki v pravljicah in drugih pripovedih praviloma najprej živijo tako. Rdeča kapica je na primer deklica, ki živi, kot sicer živijo druge deklice.
Dokler se nekega dne nekaj ne zgodi. V navadnem svetu se zgodi nekaj nenavadnega. Zgodi se nekaj nepričakovanega, nepredvidljivega, novega, drugačnega. Rdeča kapica tako odide skozi temni gozd na drugi konec gozda, da bi se srečala z babico. In Neo dobi v Matrici telefonski klic, ki popolnoma spremeni njegovo življenje.
Ključno pri tem je, da se to mora zgoditi, sicer ne more nastati zanimiva pripoved. V navadnem življenju bi se rutinsko in dolgočasno dogajale še naprej navadne stvari, zadeve, na katere smo navajeni.
Želimo si torej nenavadnih dogodivščin, želimo prekiniti s tem, kar je navadno in znano, po malem pa celo dolgočasno. Želimo odpotovati, udeležiti se potovanja v drugačen svet.
Bistveno je torej spoznanje, da se v navadnem vsakdanjem življenju lahko zgodi nekaj, kar prekine njegov običajni tok, ga zmoti, ustavi – ponudi se nekaj novega.
Nenadoma dobimo sporočilo, ki ga nismo pričakovali, srečamo neznanega človeka, dobimo predmet, ki se ga nismo niti nadejali, nekdo nas nekam povabi, čeprav nismo verjeli, da se kaj takega sploh lahko zgodi.
Ko se odpravimo na tako potovanje, nekaj v našem življenju ni več, kot je bilo še pred kratkim. Ali lahko rečemo, da je pred človekom drugačen svet, ki čaka nanj?
Lahko rečemo, kajti svet ni en sam, temveč jih je neskončno, le uresničiti jih je treba. In ali ni natanko to naloga staršev? Da spodbujajo otroke k odpotovanjem v nove svetove, ne k inertnemu vztrajanju pri tem, kar že obstaja. Da uresničujejo nove zamisli o boljšem svetu, o lepšem svetu, o tem, kar je dobro.
Otrok zato ne vzgajamo, da bi bili zgolj pridni, ubogljivi, pokorni, poslušni in čim bolje prilagojeni temu, kar obstaja in kar imenujemo vsakdanja realnost. Ne, vzgajamo jih, da bodo nekega dne dovolj pogumni za ustvarjanje nečesa novega, nečesa, česar sami kot starši niti ne poznamo.
Ali kot je nekoč zapisal Kahlil Gibran v Preroku: Otrokom lahko daste svojo ljubezen, ne morete pa jim dati svojih misli, ker imajo svoje. Njihova telesa lahko sprejmete pod svojo streho, ne moreta pa njihovih duš. Lahko si prizadevate, da bi bili podobni njim, vendar jih ne skušajte narediti podobne sebi. Vi ste loki, iz katerih so kot žive puščice izstreljeni vaši otroci.
